Kaj je narobe z ljudmi?

Čisto sem v šoku, pretresena, zgrožena. Peljala sem se domov s kolesom, začelo je močno deževati in da bi se ognila nesramnim šoferjem, ki so me zalivali z luž, sem se zapeljala na pločnik, kjer je precej dreves, da bi si vsaj približno našla zavetje pred vetrom in nalivom. Nasproti mi je prišel nek fant, mlajši, kakih 20 let star. Ko sem ga zagledala, sem začela zavirati in se umikati, on pa je stegnil roko IN ME GROBO PORINIL DOL S PLOČNIKA, da sem padla kot dolga in široka na cesto. Na srečo sem jo odnesla brez večjih poškodb, kolo pa je uničeno, na kavbojkah luknja, in usnjena torbica podrgnjena. Ko sem ga vprašala, če se mu meša, mi je rekel da naj se peljem po kolesarski, ki je pa itak sploh ni. Bila sem mokra kot cucek, ležala na tleh in nihče se ni ustavil. Fant je šel naprej, se usedel na postajališče za avtobus in me neprizadeto gledal, kako pobiram s tal dele kolesa, stvari iz torbice in sebe. Policije seveda nisem klicala-najbrž bi mi napisali kazen, ker sem se peljala po pločniku (česar sicer ne počnem), fant pa bi že zdavnaj odšel.

Resnično se sprašujem, kaj je narobe z ljudmi??

jancka

5. jun 2007 17:08

Zakaj mora biti tako? Kdo ve! Konec koncev bi lahko prišli že poplni na ta svet. Toda kaj bi potem lahko sploh spoznali? Vse ovire, ki jih doživljamo, moramo sprejeti kot nekaj dobrega, saj lahko samo tako rastemo oziroma dosežemo harmonijo. Tudi vse, kar se nam zdi slabo, moramo sprejeti kot dobro. Na prvi pogled zveni to zelo protislovno. Nekaj slabega vendar ne more biti nič dobrega. Ali pač? Je to morda edino pravilo! ( Martin Kojc) Pri takih dogodkih ostanem brez besed. Ravno kar čitam knjigo Rzsvetljeni človek in ko sem čitala tvoj prispevek sem bila nastrani iz katerega sem prepisala odlomek. Slučaj....? Vse dobro, pozdrav antonija

5. jun 2007 18:07

Jančka. Ljudje postajajo nori. Samo čakam, da jim zrastejo rogovi. Samo kaj, ko so pa tako (ne)srečni v lastni neumnosti. ham-njam Sporočilo je spremenil(a) ena mš dne 05. jun 2007 18:08:44

5. jun 2007 18:38

Jancka, oprosti, vendar sem se tako nasmejala tvojemu postu, ker sem sebe vidla. Prešnji teden je tudi pri nas lilo, jaz sem hodla po pločniku in me je nek voznik pošprical do spodnjih hlačk Zgledala sem kot mokra kurano, vsaj vodo in kopel sem prišparala. Pravijo da je luna. Anamarija

5. jun 2007 18:46

Jancka zelo mi je žal, da se ti je kaj takega zgodilo. Resnično tudi jaz več ne vem kaj se dogaja z ljudmi. Sama žlehtnoba pa nagajanje. alexis

5. jun 2007 19:10

Res je narobe svet!!!!!!!!!!!!Si ne predstavljam kaj bi bilo, če bi se meni to zgodilo.Po moje bi skočla na njega kot ris.No potem bi ,pa rekli,da sem jaz nora. Žal pa je tako,da smo čez dalje v bolj norem svetu.Kjer ni več tistega ,ko vidiš starejšo gospo stati na troli in da bi ji kakšen"šmrkač"odstopu sedež.Prej kakšna mlada mamica ali gospod.

5. jun 2007 20:13

Nori narava, norijo ljudje...... le še nekatere živali so normalne. Winnie

5. jun 2007 20:15

Zaustavite Zemlju - hoču da izlazim. tumpika

5. jun 2007 20:27

Pred leti sem se sredi zime vračala z izpita in sem pozno zvečer prispela na Železniško postajo v sosednjem mestu. Od tam sem krenila na avtobusno postajo, ki ni ravno blizu.

Prejšnje dni je snežilo, zato so bile ceste splužene, pločniki pa, jasno, niso bili očiščeni.

