Na pomoč!!!

Se mi zdi, da so stvari, ki jih lahko izrečejo/naredijo samo ljudje, ki jih imamo najbolj radi in so stvari, za katere je bolje, da so ljudje, ki jih imamo najbolj radi, tiho. Ozrioma, če že niso tiho, da vsaj glavne vloge ne igrajo. Naj se vsak pri sebi spomni, kak je bil pri trinajstih letih? Pa ne, da ste bili vsi blazno pridni in ste naredili vse, kar so vam rekli starši in se niste nič upirali - razen mene, ki sem počela točno to? Torej, če ste se vi na vse možne in nemožne načine upirali tistemu, kar smo vam poskušali dopovedati starši, zakaj potem mislite, da se vaši otroci temu ne bodo? Ker otrokovo upiranje v stilu, "saj je 2 čisto okej ocena, saj ne morem ponavljati..." je v bistvu vrh ledene gore. Otrok, ki raste v kolikor toliko znosni familiji, si želi (zavedno in nezavedno) ustreči staršem. In bi jim rad naredil veselje. Če naenkrat tega "noče" narediti, je treba iti na dolgo in na trenutke mučno pot iskanja, zakaj se je uprl na tak način. Ali ima občutek, da njegova ne obvelja in da ga starši preveč oblikujejo in se temu upira z ne-učenjem? Ali dela "šolske probleme" za to, ker se na tak način izogiba odgovornosti za nekaj, ga je strah, da česa ne bo zmogel in potem raje ne poskuša in se zateka v slabe ocene za to, da se mu ne da nalog, za katere se boji, da jih ne bo zmogel (in potem spet razočaral starše?)........Skratka, takih vprašanj in iskanj je mnogo in se mi zdi primerno, da ljudje te stvari rešuejejo v enem profesionalnem okolju, kjer je, če nič drugega, tudi zasebnost varovana. In na tem iskanju se lahko (ni pa nujno) otroci bolj sprostijo, ker je tujemu človeku včasih lažje kaj pvoedati, kot staršem (ker se jih ne želi prizadeti) in tudi starši morajo nekako akceptirati, da so delali napake (ker, če jih ne bi, se evidentno ne bi znašli pri profesionalcu) in da niso nezmotljivi. In zlasti se morajo naučiti priznavati svoje napake (razbiti idejo o nezmotljivosti staršev, jaz imam vedno prav attitude). Ker narediti napako ni tako hudo. Hudo je, če je ne popraviš. Potem namreč narediš dve. Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 27. okt 2008 11:14:03

Imam tri otroka in vsi so različni kar se učenja tiče.Najstarejša hčerka je v osnovni šoli imela ocene 2,3 in se je v srednjo upisala po svojih ocenah.Šele v srednji je začela petke dobivati. Mlajša hčerka je v osnovni bila odlična in je tudi zdej na gimnaziji odlična. Najmlajši sin je tako-ko mu povem da se uči takrat se uči.Učiteljica je že videla da je v resnici len ker iz enega predmeta lahko dobi enko in čez dva tedna petko.Njemu moram skozi govoriti da se uči in verjamite da sem več utrujena od tega kot ko bi cel dan pospravljala drva!!! golubić

berem in vidim da nisem edina. Trije otroci - trije svetovi. Najstarejši sin vseskozi prav dober, priden in marjiv. Hčerki pa: ena se veliko trudi za lepe ocene ( za 3), druga pa je bolj lene sorte (za 4). Ampak nekako je šlo. In ne boste verjeli, kdo se je moral med počitnicami pri nas učiti? Ravno najbolj priden: sin. Ker je v srednji šoli imel samo tako družbo, ki je končala triletno šolanje- našemu učenjaku v četrtem letniku ni učenje nič dišalo. In ponavljal je maturo zaradi matematike. Iz tega vidim, da ima družba ZELO velik vpliv na učenje. Če se prijatelji učijo in so pridni, je tak tudi sam. Vkolikor pa je družba svobodna, je učenje res brez veze. Pa naj se mami sekira in vpije, ali pa ne. Majhni otroci, majhne skrbi - veliki otroci, velike skrbi... rolada

Dear Vendy, šiba je iz raja prišla in pika. Ni ga boljšega vzgojnega prijem kot eno okrog ušes, velja za večino fantov ( žal ne pri vseh ) pa, sem ter tja pri kakšni punci.

Moj oče je bil zidar, in je točno vedel kaj je lahko njgov sin: zidar ali kamenosek, če bo šel v poklicno šolo, če bo šel v srednjo je seveda lahko le ( včasih so rekli ) gradbena tehnična, ali če bo ( ne daj bog ) študiral, to je lahko le fakulteta za gradbeništvo ali arhitekturo. Njegov sin je po tem čist točno vedel kaj ziher ne bo, kaj pa bi, ni čist vedel.

