Na pomoč-status

Na tem naslovu boš marsikaj našla..samo pobrskat je treba: http://www.svetovalnica.com/ Drugače pa so ti že ostali povedali, da kot pavzer tvoja hči ne bo imela mesečne vozovnice, bonov in ostalih bonitet. Na občini si mora urediti obvezno zdravstveno zavarovanje in se zavarovati kot občan ( priložiti mora tudi izpis o premoženju, če se ne motim), nadalje pa si mora urediti tudi dodatno zdravstveno zavarovanje pri npr. vzajemni, adriaticu.., če nočete plačevati obiskov pri zdravniku ipd. Kolikor sem seznanjena pavzerji po novem ne morejo več delati preko ŠS. Ni mi najbolj jasno o kakšnem vpisu si nazadnje pisala? O evidenčnem vpisu ali o izrednem ponavljanju? S ponavljanjem bi tvoja hči imela status in vse ostale pripadajoče bonitete. Problem je v tem, da lahko v okviru študija samo 1krat ponavljaš in da je za izredni ponovni vpis potrebno tudi plačati. Evidenčno bi se lahko v višji letnik vpisala januarja, če bi pred tem opravila vse izpite nižjega letnika pri čemer bi si lahko izbrala največ 4 predmete višjega letnika, ki bi jih lahko, seveda proti plačilu, opravljala le 1krat. In kolikor mi je znano, evidenčni vpis ne prinese statusa študenta. Za točnejše informacije bi se na vašem mestu obrnila kar na študentsko svetovalnico(glej link zgoraj). Miškolina

kordelina je napisal/a:

mamamia to je pa res, če se je zgodilo že tretje leto, potem je pa treba razmisliti kako naprej, da se ne ponovi oz. ali si še sploh želi narediti faks ali pa raje v službo...meni se je zgodilo enkrat, za eno leto ni težko narediti plan, kot sem ga jaz, potem je pa stvar že bolj resna... kordelina

 

Ma ja, po prvem neuspelem poskusu ni bilo panike...dečko se je zdaj vendarle odločil, da bo vseeno študiral, smo imeli nekaj pogovorov in kakšno hudo uro tudi. Tale služba je pa zato, da premosti to eno leto brez statusa - bo le imel zavarovanje, pa eno leto delovne dobe bo imel, predvsem pa nekaj pomembnih življenjskih izkušenj. Ko izkusi, kako je študirati ob delu in kako, če je študij edina obveznost, se nadejam, da se bo le odločil za sam študij, sploh ker smo mu to pripravljeni in zmožni omogočiti.

Če pa se po diplomi odloči, da bo fizični delavec ali kakrkoli drugega, za kar ne potrebuje diplome, bo meni prav. Zato, ker bo to njegova izbira, ne pa da bo v to prisiljen. Če pa bi zdaj hotel delati in ne študirati, bi mu to tudi omogočili, ampak kaj, ko ni niti "guknil", se čem bi se ukvarjal ali se lotil kašnega posla, prišel z idejo na plano... Žal ni poklica, s katerim bi se lahko vzdrževal z gledanjem televizije, sanjarjenejm o dobrih avtomobilih in sanjskih plovilih. Jaz nisem kriva, če se ni rodil kot monaški princ...

 

Vse tole pišem tudi v razmislek drugim. Vsak otrok pač potrebuje neko izkušnjo, nekdo neke stavri spozna prej, drugi kasneje. Meni je najbolj pomembno to, da otroka pripeljem tako daleč, da bo lahko izbiral, kaj bo v življenju počel. In da mu pomagam, če mu zdrsne.

 

Mamamia

mamamia

Upam, da je jumina hči sedaj že uredila zdravstveno zavarovanje. Meni je bil v zapisu najbolj signifikaten tisti del:...hči ni preveč spretna, ne me tu lovit... Jaz pa vendarle mislim, da pri dvajsetih letih ni nihče več otrok do te točke, da ne bi zmogel teh socialnih zadev urediti. Država človeku, ki že eno leto hodi na faks, priznava opravilno sposobnost in mislim, da bi mu jo morali tudi starši. Naj se mlad človek, lepo prosim, seznani z vsemi pojavnimi oblikami odraslosti. Kamor spada tudi prevzem odgovornosti za posledice, če nečesa ne narediš (recimo, ne izpolniš pogojev za vpis v naslednji letnik). Naj lepo mlad človek sam poišče, kako se bo zavaroval - to, da večina dvajsetletnikov nima pojma, kako te stvari potekajo, ni izgovor, vsak se mora to naučiti, ker bo zanesljivo potreboval. Naj mlad človek sam premisli, kako bo preživel naslednje leto in kako bo zbral denar za plačilo izpitov. Plačilo izpitov- to je, blago rečeno cena za ne-opravljanje izpitov takrat, ko je bil čas za to, ali pa cena, ki se jo plača za napačno izbiro fakultete - in, there is no free lunch in this life - dvajsetletnik je pa psihično dovolj zrela oseba, da to modrost ukapira in jo ponotranji. Naj mlad človek malo premisli, kako se bo lotil življenja in pri tem ne bo ves čas klical mame - pri dvajsetih bi bil pa vendarle čas za to, da se ljudje emancipirajo od otroštva. Velja za otroke in za njihove starše. Izjema so samo Italijani... Vendelina jr.

