blog: ostalo / šport, avtor: pravljicna 
A veste tisto, ko greš v laboratorij dat kri. Pa se usedeš na stol, nasloniš roko na naslonjalo, potem pa ...
Gospa (medicinska sestra al neki takega) s taaaako dooolgo injekcijo (no pač uno zadevo, ko pol vstavi epruveto not) v roki začne godrnjat: "Ja ... kaj pa je to? Kako se pa to sploh uporablja? Lej (reče svoji sodelavki, ki jemlje kri enemu drugemu pacientu) ko nič ne dela. Lej no ... pa to nič ni vredu. Pa to sploh ne gre ... kako naj jaz to uporabljam?"
Priznam - nikoli v življenju me ni bilo strah injekcij, jemanja krvi itd. - ampak takrat sem se prav globoko spogledovala z vrati in razmišljala o najhitrejšem pobegu iz tega stola.
No, potem gospa le uspe nekak namontirat (beri: zapičit) zadevo na mojo roko. Vzame epruvetko in spet: "Ja pa no ... lej ... ko nič ni vredu ... Pa to nič ne gre."
In se je usmili sodelavka, prihiti do moje roke, s skupnimi močni namontirata še epruvetko in ... ta z veliko hitrostjo odleti na tla!
Gospa spet: "Oooo ... a si vidla ... nič ni vredu!"
Meni gre že konkretno na smeh. Njena sodelavka pa: "Eh, gospe (torej meni) je pritisk narastel, pa je odneslo epruvetko!"
hahaha z dobro izjavo je potem izpeljala zadevo, da je pritisk v glavi vsaj malo popustil, ampak v taki situaciji bi tudi jaz začela menjat barve na obrazu in bi se spreminjal srčni utrip, hehe, res je pa, da se mora vsakdo enkrat naučit, v začetku z veliko tremo, ni pa enostavno tega prenest kot pacient ...
| Kaj jutri za kosilo? | Dragička |
| malo za hec | johana |
| MOJ vrt | rimljanka |
| Kaj danes za zajtrk | johana |
| Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Casarecce iz čičerike z bučo, porom, brokolijem, šetrajem, parmezanom in olivami
Metuljčki s paradižnikovo omako