En ameriški strokovnjak za vzgojo je povedal: ko sem bil mlad, sem imel sedem teorij o vzgoji ortok, sedaj imam sedem otrok in nobene teorije. Jaz imam dva odrasla, samostojna otroka, en je končal fakulteto en pa srednjo šolo, teorij nisem imel nobenih, naučil sem se ( kot jih je več povedalo prej ), da so si otroci različni in enaki prijemi delujejo različno. Seveda si ne domišljam, da sem pobral vso modrost tega sveta o vzgoji, pa naj si  potem tisti, ki imajo še manj izkušenj, ravnajo enako.

Starši so odgovorni, da otroka pripravijo za samostojno življenje ( beri do poklica ), koliko bo otrok pri tem sodeloval je vprašanje, se razlikuje od primera do primera. Včasih ena okrog ušes lahko naredi čudež, starši pa morajo sami presodit, a bo to delovalo. Če so malemu princu celo življenje prizanašali, mu stregli spredaj in odozad, mu dopovedovali, da se je v življenju treba znajti, ker, če boš pridan lahko končaš fakulteto in postaneš, nprimer profoks na srednji šoli za 1000 €/mesec, in boš poučeval takšne kot je on, ki bojo imeli veliko več pravic od učitelja.......... če je torej to tako, res je vprašanje a bo ena okrog ušes kaj spremenila.

Glede teh sodobnih prijemov, psihologov in drugih strokovnjakov: lari fari, ni ga čez zdravo pamet ( comon sense bi rekli naši kmetje ).

Sodobna, permisivna vzgoja pelje v sodobni svet, beri Ameriko: ko pride do težav, mladenič bo vzel puško ali pištolo in reševal probleme na sodoben način, kot to počnejo drugod.

A, vas, napredne, nič ne moti, da nas Hrvaška, glede demokratičnih prijemov ( ubistva ) prehiteva, kaže, da oni bojo prej kot mi imeli demokracijo ameriškega tipa, pa nič se bat, mi imamo kvalitetno permisivno šolstvo, bomi jih pa dohiteli.

Dear Vendy, ne vem če sem to že povedal, šiba je iz raja prišla.

ežoj

Ežoj, če prvič nisi razumel: Ni bilo smešno in ni smešno. Če v resnici misliš, da telesno kaznovanje karkoli, ampak karkoli reši, potem imaš do tega sicer zasebno mnenje - ampak zgolj in samo to. Že prakticiranje tovrstnih metod ima, hvala bogu, ene kazenskovzgojne posledice tudi za vzgojitelja. Promoviranje tovrstnih metod....no, ja, ta trenutek se mi ravno ne da iti pogledat v KZ, ampak nikoli ne reci nikoli.... Če ga pa nad kom prakticiraš, upam, da bodo organi pregona zadevo obravnavali. To je njihovo področje. To, da si uspel povezati strelske obračune v Zagrebu s permisivno vzgojo, je pa itak en unikum, ki se ga ne splača komentirati. Resnica je namreč precej drugačna - to, da mlatijo tisti, ki so jih v otroštvu v vzgoji mlatili....tako gre to. Ampak ta maksima je šla evidentno mimo tebe. Bog pomagaj. Ene pač narava ni obdarila s talentom za širšo refleksijo. In še nekaj. Človek s tem, ko piše po forumih nehote in nezavedno blazno veliko o sebi pove. In ne vem, če se ti zavedaš, kakšne sledove o sebi puščaš - v smislu, da razkriješ več, kot bi želel, da se razrkije (ker če bi se zavedal, bi kakšno stvar tudi prekočil). Vendelina jr.

 

Tole sem nedavno dobila po e-mailu.

 

P.S. Avtorica piše na blogu z naslovom »polna glava«.

Včeraj mi je znanka na pevskih povedala tole (resnično) štorijo:Oče je bil klican v šolo, kjer so mu povedali, da je njegov 14-letnik popustil na celi črti in ga bo treba malo priviti, če želijo, da izdela. Ker se september še niti ni iztekel, je oče domov prišel precej slabe volje, sina soočil z vsem, kar je izvedel in zelo na hitro postavil nova pravila. Med drugim tudi zaplembo računalnika. Sine se je seveda uprl in ker je imel oče že vsega zadosti, ga je malo močneje prijel in zelo glasno ponovil, kako bo po novem. Sin je kmalu zatem poklical 113, prijavil očetovo nasilništvo in policaji so bili tam "za oka tren". 300€, če nasilnež plača takoj, sicer 600€.