Samozaščitno sem se odločila, da grem po razsvetljeni ulici, kjer pravzaprav nisem hodila prav pogosto. Ko sem tako samozavestno korakala proti mojemu cilju, sem morala mimo gostilne, v kateri je bilo prav glasno. V trenutku, ko sem prišla v bližino vhoda v gostilno, je iz nje prišel nek moški, ki si ga nisem niti dobro ogledala. Stopil je v mojo smer, in stopil proti meni. Brez besed me je začel boksati v prsni koš, in to na tak način, kot to delajo z vrečami za trening. Potem , ko me je recimo desetkrat močno udaril, je brez besed odšel. Komaj sem ostala na nogah, še zakričati mi ni uspelo. Kaj mu je bilo, mi tudi ni jasno, narediti pa tako nisem mogla ničesar.

Me je pa že  prej cel teden hudo bolel prsni koš, ker sem se hudo udarila, ker sem po 5 meterskem zapletanju v snegu skrite vrvi padla na železno ograjo in me je kljub debelim oblačilom pzelo bolelo.

Lahko bi me udaril po obrazu, lahko bi me napikal z nožem.

Nimam besed, da bi lahko napisala, kako sem bila šokirana. Večkrat razmišljam, kaj je temu človeku takart bilo. Znašla sem se na njegovi poti, prič ni bilo in je dal duška svojo agresiji.

In mislim, da je ta človek tako ravnal samo zato, ker je vedel, da ne bo kaznovan, izživeti pa je hotel svojo agresijo.

 

F r i n a

5. jun 2007 21:10

Saj že veste kaj bom napisal, a ne? To so produkti opevanega kapitalizma.Ljudmi, ki se vsak dan bojijo za službo, ki delajo od devetih do devetih, ki so ves čas napeti, katerim so starši ves čas delali, ki niso našli službe, katere zajeb... šef pa mu nič ne morejo itd. itd.... Take ljudi poraja kapitalizem. Neposredno z norostjo politikov, potrošništva, denarnih tekem. In tudi posredno kar prinesejo iz otroštva. Iz otroštva pa se prinese slike staršev, ki so prav tako ujeti v ta beden sistem. Redkim se upre upirati sistemu (učinkovito). Ko bo kritična meja ljudi na tem, da zblazni, ali kot je v tistem ameriškem filmu (ne spomnim se naslova), ko človek ujet sredi avtoceste v koloni brez konca pusti svoj avto in gre v McDonalds, kjer mu reklama prikaže 10x večji sendvič kot ga dobi... in potem iz enega v drug dogodek drsi vedno nižje, na koncu je že iskan kot kriminalec... Ampak človek ni kriminalec, ni nor. Samo dovolj je imel tega norega kapitalizma. Torej ko bo kritična meja ljudi videla, da je vse skupaj zblazneno (od uničevanja narave, do norih politikov, do norega potrošništva), potem bo vse skupaj padlo. Kaj pa bo prišlo, ne ve nihče. Morda še več takih, ki te bodo zabodli, ko boš prečkal njihovo pot. Ali pa Nov, Lepši svet. Kdo ve. Ampak ta trenutek je verjetno (vsaj pri nas) daleč. Večina ljudi se ne zaveda, da je nekaj hudo, hudo narobe. Jernej - Urednik Kulinarične Slovenije

5. jun 2007 21:14

Ob enih ponoči se je sin vračal domov iz biljardnice. Sreča dva fanta, ki ga ogovorita. Sin jima odgovori in se jima posmeje. Onadva pa: "ti se nama pa ne boš smejal", pa bum na njega. Rezultat: boleča noga, odrgnjena oba komolca, črnice po rokah, poškodovani štirje zobje, buška na čelu, črn okrog oči in grdo zlomljen nos. Še 100 m od doma ne. Enega je na srečo prepoznal, vendar ne prizna. Prič ni. Sicer je ena nežna duša, z njim se še skregat ne da, kaj šele, da bi se kdaj tepel. Tudi izzival ni. Pa baje to sploh ni bil prvi tak primer v našem kraju v zadnjem času, pa sploh ne živimo v kakem velikem mestu. Vedno sem bila prepričana, da je pri nas varno. Zdaj mi pa ni nič več jasno... Upam samo, da bo policija opravila svoje delo. Nena