Tašča - snaha

hvala mamamia

Šuštarjeva

laik je napisal/a:

Naj pri tej debati še jaz dam svoj pikrček. Moža sem spoznala že v njegovih zrelih letih in takrat s svojimi starši ni imel stikov. Sčasoma sem poskušala stik ponovno vzpostaviti in mi je uspelo, čeprav sem kasneje to marsikdaj obžalovala. Nikoli nismo živeli skupaj, prej smo bili daleč stran, sedaj živimo bližje, vendra ne tako, da lahko prideta v "copatih". Slišimo se vsake tri dni, že zaradi vnukinje, ki jo obužujeta in ona njiju. Moja tašča ni slaba, je sicer ostra, ampak tudi jaz sem - marsikdaj preveč. Mož se v odnos s svojimi starši ne vpleta, kar mi ni prav, ampak ga zaradi zgodovine razumem - če bi bilo po njegovo, stikov ne bi bilo. Jaz tako ne bi mogla živet, morda zato, ker sem imela čudoit odnos z babico in želim, da ima nekaj takega tudi moja hči. Predvsem zaradi nje se da do neke mere potrpet, ko se nakopiči, se vsedemo, tudi z povišanim glasom pogovorimo in gremo naprej. tako je pač pri nas. lp laik

In potem se čudite ko je vse narobe, obžalujete pretekla dejanja, očitate sedanja dejanja in trpite..

Enostavno NE RAZUMEM...

Imam občutek, da si mislila ,da boš ob tem dejanju (napisala si da možu sploh ni bilo prav)rešila svet, sebe postavila na piedistal družine...

Pustila bi stvari kot so bile . Da je tako čutil in ravnal je imel verjetno tehten razlog, kajne?

Escada

Sporočilo je spremenil(a) escada dne 01.dec 2010 18:53

escada, mislim, da si ti v tej temi prispeval daleč daleč najbolj tehten in pameten post. Ampak to je, kot bi treskal z glavo v zid. Sama sem v.d. taščo spoznala, ena drugo sva vzeli na znanje, pri tem je ostalo in vsi prav krasno živimo. Očitno tovrsten cirkus zganjajo tiste, ki ga potrebujejo same zase (gre v kategorijo "vsak tele ma svoje vesele"). Pa obilo zabave! Lep pozdrav, Sonja

Super sem hvaležna tebi, Escada, ker si nam pokazal še drugo plat medalje, ki je morda nekatere nikoli nis(m)o videle. Meni moja taščica velikokrat želi narekovati ritem, vsiljevati svoje poglede, ampak jaz jo lepo diplomatsko zavrnem ali pa se ji zahvalim za idejo (čeprav je to redko, ker imava zelo različna mnenja o vsem). Ona je to sprejela, če ni, ni moj problem. Važno je, da sem sinu všeč, to je sprejela. Se pa počasi pojavljanjo trenja pri vzgoji otrok (ki jih sicer še nimava). Vendar mi tu partner stoji 100% ob strani, tako da me ne skrbi. Pomembno je, da vedno ohranimo nek kulturen nivo komuniciranja. To je še vedno oseba, ki je rodila in skrbela za moškega, ki ga ti ljubiš - torej je naredila vsaj nekaj dobrega. Ostanite pozitivne in ne sekirajte se za vsako malenkost in vsak pogled. Včasih je treba samo malce umiriti situacijo in obrniti na humor. Meni to vedno pomaga. Če pa so stvari že tako hude, kot so nekatere to opisale, pa samo stran. Gigi_84

gordip je napisal/a:

živet na svoje, bit v vseh pogledih neodvisen in imeti svoj mir

Aaaaa....... ni to point vsega??

 

 

Ampak, žal po vseh te postih ne pridem do drugačne ugotovitve kot ( Pazi"" - tole nekaterim ne bo všeč):

Sužnjelastništvo še ni odpravljeno - predvsem zato, ker ga vednoznova in znova uvajate ve drage dame /žene in mame  (v kateri koli vlogi se pač znajdete). Seveda ne mislim dobesedno - je pa beseda sama po sebi dovolj pomenljiva.

