| Ognjič je napisal/a: | ||
Če bi se to dogajalo pri meni, bi naredila tako: tistih 25 minut do prihoda cenjenega gospoda bi pocartala juniorčka, povprašala, kako so se imeli v vrtcu in katero novo pravljico oz. pesmico sta se naučila, vse to bi z veseljem vsi skupaj povedali tudi dragemu očku v 8 minutah od njegovega prihoda v topel domek, potem pa bi dragi očka in juniorja še kakšno sami rekli, prinesli mamici kak krompir oz. solato iz shrambe/vrta, pogrnili mizo, pripravili krožnike...in čez pol ure bi vsi 4 dobre volje sedli za mizo. Tako nekako... In kaj bi se zgodilo, če bi ti zbolela in bi se tisto "mora biti ob 17.00 na mizi" sfižilo?
Sicer je bilo pri nas danes še dopustniško vlačenje sem in tja in smo imeli v času kosila za zajtrk palačinke, narejene pretežno z mineralno vodo, ker je zmanjkalo mleka.
|
Jaz jo zelo dobro razumem. Imam tudi sama dva majhna otroka in isto tempiranje, služba, vrtec, dom.
Ni stvar v temu, da kosilo "mora" biti ob 17.00 na mizi, ker ji kdo drži pištolo na čelu, pač pa zato, ker vsi pridejo domov lačni. Veste, kaj otroci dobijo v vrtcu za popoldansko malico? Pri nas je kak dan sokec v tetrapaku (in nič drugega), naslednji dan trda hruška (ki jo seveda nihče ne poje in jo odložim v košarico za sadje, kjer dozori čez kakih 10 dni, da je dovolj mehka), kak dan jogurt (ki ga ne pojejo v vrtcu, pač pa nam ga dajo za domov, ko pridemo po otroka ob 16.00 in čez)...
...in ko prideš tako domov je zelo težko cartat dva otročka, spraševat kaj so delali in katere pesmice so se naučili, ker je...enostavno kaos. Preobut, preoblečt, lulat, umit roke, preoblečt sebe iz službenih oblačil in medtem ves ta speed zaradi kosila...norija. Seveda je pa tudi dosti odvisno od samih otrok. Pri nas hčerka bolj potrpežljivo prenaša lakoto, sin pa postane neverjetno siten in jokav, neutolažljiv.
Mi zato ne delamo kosila, pač pa otroka dobita popoldansko malico (poleg tistega, kar prinesemo iz vrtca, jima naredim kak sendvič, toast, skuto, kako domače pecivo, zavitek, včasih kako jajce). To nam velikokrat omogoča tudi, da gremo zelo hitro ven, na zrak in se igrat. Malica je hitro narejena in hitro snedena, tako da smo ob 17.00 že lahko zunaj za kako urico, urico in pol. Potem naredim večerjo (okoli 19.00). Seveda to ni 5 hodov, je pa vedno nekaj toplega (testenine, riž, kako meso na žaru, zelenjavna priloga, kruh, včasih nakuham čez vikend kaj, kar potem pogrejem in jemo s polento ali skuham mineštro in pogrejem, včasih, če je grdo vreme in ne gremo ven, jo skuham po popoldanski malici in je do večerje nared...).
Seveda pa to pomeni, da morava z možem med službo poskrbeti za en obrok. Otroka kosilo jesta itak v vrtcu. Ti si pa, če ti iskreno povem, dosti na boljšem, ker imaš moža doma ob taki uri. Računaj, da moj pride precej kasneje, največkrat pride ko je večerja na mizi, dostikrat si jo pa mora tudi pogret (40 urni delavnik je samo še oddaljen spomin....) in moram od prevzema otrok v vrtcu, do malice, do popoldanskih aktivnosti in največkrat tudi večerje vse sfolgat sama.
Mi smo ugotovili, da nam taka organizacija časovno (poudarjam, da samo časovno) najbolj ustreza. Mogoče bo drugače, ko bosta otroka večja 
Kljub temu, da je pri nas drugačna večerja (veliko ljudi se nam čudi, ker jemo kuhano večerjo, ker sami pojedo jogurt, mlečni riž ali kaj takega - vendar so to navadno taki, ki imajo ob 15.00 obilno kosilo na mizi), imata otroka popolnoma normalno težo (celo bi rekla, da spadata med suhe), možu pa moram itak podkrepit vse in po večerji si vzame še kako sadje, sladico, kak kos čokolade, kak jogurt, kak piškot), ker je suhec in bog ne daj, da ne poje take večerje, ker bi naslednji dan že delal luknjo na pasu.
TanjaG.
in še kaj, na sosednjem hribu, pa pregled, kaj ponujajo stojnice na ploščadi pred hotelom.
rimljanka 
