Stanovanje ali hiša

Jaz živim v bloku celo svoje življenje. Nikoli in nikdar se nisem kregala ali pa nisem spala, zaradi sosedov. Za kreg morata biti dva. Vse sva si kupila sama, tudi zakreditirala sva se za deset let. Živimo uradno sicer v mestu, vendar je to predmestje-45 km do Lj.V eni urci sem na morju, na oz. pod Triglavom. Imam vrt, imamo zelenico in senčko pod lipami, kjer polet kakkšno rečemo s sosedi in vzdržujemo prijateljske stike. Ežoj, pa ni ravno tako, da plačaš dajatve pa te boli .....! V lastniškem stanovanju moraš ravno tako vzdrževat prostore. In če verjameš ali ne, kar nekaj časa posvetimo temu, da je pri nas prijetno živeti. Smo pa "blokovci " zmeraj drugorazredni ljudje pri tistih, ki živijo v hišah.( no ne pri vseh). Ja pa nekaj sem še pozabila, otroci bodo pred računalnikom točno toliko, kot jim boš dovolila. lepo pa radi se imejmo ursa40 Sporočilo je spremenil(a) ursa40 dne 02. feb 2008 11:57:21

ursa40, malo preveč posplošuješ. Izhajam iz hiše, živim pa trenutno v bloku in hiši (malo tu, malo tam). Res ima oboje svoje prednosti in pomankljivosti.

Včasih je za neprijtnosti v bloku kriv en sam, ostali pa morajo potrpeti. Tudi take zgodbe niso redke. Imam srečo, da sem v tako mirnem bloku, kjer je veliko ljudi, psi (pa jih samo srečujem, slišim praktično nikoili)....Ni pa povsod tako. Tudi vzdrževanje skupnih površin je kakor kje, odvisno od marsičesa.

Svojim otrokom, če bi jih imela, bi pa želela odraščanje v hiši, v hiši z okolico, ki bi bila njim namenjena, ne za ogled mimoidočim.

Če si v taki hiši, lahko otroka na lastno dvorišče in vrt pač spustiš, v bloku ga jaz nekam med ostale bloke breu nadzora ne bi. kaj naj potem počne na tistih nekaj kvadratih? Računalnik je blizu,.........

Odločitev je pa res stvar tistega, ki bo živel - v hiši ali v bloku. Meni je še vedno všeč kompromis, vrstna hiša ima prednosti (najbrž tudi slabosti) enega in drugega, samostojne hiše in stanovanja.

rimljanka - zasebno mnenje

Precej je odvisno od tega, kaksen zivljenjski slog ima clovek in kaksne prioritete, kar se pa vse v zivljenju ponavadi kar nekajkrat spremeni. Cim furas eno dovolj hudo sluzbo, navadno nimas vec dosti priloznosti, da bi pil kavo na balkonu v gatah ali da bi se ob pol treh ponoci na ugasajoci zurki drl partizanske ali kake druge pesmi. Ce imas otroke, jih pri petih letih lahko posljes igrat se na vrt - ampak pri 15 jih bos razvazal okrog po zurkah, plesnih vajah, dramskih krozkih, kinih in na randije, ali se bos pa vsak vecer tresel, ali bo sosedov mulec, ki je komaj dopolnil 18 let in je komaj naredil soferski izpit in je pravkar kupil 14 let starega Unota, zvecer dovolj trezen, ko bo peljal tvojo smrkljo domov (o taksijih ali kakrsnemkoli javnem prometu lahko vecina Slovenije le sanja). Ko si starejsi, je tudi pomembno, ali moras za zdravnika ali v trgovino sesti v avto in se peljat 10 km - in ali moras pred tem se skidat 50 kvadratnih metrov dvorisca, ali pa pocakas, da to opravi mestna komunala (ki je sicer v Ljubljani med najbolj bogabojecimi ustanovami, za kupe snega, ki ga plugi napluzijo na plocnike in kolesarske steze, ponavadi recejo "Bog ga je dal, Bog ga bo vzel..." - malo poeticno pretiravam, vem!;))) Problem pri nasem odnosu do nepremicnin je zacaran krog - visoka cena, zakreditiras se za 30 let, hisa ali stanovanje postane zivljenjski projekt in cilj, iz katere se potem ne odselis zaboga nikoli vec, dokler te ne odnesejo z nogami naprej (vsaka cast redkim izjemam). Vsak si mora torej postaviti svojo tabelo prioritet in razlogov za in proti (jaz bi rada imela pritlicno leseno barako s potokom, sadovnjakom, vrtom, credo gosi in sirokopasovnim internetom, ki bi bila v bycicling distance do moje sluzbo - kar je seveda utopicna kombinacija, ampak ne izgubljam upanja :))))) ). lp, proxima

