Pozdravljeni!
Mogoče vam lahko pomagam, saj imam na tem področju kar nekaj izkušenj. Sama živim z žensko že sedem let. Sredi poletja pričakujeva najinega prvega otroka. Zaradi spoštovanja zakonov v Sloveniji, je bila oploditev izvedena na kliniki v tujini. Jaz tega otroka ne bom smela posvojiti, čeprav bom mimo zakona njegov starš. Nimam pravice do dopusta, bolniške, ne bom ga mogla nikoli uveljaviti kot davčno olajšavo (sicer pa tudi partnerke ne bi mogla, če bi bila ona brezposelna, in bi jo jaz morala preživljati - po sedanjem diskrminatornem zakonu o registraciji istospolnih skupnosti).
Kljub temu, da sem drugače "vzorna državljanka", mi ta država krati osnovne pravice kot drugemu staršu.
Ja, sedaj mi bo marsikdo vrgel v obraz: " češ, kaj ti/vama je pa tega treba bilo....zakaj pa sta se odločili za otroka..." ali pa še hujše..." zakaj pa si lezbijka, sedaj pa imaš!". Zakaj sva se kljub zavedanju v kakšni državi živiva, odločili za otroka??? Zato, ker nam je dano to življenje da ga preživimo na način kakršen si ga želimo. In s tem ne škodimo prav nobenemu izmed vas, vam ne govorimo kako živite vaše življenje. Ljudlje, ki pa pravijo, da nam te pravice ne pripadajo, pa delajo ravno to. Kratijo nam pravice, katere sami imajo in nam govorijo kako naj mi živimo.
Kar pa se tiče otrok v takšnih družinah....obstajajo študije na to temo (trenutno nimam časa, da bi jih poiskala in prilepila link), ki ugotavljajo, da takšne družine prav nič ne škodijo otrokom.
Pa še enkrat: čeprav ste in boste proti, da se homoseksualni pari poročamo in posvajamo otroke, vam še enkrat povem Takšne družine že obstajamo!
Prijatelj, sodelavec me je nekoč, ko sem mu razlagala zakaj mi ni všeč trenutni zakon o registraciji istospolnih partnerjev vprašal, ali se mi ne zdi vse skupaj grozno nepravično in kako zdržim. Ja, zdi se mi zelo nepravično, vendar kaj naj naredim? Sklonim glavo, se zavlečem v kot in se sramujem, ker ljubim?
Lep dan
m.m.