V računalniku imam napisano navodilo: kako si urediš življenje, ko izgubiš status ( nepopravljeno), Kako si urediš socilano pomoč na CSD, Kako se prijaviš na Zavod za zaposlovovanje, kako se napiše prošnja za delo z navodili za razgovor.

In veste kaj je pri teh napotkih najbolj zanimivo? Vse to sem napisala na željo staršev, ki garajo od zore do mraka, otrok pa niso uspeli spraviti niti do funcionalne pismenostu. Krive so seveda šole, pa krivi so razni uradniki, ki jim ne povejo.

Razumem, da ljudje strahoma urejajo sodne zadeve, pišejo oporoke, urejajo dediščino. Ne razumem pa, da mame ( v mojih izkupnjah so vedno prav mame), hodijo po uradih, za njimi pa caplja že precej let polnoleten sin. Posebna perla je, da imajo taki otroci še svojega otroka in potem se jamranje o kompliciranih postopkih pred državnimi organi še poveča.

Vsi bi imeli instant rešitve, pri tem pa ne bi dvignili niti riti z naslonjača, da bi urejali svoje zadeve.

Po napisanem prej in iz lastnih izkušenj me zanima, če bodo mame hodile s svojo deco tudi ( v manj zahtevne) službe.

Je pa res, da so nekatere zadeve ( pogodbe za nepremičnine, zapuščinski postopki, pisanje pritožb na odločitve organov, nepravilnosti delodajalcev, sodne zadeve, pritožbe na delo policije ), res precej zahtevne. Ampak v teh primerih se pa ljudje z velikim veseljem kar sami lotijo posla . Kar brez pravnika.

Zato se z Vendelino strinjam.

 

 

F r i n a

No, potem sem jaz na dobri poti....Sin je vse uredil sam (in seveda dvakrat šel na napačen naslov, ampak na napakah se učimo, kajne?), hči si je pa za študij tako ali tako vse uredila sama, stanovanje je s priajteljico našla sama, mi smo ga samo šli pogledat pred podpisom pogodbe. Pa pogodbo smo preleteli, je mož le pravnik in pozna razne pasti.

Sem mislila, da otroci nenehno potrebujejo mojo pomoč, pa sem ugotovila, da se tudi brez te znajdejo  zelo dobro. Vesta pa, da ko jima škripne, sem pa tu. In zato pomagam, ker vem, da sta do neke točke vse naredila sama in da prideta po nasvet le, ko kakšna izkušnja, ki je sama še nimata, pride prav.

Mene je mama učila samostojnosti tako, da sem si po prvem letniku gimnazije, torej pri 16 letih,  sama morala poiskati počitniško prakso, brez njene pomoči. In sem jo tudi našla in v isti firmi delala vsako poletje še nekaj let zapored...

Mamamia

mamamia

Draga Vendelina in Frina, no, ne napihujta se toliko o funkcionalni pismenosti. Po vajinem pisanju predvidevam, da sta mladi in da še nimata (vsaj) najstniških otrok, za katere bi "morali riti dvigovat in iskat rešitev". Ko jih bosta imeli, se oglasita, pa mogoče (Frina) z malo več kulture pri pisanju na forumu. Prosila sem za pomoč kako rešiti problem, ne iskanje "instant rešitev", vama je pa bolj do tega, da moralizirata in frazarita- hvala lepa, če ne znata pomagat.... Ne bom naštevala, kaj pa moja otroka znata, mogoče se bolje znajdeta, kot sta se vidve v teh letih, no ali pa ne, vedve sta očitno popolni že od rojstva. Ostalim se za ton opravičujem, vama pa ne... Juma juma

