blogi

Ubli je majno pristanišče na Lastovem in kot tako nima neke pametne rampe za izkrcavanje. Tako je le to precej travmatično saj morajo ob plimi namestiti nekaj desk in čudnih tepihov......

Prihod na Lastovo s trajektom Hanibal Lucić, ki ga domačini imenujejo "smetišnica" ni bil nič kaj pompozen

Po 335 dneh je končno nastopil dan, ko sem se z mojo najdražjo ponovno odpravil na najin Južni otok. Ja, ja saj vem, da vsi veste da je to Lastovo ampak nič zato, meni je ta naziv izjemno všeč, kot tudi pesem.......

Nisem nek blogar. Opravljam delo kjer sicer veliko pišem, kar je dobro vendar pa pišem po določenih pravilih v katerih je kup omejitev. Opažam, da zaradi njih postajam vse bolj deformiran ampak nič zato. Posušal bom zapisati nekaj poletnih utrinkov.

Nabo nad nama je postajalo vse bolj črno. Očitno se je pripravljalo k nevihti in bilo me je strah, da naju ne preseneti kakšna toča. To bil bil kaj slab zaključek letošnjega dopusta in vse bolj sem pritiskal na plin.

Naslednji dan sva preživela v potepanju po okolici Novega Sada. Kot bi ga na novo odkrival se mi je zdelo , bilo je lepo a vendar se mi je začelo muditi domov. Še kulinarika me ni več pritegnila.

Pol pričakovanja in spominov sem prispel v Novi Sad. Priznam, nisem čutil, da je od mojega zadnjega obiska minilo že ogromno let. In da se je vmes zgodilo marsikaj.

Po hrupnem večeru Baščaršijske noči sva preživel še en dan v Sarajevu v znanem ritmu: potepanje po mestu, vmes mnogo kulinarike in prijetnem večeru v Kuči Inata spet sladko zaspala. Prihodnje jutro pa sva krenila naprej proti Vojvodini.

Že nekaj časa sem si hotel ogledati Pale ,ki je v mojem spominu sinonim za začetek neke bolne ideologije in mesto začetka zadnje balkanske morije. Tukaj je živel Radovan Karađič eden od snovalcev velike Srbije in Republike Srbske.

Kljub rogoviljenju Islandcev nad nama, sva spala kot top.

..so hitro tekli. Ritem, ki si je podoben iz dneva v dan je nadvse prijeten in človek pozabi na vsakdanje življenje v "resničnem svetu, baterije se polnijo.

Otok sva zapustila ob 4:30. Po dobri uri in pol smo prispeli v Velo Luko od koder sva pot nadaljevala čez hribe, hecno se sliši, vem, ampak otoki so pač zelo hriboviti , v Korčulo.