7. okt 2008 10:39
Nisi, darling, samo moraš upoštevati komponento evolucije. Se spomnim svoje prve velike kuharije - bilo je na trgatvi, jaz sem bila v srednji šoli in so me postavili v kuhinjo za ogromne lonce. Pa me je bilo kar groza, mojo mamo pa še bolj
. No, sama sem potem v naslednji uri našla "prostovoljca" za lupljenje krompirja in čiščenje posode in potem sem se nekje po treh urah prigrebla do položaja "prvega pomočnika" v kuhinji. Aja, pa tisti golaž se mi je zdel neizmerno preveč kontinentalen in čebulast in sem ga popravila tako, da sem notri vsula nekaj vsebin čajev iz filter vrečk (in potem so vsi hvalili tisti silni golaž in na temelju tega sem ugotovila, da nimam totalno levih rok za kuhanje).
Ampak za to, da bi jaz suvereno kuhala in gostila ljudi in se ne bi hkrati ves čas opravičevala, če kaj ni ravno tako, kot sem si zamislila....sem morala pa v glavi nekako dozoreti. In kot se sama spomnim, to zorenje se je zgodilo kasneje kot moja prva plača.
Če je kolegica sonchek že mentalno tako naprej, da z žarom gosti in kuha, ji jaz samo čestitam in dajem kapo dol. In se hkrati opravičujem, ker sem stvari preveč po sebi in po svojih izkušnjah sodila (pa nisem univerzalno merilo za vse zadeve, saj nihče ni).
Če pa še ni tam, bo pa tja že še prišla.
Bolj hudo je to, da poznam strahovito veliko žensk, ki imajo že odrasle otroke, pa še vedno zmrznejo, ko je treba narediti večejo za goste, s tem, da vseh skupaj za mizo ni več kot 8. Sem ravno prejšnji teden desetletje in več starejši znanki pomagala delati zelenjavne priloge in mousse in ko sem bila že ravno v akciji, sem ji naredila še karpačo (je pa res, da sem zaslužila za ene čevlje
). Hočem reči, same take stvari, ki jih nekdo z nadpovprečnimi lj-plačami lahko naredi sam in ima tudi enostaven dostop do njih, pa se nekako ne loti.
Vendelina jr.