Tašča - snaha

30. nov 2010 10:35

Mamamia, ti si prototip snahe, kakršno si želi vsaka tašča. Sem navdušena, zame je to pravi pristop. Nisem pa prepričana, če bi se sama strinjala, moraš biti tudi malo tak človek. Sicer pa, dokler bomo ljudje, bodo taki in drugačni problemi, ni kaj.

Mimogrede, o tistih flekih. Tašča je bila malo žleht, tu ni kaj , ampak pametna snaha bi to porabila še v prihodnje. Mama, dajte vi, ko tako obvladate čiščenje. Mladi težko dojamejo, da je to velik preskok nenadoma izgubiti moža in sina. Na to se moraš pripravljati davno prej, razmišljati in imeti razčiščeno v glavi.

Prav zato, ker mnoge ženske tega ne delajo, zelo trpijo ob takih čustvenih izgubah. Imam lepo paleto oseb, ki prav ta hip to doživljajo. In noben nasvet dosti ne zaleže. Če imaš srečo in voljo, se dokoplješ sam do tega ali pa s strokovno pomočjo. Imaš pa zagrizene ljudi, ki tega nočejo, ker uživajo, da se "dogaja".Tako jaz vidim to. Sicer pa je to tema, ki terja dneve in tedne ali celo leta dela na sebi. Je namreč veliko lažje opleti gredico kot si priznati, da ne delaš prav.

Lep dan vsem!

naor

30. nov 2010 11:28

naor, celo moja tašča pravi, da sem taka snaha... Ko še nisem bila snaha, mi je nekrat rekla, ko je zaznala, da me nekaj "tišči", pa ne rečem, namreč: V tej hiši lahko vsakomur vse v obraz poveš, ampak moraš vzeti v zakup, da bodo tudi tebi vsi vse povedali z enako mero. Torej je bil temelj enakopravnosti posatvljen.

Drugi pa je bil, ko mi je priznala, da je bila v veliki krizi, ko je ugotovila, da njen sin z mano misli resno, da se je v njegvoem življenju pojavila pomembnejša ženska od nje. Njen razmislek je bil, tako mi je povedala: ali gre v bitko za sina, ki ga bo itak izgubila, ali pa raje začne razmišljati drugače in me sprejme z odprtimi rokami in dobi tako še tretjega otroka v družino ... Izbrala je to zadnjo možnost.

Je pa res, da tudi takšni odnosi terjajo določeno mero kompromisov. Če nič drugega, pri njej bom vedno cenila to, da se ni nikdar vpletala v najine odnose, in vnuki pri njej nikdar niso imeli potuhe.

Vsak od nas ima svoje štose, tudi ona jih ima in jaz enako, ampak te razlike je treba sprejeti in z njimi živeti, ne pa jih po nepotrebnem potencirati.

 

Moja mama, ki se s taščo ni kdo ve kako dobro razumela, mi je za popotnico dala njeno izkušnjo: ni nujno,da imaš taščo rada, a spoštuj jo kot mater tvojega izbranca.

 

Prvi preizkus strpnosti pri nas je bil ob rojstvu prvega otroka, glede krsta. Jaz nisem bila za to, ona pa si je to želela. Ko sem vprašala moža, kaj on meni o tem, mi je rekel, da mu je vseeno in naj se medve zmeniva. Sva sedli, se pogovorili, povedala mi je, zakj si to tako zelo želi, in sem ji dovolila, da to spelje, a brez mojega sodelovanja. Tako je tudi bilo, le župniku sem morala potrditi, da vem za dogajanje, da kasneje ne bi bilo problemov. Enako je bilo pri hčeri. Meni ta kompromis ni škodil, njej sem pa neizmerno veselje naredila.

 

Saj, tile odnosi so taka zanimiva tema. Ne samo med snahami in taščami, tudi med hčerami in mamami (kot so mamini sinki so tudi mamine - in četove - punčke, kar zan tudi zelo obremenjevati odnose). Da o odnosih do vnukov ne govorim.

 

Meni je to prav zanimivo branje, veliko različnih pogledov smo natresli tule.

 

Lep dan vsem še naprej, mamamia

 

mamamia

30. nov 2010 12:06

naor je napisal/a:

Mladi težko dojamejo, da je to velik preskok nenadoma izgubiti moža in sina. naor

 

Ne razumem čisto - a se referiraš na tisto zgodbo o tašči, ki je pred nekaj meseci odovela?

Kot sem razumela zapis, je gospa odovela. Sin je pa še vedno živ.

Je pa zanimivo, kako ta glagol - izgubiti, izgubljati - v medčloveških odnosih hitro povežemo s - posedovati, imeti, ergo imam in tisti, ki ga "imam" mora delovati tako, kot sem si zamislila"

Vendelina jr.

30. nov 2010 13:28

Tudi jaz ne razumem prav dobro. Sin se poroči (ali pa tudi ne, recimo raje odseli) in tašča oz mama naj bi ga izgubila. Le zakaj? Saj ni umrl?? Ne vem tudi zakaj naj bi se tašče težko sprijaznile s snaho? Če ji ne manjka pol zob v ustih in nima bloka v glavi ne bi smel biti problem, ali pač? Morda pa je bistvo problema, da so snahe/žene ljubosumne na mame svojih partnerjev, ker vejo, da ima mama zagotovljeno ljubezen svojega sina, žena pa ne?? (Tole zadnje je kost.) Lep pozdrav sonci

30. nov 2010 14:13

Draga sonči, jaz na kost ne planem kot lačen pes. Ker nič ne vem o vas, tudi ne morem nič napisati, lahko pa napišem kar vidim, kar se drugim dogaja, kako druge to doživljajo in mi velikokrat tudi povedo. Res ne govorim iz lastne izkušnje oz. samo delno.