Jaz njunim nasvetom ne bi glih rekla instant rešitve. V bistvu ravno nasprotno. Pa vzami to kot prekleto dober nasvet in se ne razburjaj po nepotrebnem. Ti povem: mojemu fantu in njegovi sestri je ponavadi vse ati rihtal. Ker sva s fantom že kar nekaj časa skupaj, sem ga v bistvu prisilila, da si je začel določene stvari sam urejat. Jaz si vse sama urejam in mi je bilo totalno idiotsko, da mu je ati okrog skakal. Pri sestri je bil trenutno aktualen problem - okulist. Pa je jamrala in jamrala, naročila se pa ni. Atiju je pa očitno tudi že malo prekipelo in je rekel da je pri 21 dovolj stara, da si sama ureja stvari. No, včeraj je pa le prišla do okulista. Z atijem. vanya

Jaz pa predlagam, da hčerka eno leto pozabi na študij. Gre na zavod, najde zaposlitev ali preko drugih napotnic dela preko študentskega servisa in si sama plačuje dodatno zdravstveno zavarovanje in ostale stroške. Drugo leto pa naj se ponovno vpiše v 1. letnik, če je to res pravi študij zanjo in hodi redno na vsa predavanja ter opravi vse manjkajoče izpite. Največjo napako, ki jo delajo (so delali) študenti je, da mislijo kako bodo opravili izpite iz prejšnjega letnika, pri tem pa hodijo na predavanja naslednjega letnika. Na ta način ne napravijo izpitov za noben letnik. Eno je, če se zalomi z enim izpitom, pri naši hčerki se je, ker zadnjega izpita ni opravila v septembru, roka pa več ni bilo. Tisti izpit je hitro opravila in delala že izpite (z dovoljenjem profesorjev) že za naprej. Če pa manjka več izpitov, potem pa je najbolje ponavljati letnik. Veliko uspeha vama želim pri reševanju nastale situacije. zvezdica55

Juma, kot je že nekdo napisal, mislim, da bi bila ena od rešitev (in še najbolj ugodna) v tem trenutku ta, da bi se vpisala na kakšno izobraževanje odraslih - prekvalifikacija ipd. Tako bi dobila status izrednega dijaka - imela bi porihtana vsa zavarovanja, otroški dodatek itd., lahko bi delala preko servisa. Hitro se pozanimajte, če kje še vpisujejo. Za vpis na fakultete in višje šole je že prepozno. Te stvari dobro vem, ker sem letos tudi sama v taki situaciji; spodletel mi je 1 izpit in sem prisiljena pavzirat, zato sem se vpisala na izobraževanje odraslih - izredno - plačala sem 1. obrok in rekli so mi, da če se ne prilažem več, mi ne bo treba plačati še naslednjih dveh. No, tudi če bi ju morala, bi bila to še vedno bolj ugodna varianta od izrednega vpisa na višjo šolo ali fakulteto (mimogrede, moj "plan B" v primeru če mi spodleti na izpitih je bil, da bi se vpisala na višjo šolo, pa je bil letos v 3. vpisnem roku ogromen naval in nisem "prišla noter"). Jaz pa status nujno rabim, ker dobivam družinsko pokojnino in rez nje res ne bi mogla. Na faks letos ravno tako hodim on obiskujem vsa predavanja in vaje za višji letnik, edino izpite si moram plačat. Pa saj bo... Aja, za bone: kupi ji jih lahko kdo, ki ne porabi vseh (in taki se vedno najdejo), za jih vnovčit pa se na črnem trgu dobi tudi nalepka, potrdilo o vpisu itd., seveda proti plačilu - naj pretehta kaj se ji bolj izplača. Za mesečno: kolegica gre na lpp in reče da je svojo zgubila in ji naredijo novo, hčerka prelepi svojo sliko čez in magari še enkrat "palstificira" vozovnico, nalepk pa ni problem kupit. Tega zadnjega odstavka jaz ne prakticiram, ker mesečne ne rabim, kuham si pa sama. Upam, da ti bo to kaj v pomoč. Kar se pa tiče Vendelininega in Frininega posta se pa popolnoma strinjam z njima! In sem prav ponosna nase, da sem se v letošnji situaciji sama dobro znašla. Sama sem prebirala vse mogoče pravilnike in zakone, sama klicarila okoli po šolah, zavodih itd. Nič nisem mami "jokcala", ker je nisem hotela obremenjevat, saj je to moj problem, ki sem ga "zakuhala" sama (čeprav vem, da je bilo mami ravno tako hudo in je tiho trpela in se sekirala). Lp, Teja

Juma, ko govorimo o funkcionalni nepismenosti, govorimo predvsem o spretnosti, kako urediti razmerja, v katera stopamo. V omenjenem primeru je to socialno zavarovanje, študentski status. In nekdo, ki študira, bi to moral v celoti obvladati.