*Etka je napisal/a:

Saj glavni problem je to, da oba delava v Ljubljani in cene so nenormalne. Saj bi šla v stanovanje ampak potem ne vidim variante kako se iz kredita izvleči, da bi prišla do hiše. Ahja [rozica]

to ti ne bi smel biti prevelik problem. Moj domači kraj je 1,5 h iz ljubljane, pa se kar nekaj ljudi vozi v službo v ljubljano. Jaz bi si postavila hišo do nekje 1h iz ljubljane, in bi jo vsaj imela. PS: oprosti nisem vsega brala, kolko pa največ mislita dati za hišo? ker dobiš hišo (oz. si jo zgradiš) na obrobju za le malo več kot za ceno enosobnega stanovanja v lj. bannanna

Z možem sva si leta 1977 kupila dvosobno stanovanje in garažo v bloku.Ko sva imela dva otroka je nastala potreba po večjem stanovanju zato sva dokupila še manjšo garsonjero v nadstropju višje in z adaptacijo enoti povezala. V bloku smo bili stanovalci dokaj solidni, vedno pa je tako, da mora posameznik, bit zagnan in motivirat vse ostale. Ko sva z možem prihajala v trideseta leta smo čedalje bolj čutili potrebo po naravi, zato sva si kupila parcelo, postavila skromno leseno hiško v alpskem stilu in si naredila vrt. V hiški preživimo celo poletje, pozimi pa ni bivalna. Je pa res, da imamo do hiške pet minut z avtom, ali pol ure peš. Še kakšno leto pa bova ostala sama, stanovanje bo preveliko, zato razmišljava o prodaji stanovanja garaže in vikenda, ter o nakupu bivalne majhne hiše na podeželju. Iz teh naših življenjskih zgodb si draga Etka,nanizajte svojo in vam pri tem želim veliko uspeha, nikoli ni nič "zabetonirano". fuksija

Etka, žal ti ne znam svetovat kaj in kako ker sva popolnoma na istem. Oba delava v Ljubljani, trenutno sva pri njegovih v mali sobici, imava samo en avto, različna delovnika. Skupna vožnja ne pride v poštev, tako da ko "gledava" mora biti "bodoča" hiša ali parcela ali stanovanje obvezno zraven vlaka ali avtobusne povezave. Nekje na poti v Ljubljano bi moral biti tudi vrtec in šola ker noben od naju nima tega pri službi poleg tega lahko službo kdaj zamenjam, zgubim ali kaj podobnega. Ne moji ne njegovi starši ne bi mogli namesto naju "skrbet" za otroke preden prideva iz službem, niti si tega ne želim. Tako kot proxima pa je nujen še hitropasovni internet, ker ima fant pač tako službo da dela tudi kdaj od doma. Aja, pa tudi začetnega kapitala žal nimava, moji starši imajo še 2 študenta, njegovi borne penzije. Hiša iz 70. let blizu Trebnjega, ki sva jo gledala se prodaja za 145.000 evrov, zemlja (neopremljena) je po 50€ na m2, kar se mi žal ne zdi malo, sploh ker potem vsi priključki nanesejo še enkrat toliko, Če se najde kdo, ki mi lahko pove (ali priporoči koga), kako naj z najinima plačama, ki žal nista bajni, prideva do svojega stanovanja preden bova stara 60 let in ne bova do konca zakreditirana... Marsikaj sva pripravljena storit sama, ker nimava dveh levih rok, ampak iz nič oziroma zelo malo, težko narediš kaj...

galyka je napisal/a:

Etka, žal ti ne znam svetovat kaj in kako ker sva popolnoma na istem. Oba delava v Ljubljani, trenutno sva pri njegovih v mali sobici, imava samo en avto, različna delovnika. Skupna vožnja ne pride v poštev, tako da ko "gledava" mora biti "bodoča" hiša ali parcela ali stanovanje obvezno zraven vlaka ali avtobusne povezave. Nekje na poti v Ljubljano bi moral biti tudi vrtec in šola ker noben od naju nima tega pri službi poleg tega lahko službo kdaj zamenjam, zgubim ali kaj podobnega. Ne moji ne njegovi starši ne bi mogli namesto naju "skrbet" za otroke preden prideva iz službem, niti si tega ne želim. Tako kot proxima pa je nujen še hitropasovni internet, ker ima fant pač tako službo da dela tudi kdaj od doma. Aja, pa tudi začetnega kapitala žal nimava, moji starši imajo še 2 študenta, njegovi borne penzije. Hiša iz 70. let blizu Trebnjega, ki sva jo gledala se prodaja za 145.000 evrov, zemlja (neopremljena) je po 50€ na m2, kar se mi žal ne zdi malo, sploh ker potem vsi priključki nanesejo še enkrat toliko, Če se najde kdo, ki mi lahko pove (ali priporoči koga), kako naj z najinima plačama, ki žal nista bajni, prideva do svojega stanovanja preden bova stara 60 let in ne bova do konca zakreditirana... Marsikaj sva pripravljena storit sama, ker nimava dveh levih rok, ampak iz nič oziroma zelo malo, težko narediš kaj...

 

Ja res imava zelo podobno situacijo. Resnično te mine volja do življenja, če veš, da jemlješ kredit, ki ga boš odplačeval do svojega 60-ega leta.

Etka ne tako črnogledo no ;) mogoče pa na loto zadaneta in prej odplačata:P moja starša sta par let nazaj odplačala kredit za hiško! srečo smo imeli, da ko smo kupovali hišo so bile cene nižje. žal mi je samo, da nista kupila še kako parcelo takrat zame, kajti sedaj so cene bolane. imava pa res s fantom srečo, da so se njegovi starši odselili v vas in imava sedaj stanovanje. No, bomo videli kako bo dalje, na srečo sva še mlada. Etka, galyka KORAJŽNO! ycrna

Zanimivo, zanimivo. Kaj vse človek ne zve tukaj. V bloku nisem nikoli živela in si tudi ne želim. Živimo v svoji hiši, malo ven iz sentra prestolnice in kljub temu ne rabimo psa. Imamo sosedo, ki sicer ne laja, s svojim pogledom pa ubije vse kar pogleda na njeno stran. Ne prenese ničesar: moti jo to, da gori luč, da gre mačka mimo njene hiše, da se nekdo mimo njih pelje k sosedovim, da imamo nadstrešek zaradi katerega ji potem fižol ne raste, da se v naši kuhinji pri odprtih vratih ob desetih zvečer pogovarjamo z obiski,........................................................ Lahko bi naštevala do zjutraj, pa še nebi končala. Dolgo časa sva z možem iskala in lani tudi našla. Le 22km iz centra Ljubljane hiško, ki nama je v vseh stvareh odgovarjala. Bila je novogradnja, zaprta z veliko zemlje. Cena je bila več kot super in nisva kaj dosti razmišljala. Kupila sva in zdaj počasi delava. Ko bo, pa bo, se nama nikamor ne mudi. Kaj bova s to tukaj se še nisva odločila. Tudi o prodaji sva že razmišljala. Povedala pa bi rada še to, da će si vztrajen in iščeš se najde marsi kaj. Samo treba je bit malo potrpežljiv, pa se reši še tako huda stvar. Nikar ne obupajta, tudi za vaju bo posijalo sonce. lp Vesna

Veš kaj Reca s tisto sosedo si me pa do solz nasmejala,če se kdaj odseli,ti jaz eno podarim,imam dve,katero hočeš,tisto ki kosi vsak dan travo,takrat ko imam kosilo na terasi ali ono drugo,ki je vedno pod stresom in ji sušilc za perilo dela senco na plevel. anaeva