Moj sin, ki že enajst let živi v ZDA je odšel praktično od danes na jutri. Res, da sva popkovino prerezala že ob rojstvu, pa vendar je otrok na nek način del tebe. V glavi mora steči nek proces, ki ti dovoli, da sprejmeš novo dejstvo. Res je, da ga ne izgubiš kot npr.denarnico na avtobusu, se pa zgodi nekaj, kar popolnoma spremeni dosedanji utečen ritem. In o tem sem govorila, da moraš biti pripravljen oz. biti pripravljen sprejeti novo življenje. Kdor ima otroke v tej starosti, ki so godni za odhod in ima normalne odnose, najbrž razume. Sama sem dobro prenesla, ne rečem pa, da se nisem nekajkrat pošteno zjokala na samem.

Moža še hvala bogu imam. Imam pa tudi svakinje, prijateljice in znanke, ki jih je že doletela partnerjeva smrt. Zelo težko jo prenašajo, tudi tiste, ki se niso najbolje razumele z njimi. Ali to imenujemo izgubo ali s kakšnim drugim glagolom, je pravzaprav vseeno. Vse razumeš le, ko sam doživiš. Tudi sama sem tolažila svojega najožjega sorodnika ob izgubi otroka rekoč, da vem, kako mu je.Pa mi je le odgovoril, da ne morem vedeti.

Zdaj sem zašla v patetiko, kar odhod otroka od doma v novo življenje vsekakor ni. Je pa trenutek, ki ga vsak doživi po svoje.

naor

30. nov 2010 16:08

Moja mama je posivela tisto leto, ko sem se poročila in odselila od doma. Popolnima drug ritem, način življenja, pa še edinka sem bila.  (Mož pa je začel siveti, ko sva se poročila ----)

 

mamamia

mamamia

30. nov 2010 17:17

Cisto kratka bom. Vprasanje, koliko stikov ima lahko sin, preden se doloci, da je mamin sinek, je narobe postavljen. Bolj problematicno je, kaksne stike ima, kot pa  koliko. Mi smo z najinim otrokom v stikih vsak dan. Vcasih moz, vcasih jaz, vcasih po telefonu, FB, vcasih se pojavi in gre s kom od naju na kosilo. Pogovarjamo se o raznoraznih zadevah, nikoli pa ne gledamo drug drugemu v skledo, ce lahko tako recem

Prav zato, ker ima v slovenscini beseda snaha precej negativen prizvok, ko omenjam sinovo zeno drugim, nikoli ne recem moja snaha, temvec takorekoc dosledno "nasa ....(ime)" Potem seveda sledi vprasanje: Kdo je (ime), pa povem, da je to sinova zena.

In, ko so me enkrat vprasali, ce se z njo razumemo in jo imamo radi, se odgovorila z enostavnim: Seveda! Na vprasanje, ki je sledilo: "Kaj pa, ce je ne bi marali", je bil moj odgovor: To niti priblizno nikoli ni bila moznost. Bi se pa naucili, jo imeti radi.

S tem, ko je prisla ona v naso druzino, sem dobila hci, ki je nisem nikoli imela. Minus najstniska leta.

 

Vanja

30. nov 2010 17:26

he , he , mamamia , potemtakem delaš sive lase vsem , ki pridejo v stik s teboj ? Meni se pa zdiš tako prijetna oseba , pa mislim , da se ne motim . L p manca51

30. nov 2010 17:43

No, ameriška Vanja, predstavljaj si - hipotetično-, da ravno v tem času tvoja snaha na nekem forumu razglablja, kako bolestno je njen mož navezan na mater - "pomislite, po trikrat tedensko jo kliče, pa še na kosila hodi z njo?!!...pa vztraja na obiskovanjih, čeprav se mi ne da....pa tašča, vsa sladka, ga objema, samo da mi dokazuje kako ima pravico od tega... Vedno sta dve plati medalje - vse mame se imajo za odlične tašče, vse žene za ogrožene žrtve starih zmajev (onih dobrih žensk iz prvega dela stavka). Vsaj na Kulinariki, se mi zdi. Lisa

30. nov 2010 18:24

O moj bog, ne tako Lisa. Saj matere vendar nismo zločinke, če imamo rade svoje sinove. Kaj naj se  odpovemo svojim otrokom v trenutku, ko dobijo partnerko, ali kaj? Kot je napisala Vanja, tudi jaz sem dobila še enega " otroka " v družino in nisem izgubila sina. Tudi midve s sinovo ženo se dobro razumeva, sicer na daljavo, pa vendar. Če je pa že tako, da tako razmišlja, pa naj, kaj pa morem. Potem pa ne vem, kako se naj človek obnaša. Tele naše snahe imajo tudi otroke, pa naj počakajo dve desetletji, ko pridejo na vrsto. Ampak mislim, da tako hudo tudi ni.

Nekdo te je moral zelo prizadeti Lisa, da tako misliš.Jaz zaključujem svojo pripoved, saj ne vodi nikamor.

naor