Sedaj še pa počakam, da se javi kakšen "macho" in prbije, da ima poleg vsega , kar ste natrosile, pa najbolšo izkušnjo s svojo taščo ...suprise. Naenkrat pekleni trikotnik postane kvadrat in po zakonih neke "kvantne fizike" hm, hm....zadeva postane v ravnovesju.

.....pa še smiselno je, kajne?

Pravzaprav....MI nimamo problemov s svojimi taščami, vsaj mislim tako...vsaj jaz jih nisem imel - Čeprav jih ljubkovalno kličemo Ampak to je spet druga kategorija, druga sfera....in nemogoča primerjava .

 

Aja....pregovor "o jabolku in drevesu", saj veste kater.......ne drži vedno.

Escada

Uh, tema je zanimiva in vedno znova vroča. Saj končno se zato odpira, ker se mnogim da pisati o njej ( in je zato zelo grdo nekatere od nas pozivati, naj bodo tiho, če mislijo samo kritizirati druge) in imajo svoje mnenje. Večina od nas je (bila) snaha in mnoge, ki smo si povečale družino z otroki smo postale tudi tašče. In smo poskušale, če smo bile kot snahe kdaj razočarane, biti kot tašče boljše. Itak pa imamo o sebi in svojih ravnanjih verjetno kot večina v nekih drugih življenjskih situacijah, dobro, če ne že najboljše mnenje. Ker so moški na nek način manj čustveni ( oz. čustev ne smejo ali nočejo kazati), o svojih pogledih na odnose in izkušnjah kot možje in sinovi manj pišejo ( in ker jih je manj na kulinariki... ). Me pa se trudimo in vozimo skozi življenje, včasih izbruhnemo, včasih pojokcamo, ne govorimo, se trudimo... skratka, po najboljših močeh in vsaka na svoj način, za katerega misli, da je pravi. Zagotovo pa velja, da kolikor nas je, toliko je poti in mnenj. In vska(a) ima pravico do tega. In tule jih pač malo izmenjujemo in se poskušamo ne preveč razburjat, če katera misli in dela drugače, a ne? Skozi leta in desetletja ( da ne rečem kaj dalj) pa so se iz izkušenj izoblikovali pregovori in pametne misli, ki jih po potrebi lahko uporabimo, da se nam ni treba preveč trudit z lastnimi idejami ( npr. o teletih in veselju, o primernih razdaljah bivanja in copatih in podobno). Sedaj grem pa nazaj spat. anaboleyn

Bistven problem, ki ga vidim v odnosu tašča / snaha je to, da se v tem odnosu ves čas ena ali druga (ali pa tudi kar obe hkrati) smili sama sebi. Ne vem, ali so nam to privzgojili (model cankarjanske matere - in žene, po mojem mnenju) ali pa smo ženske take po naravi? Redki moški predstavniki na forumu nam nastavljajo ogledalo (pa tudi nekatere ženske, takrat se pa itak vsuje plaz užaljenih postov), pa ga nočemo in nočemo videti! Moški enostavno nočejo, da se njihove matere in žene koljejo med sabo! In če bi bile ženske pametne ne bi vtrajno trkale z glavo v zid in na vsak način hotele uveljaviti svoje (v kateri koli smeri). Kaj vse bi lahko dosegle na združeni fronti? In kakšne depeše bi šele potem letele po takih in drugačnih parketih?? Lep pozdrav sonci

Ob vseh teh strašnih taščah in očitno malo manj strašnih tastih ( o teh je napisanega manj in so očitno manj moteči za "srečno partnerstvo") me pa zanima nekaj. Kako pa ve snahe s problematičnimi taščami gledate na odnos vašega partnerja do vaših staršev, oz. mam, ki so njegova tašča???? Če bi se vaš partner neprestano boril proti vaši družini in tekmoval z očetom v vsemu pametnemu in manj pametnemu, zahteval, da prekinete stike s svojo družino, da bosta končno lahko našla skupno srečo....Ali to ne bi bolelo? Vsi ostajamo del svoje primarne družine. Kakšni možje, žene smo, kakšni bomo kot starši smo se naučili v svojih primarnih družinah in z veliko malho prinesemo v lastno ustvarjeno skupnost to veliko doto. Te šole ni nikjer drugje. Naša izkustva v otroštvu bodo temelj za tisto kar nam je poznano in znano. Tudi parterje smo izbrali iz tega družinskega znanja. Prihaja božični čas, praznik družin in miru v njih...Moje načelo je: ne delaj tega drugim tega, kar nebi želel/a, da storijo tebi drugi. kara

kara je napisal/a:

Če bi se vaš partner neprestano boril proti vaši družini in tekmoval z očetom v vsemu pametnemu in manj pametnemu, zahteval, da prekinete stike s svojo družino, da bosta končno lahko našla skupno srečo....Ali to ne bi bolelo? kara

 

Niti med osebnoizpovednimi posti niti med nasveti nisem nikjer zasledila, da bi katera zahtevala od moža, da prekine stike, niti da bi to katera kateri svetovala

Pretiravat pa res ni treba.

Issi

Najprej lep pozdrav vsem skupaj! Prav zanimiva je postala tema. Mi je všeč, da vsak pove svoje mnenje in pogled na to tematiko. Škoda le, da ni več komentarjev še z moške strani. Pa da pristavim še jaz svoj piskerček, da me skritizirate, pokomentirate S fantom dobro leto živiva pri njemu. Ker končujem šolo in sem trenutno brezposelna sem precej doma. V trenutku, ko dobim službo in se finančno stanje izboljša, si želiva v zgornem nadstropju urediti svoje stanovanje. Do takrat pa imamo skupno gospodinstvo z mojim "tastom", saj je "tašča" že nekaj let pokojna. Problem: moj predragi bodoči tast, ne preživi dneva brez alkohola. Ob prihodu iz gostilne skoraj ne mine dan, da se nebi skregali. 95% primerov je takih, da vzroji brez razloga. Za spoštovanje in pogovor ni nikoli slišal, še manj za besede "prosim" in "hvala". Predvideva, da ker sem brez službe, sem dolžna kuhat, pospravljat, prat, likat, kosit, obračat mrvo...itd... Vse našteto mi ni težko in to tudi počnem-za fanta. Zanj grem lahko skuhat tudi ob 2h zjutraj, ker spoštuje moje delo, trud. Tastu pa nisem nikoli prala, likala, pospravljala sobe, ker tega ne ceni. Ko je kuhano, ni nikoli dobro (pa mislim da dobro kuham..kako nebi, če pa sem obsedena s Kulinariko ). Nikomur, ki se trudi s pripravo hrane ne ugaja, če sleherni dan med obedom posluša kako kaj ni dobro, kako je preveč začinjeno, kako on tega ne mara..ipd... Prav iz tega razloga sem tudi kuhanje za tasta opustila. Če je ob času kosila doma in če kaj ostane, mu ponudim, drugače pa ne. Moram tudi povdariti, da za hrano ne prispeva nič. Edina finančna obveznost, ki jo ima je plačilo elektrike, ostalo je na ramenih mojega fanta. Zase menim da nisem tako "zaj*****" da se z mano nebi dalo živeti. Rada se usedem za mizo če nastane problem, in ga tudi želim rešiti. Zavedam se, da ima vsaka zgodba dve plati. Ampak v tem primeru druge plati ne najdem. Vsi bratje od fanta vedo kaj se dogaja doma in mi dajo prav. Vsepovsod slišim zgodbe o svojem tastu in pokojni tašči. Ona angel, on pa žleht kot sam .. začuda se vse zgodbe ujemajo; tudi tiste od njegovih otrok. Nevem več kaj naj si mislim. Nisem prepričana koliko besede si lahko vzamem, koliko lahko rečem da ne presežem roba. Če bi bilo po moje, bi od tu odšla, ampak me zaenkrat zadržuje ljubezen do svojega fanta. Sprašujem pa se, koliko in če sploh, bom imela miru, ko/če si urediva svoje stanovanje v svojem nadstropju, s svojim vhodom. home made