Če bi bil to moj sin, bi naslednji dan klicala ministrstvo za družino, se pozanimala o minimumu, ki ga je treba otrokom nuditi in potem iz hiše odstranila (prodala, uničila, podarila, kajvemkaj) vse, kar ta minimum presega. Potem pa naj uveljavlja svoje pravice, smrkelj mali!!!

Danes je petek. Hvalabogu. Danes sem se sredi delavnika sesedla v pisarni ravnateljice in prosila za injekcijo močnih pomirjeval. Dovolila mi je, da se zjokam in šla medtem v razred namesto mene...

Poleg avtista in kupčka učno precej revnih otrok imam v razredu razvajenčka, ki ne priznava nobene avtoritete. In za svoje afnarije izbira trenutke, ki jih zase rabi otrok z avtizmom, ki se ne more odločati. Staršem sem ponudila že kar nekaj idej, kaj bi lahko naredili, da malega spravijo v red, pa ne zaleže. Zdaj bom zahtevala, da ga hodijo iskat po pouku, pa naj to uredijo kakor vejo in znajo. Ali pa naj ga prevzame sam gospod minister, ki najbrž po poklicni poti še ni stal v razredu. Meni je dovolj. Ne morem več. Po petih letih v osnovni šoli. Ali bolje - po štirih tednih novega šolskega leta. Vse, kar mi uspe zgraditi, mi podrejo pametne glave z novimi pravilniki o takšnih in drugačnih pravicah. O dolžnostih povedo bore malo.

Na roditeljskem sestanku sem od staršev  poslušala, kako naj vzgajam njihove mladičke. Naj nikar ne govorim o kazni, bodo vsi zamorjeni, naj jim ne dajem dodatnih nalog, se jim bo šola priskutila, naj sploh ne omenjam kazni, ki smo jih bili dvajset let nazaj deležni mi, je skrajno neprimerno, zastarelo, to ve že vsak. Kazen naj bo poravnava, tako kot temu rečejo učenjaki sodniki, kazensko sedenje je pa tako iz mode. In zakaj morajo pravzaprav po hodnikih hoditi v tišini. In, še bolj noro, zakaj morajo v jedilnici jesti v tišini?! Saj nismo švicarski internat, za božjo voljo. In kaj je narobe, če se na igrišču obmetavajo z okrasnim lubjem?? Otroci so razigrani, pustimo jim vendar veselje, obnašajmo se svetovljansko, ne uničimo jim teh nekaj let brezskrbnosti z zahtevami, ki jih uboge ranljive dušice ne morejo izpolnjevati.

Lahko bi pisala in pisala, pa ne bi napisala vsega, kar starši vedo povedati na takih sestankih.

Vsakič me srbi, da bi jim povedala, kako je bilo, ko sem delala v mladinskem domu. Ali pa takrat, ko sem se dnevno srečevala s starši mladih odvisnikov, ki so si predolgo zatiskali oči. Da bi opisala smrtno grozo matere, ki ni verjela, da njena hči kadi travo, kaj šele kaj drugega, dokler je ni našla na stranišču komaj zavestne s steklenimi očmi, ki so prosile samo eno: NARIŠI MI ŽE KONČNO TISTO MEJO, DA BOM VEDELA, DO KJE GREM LAHKO!!!!

Ideja o UNICEF-ovih varnih točkah se mi je zdela super. Zdaj jo živimo. Zdaj razvajenci nad svoje starše pošiljajo policijo, ker so si stari dovolili reči eno vzgojno ali dve. In užaljene punčare, ki ne morejo preboleti, da jim ob ločitvi staršev ne pripada prav čisto vse, kar so si zamislile, prijavljajo mamine nove prijatelje kot spolne iztirjence. Nihče ne preveri, prijava pade, raziskava, obravnave... Prišli smo v čas, ko bodo nedolžni odrasli morali svojo nekrivdo dokazovati z vsemi sredstvi, medtem ko bodo razvajenčki za vogalom lizali lizike in se smehljali...

Ob misli, da imam pred sabo še kakšnih 25 let delovne dobe, me stisne v prsih. Pa sem imela rada svoj poklic in ga v resnici še vedno imam. Ampak v sedanjih razmerah ne bomo preživeli. In danes bom bolj malo spala...

 

 

mamamia

anaeva je napisal/a:

ne Rimljanka ne hecam se in te takoimenovane učiteljice ni na šoli več ....anaeva

Nisi razumela, anaeva. Ne moreš primerjati težav pri enem predmetu s problemi na celi črti.