Kljub temu, da je bila moja mama zaposlena v občinski upravi, sem od srednje šole dalje vse zadeve urejala sama. Sama sem napisala vse vloge za počitniško delo in ga vselej tudi dobila, še posredovala ni nikoli. Vse to sem počela od svojega petnajstega leta in to počnem že več kot trideset let.

Starši so mi omogočili, da sem pridobila izkušnje in jih s pridom izkoriščam še danes, samozavest, da ničesar ni nerešljivo, samo poti in rešitve so različne in odgovornost, da sama skrbim za svoje stvari.

Kar nekjakrat sem imela predavanja na temo funkcionalne pismenosti in Juma, lahko mi verjameš, da učinkovito. Ne štejem posameznih primerov, ko  posameznikom pomagam, da se znajdejo v situacijah, v katerih so se znašli običajno po svoji neumni glavi. Samo neznanje je lahko neskončno, znanja ni nikoli dovolj. V zadnjem času sem tako sedela z na smrt prestrašenim mizarjem na Policijski upravi, kjer bi ga pometli pod mizo. Spremljala sem kar nekaj ljudi na sodišče, ker jih je groza že ob sami misli, da stopijo na sodišče.

Pri tako mladih, kot je tvoja hči, pa sem bolj zadržana. Praviloma se jim ne ljubi niti pogledat na internetu, kje so posamezni uradi, poslovnega časa si ne napišejo, zgubijo se v stavbi z dvema nadstropjema. Kar čakajo, da bo nekdo ( običajno so to starši ) nekaj storil namesto njih. Niso zbrani, ko poslušajo navodila, da bi si kljub svoji mladosti kaj zapisali, to pa ne, in vsi postopkii se še dodatno zakomplicirajo.

Pri moji pameti ne razumem, kako lahko polnoletno bitje, ki v eni sapi razume navodila za mobitel in se jim vedno znova prilagaja, za preprosto urejanje zdravstvenega zavarovanja pa mora organizirati "svetovalno službo". Nobenega problema ni najti nek nov diskač, ampak pojma Zdravstveni dom in Zavod za zdravstveno zavarovanje, pa ne morejo ločiti. Odgovor je na dlani.

Še izkušnja za navodili: ko sem za prijateljičenega sina spisala navodila: 1- korak, pojdi na UE ( naslov.. barva zgradbe , vztop z juga,1 .nadstropje, soba št. po listino ( in tako naprej, po korakih), je prebrisani sin tako natipkana navodila PRODAJAL zainetersiranim strankam.

En "klient" je po prijavi med brezposelne preko mame potreboval natančna navodila, kako se naj izogne možnosti za zaposlitev na zaposlitvenem pogovoru, da ne bi izgubil pravic brezposelnih.

Ena uspešna bejba, ki je štartala na delo v državni  upravi ( študirala je 8 let), je pri mamini prijateljici dobila zdravniško  potrdilo, da je bila tako bolna, da ni zmogla letnika. Lažno spričevalo, seveda.

Ko je odličen kuhar izvisel pri delodajalcu, je nastal problem rubeža plače, kamor me je vključila njegova mama. Ostro sem ji morala zapovedati, da je ostala na parkiršču, midva pa sva hodila po uradih. Presataršen mladenič ,star 23 let, je moral vsakič  sam v posamezno pisarno, čakala pa sem ga na vhodu v stavbo, če se slučajno kaj zakomplicira. Pa se ni. Ko je prišel iz tretjega urada, je bil samozavesten, da se mu je kar smejalo. S težavimi z naslednjim delodajalcem je praktično pometel.

Asistenca ja, to pomeni, v stiski lahko računaš name, podpiranje nesposobnosti, ali pa celo lenobe, to pa nikakor ne.

To je moje stališče. Izkušenj mi ne manjka, zato lahko govorim o stvareh, ki jih poznam do obisti. So pa ljudje v stiski zaradi različnih razlogov, vsai nimajo niti enakih intelektualnih sposobnosti, zato vedno jemljem vsakega kot posameznika.

 

Juma se je obrnila na nas, ker je želela nasvet. Torej ni zmogla sama. Zmogla ni niti hči, za katero predvidevam vsaj določen nivo intelektualne sposobnosti.  Tudi socilane zrelosti.

 

Juma, tvoja oznaka o napihovanju je žaljiva. Ti prosiš za pomoč in žal si ne moreš izbirati, kdo ti po odgovoril in kako ti bo odgovoril. Je pa moj odgovor rezultat izkušenj in strokovnega znanja in sem na to ponosna.

 

Ker mi očitaš nekulturni ton komuniranja, ti predlagam, da o tem napišeš kako besedo tudi uredniku. Sicer pa pričakujem, da se mi za neprijetne besede opravičiš. Toliko manir bi pa že morala imeti. 

F r i n a