Ja, zame je referenca pri takih dr. Bogdan Žorž, recimo. In na tovrstno strokovno pomoč sem mislila. Odločitev pa vsekakor ni moja. Jaz zase vem, kako bi postopala, če bi bila v taki situaciji. Ampak, najbrž ne (šele) pri 13. letih.

rimljanka - zasebno mnenje

Kazen (zaplemba računalnika ali česa podobnega) kot vgzojni ukrep je eno. Klofuta je drugo. Vmes je debela črta ločnice. Pa še nekaj je: nikoli ne ostane pri eni klofuti, temu vedno sledi tudi druga pa tretja in potem to postane prevladujoča praksa. Če otroci hodijo "čez meje", če "poznajo samo svoje pravice, ne pa tudi svojih dolžnosti"....je to kruta posledica dejstva, da jim starši s svojo večletno nekonsistnetnostjo niso uspeli nedvoumno pokazati, kje so meje, kaj so pravice, kaj je odgovornost in kakšne so posledice, če se ne držiš dogovora. Je pač tako, da otroci hodijo "čez meje" zaradi tega, ker za njih meja ni, ni pa jih, ker jih starši niso postavili. Kdor ne zna svojega zdravega dveletnika z enim mirnim stavkom zmotivirati, prepričati, da preneha s kakšnim sitnim početjem, ga ne zmore, ker ga dveletnik ne doživlja kot avtoriteto. In če ga ne bo doživljal pri dveh letih, ga ne bo niti pri dvanajstih in niti pri dvajsetih, neodvisno od tuljenja, klofutanja, pečatenja računalnikov in ne vem česa še, če se vmes starševski vzorec ne bo spremenil In to govorim na temelju sedemajstih letih poslušanja in tolaženja preplašenih otrok, ki se niso uplai domov, pa so zavili kar k moji mami.....in smo potem te stiske reševali. In na temelju dveh let volontiranja na helpliniji. In na temelju več kot desetih let dela v društvu za starše in otroke. In na temelju vzgoje, ki je šla brez enega samega udarca in na temelju tega, da poznam kar precej ljudi, ki so ob pametnih in preudarnih starših (ni nujno, da blazno izboraženih, zdrava pamet in instinkt zadoščata) tudi odrasli brez klofut in pretepavanja. Vendelina jr.

Ja, Vendy, ampak to uspe tistim (in midva z možem sva med njimi), ki si za otroke vzamejo čas. Ki nikdar ne rečejo "ne utegnem zdaj, priti potem", ko ga otrok nekaj prosi. Ki si naklonjenosti otrok ne kupuje z denarjem za drage igrače in cunje ter s tem, da sme otrok početi vse, kar sinamisli,  ampak se z otrokom valja po tleh, ga vlači iz potoka, ko med igro pade vanj in ga mokrega v naročju prinese domov, da mu mama sfrotira glavo. Ki otroku reče, da mora biti ob devetih doma, četudi so vsi prijatelji lahko zunaj do desetih. In je naslednjič lahko zunaj do enajstih, ker se je držal dogovora, da bo prvič doma ob devetih.

Ker ga to nauči odgovornosti in tega, da če izpolniš svojo obvezo, bo tudi druga stran svojo.

Ki skupaj z očetom pomaga dedu nositi gume od avta v klet (pa mu dedek stisne bankovec v roko, za čokolado, da boš močan ...). Ki se skupaj z otrokom uči vožnje s skateboardom, četudi se zloži pri tem, kolikor je dolg in širok. Ki se na morju tunka skupaj z otrokom in mu pomaga pri polivanju mame z mrzlo vodo. Ki ga pobaše v avto skupaj s sestro in nečaki in pelje na kmetijski sejem, s sejma pa s štirimi baloni v avtu, da se otroških glav sploh ven ne vidi...

 

V takih primerih gre brez udarcev. Jih ni treba, ker gre z dialogom. A za tega je potreben čas in tega mnogim staršem zmanjkuje.

Sicer pa ti to vse veš, iz vsega, kar si slišala med svojim volontiranjem. Kot sem jaz veliko slišala v osmih letih sedenja v svetu staršev in svetu šole. Marsičemu se ne čudim več.

 

Mamamia

mamamia

Ko ste ravno omenjali 3 otroke...sorodnik,bivši dugovnik,danes nek dr.xxx...3 otroke: starejši sin zaposlen kot gozdar na malo višjem položaju 1. hči je ravno nareddila magisterij iz medicine in potem še tamala,ki pri 26. nima mature narejene In kaj on poreče na to?Tako so različni,kot prsti na roki in prav ima... Se pa pri fantih pozna tudi ljubezen.Čeprav se mi zdi,da ne ravno pri trinajstletnikh,pri starejših pa zelo,zelo zelooooooooo...punce se ponavadi še bolj učimo,fantje so pa vsi na hojladri. Se pa podpišem pod mamomio...jaz osebno se nimam nič pritoževat,svojih dveh ne bi zamenjala v popolnoma nobenm pogledu... Roncolino