Kako sem spekla svojo zadnjo torto

In ker imata starša ravno obletnico poroke - se kar lotiš peke. Najprej biskvit. Ki bi moral biti v treh plasteh. Pa je tebi uspelo naredit samo dve plasti. In še to komaj komaj. Potem se pa začne prava veselica. Iz grozdja narediš grozdni sok. Ok, to gre. je zamudno, a gre. Grozdni sok zmešaš z mascarpone sirom in grškim jogurtom. Potem stepeš sladko smetano. Sredi stepanja ugotoviš, da ni smetana za stepanje, ampak smetana za kuhanje. Ajej. Jah nič ... gremo v trgovino. Po smetano za stepanje. In jo stepaš in stepaš ... Malo se zgosti, trda pa ne rata. Ok, bom dala malo več želirnih listkov not, ni panike. Ampak tud po dodanih želirnih listkih je zadeva še vedno tekoča. Majkemi ... Nič ... grem še enkrat v trgovino ... po tono želirnih zadev. Ampak ker je že pozna ura ... trgovine niso več odprte .. jaz bi šla pa spat. In grem. Možu še rečem, da bom jutri potrebovala še kako urco (verjetno manj) za dodelavo torte. Sej naredim samo maso in namažem na biskvit in fliknem v hladilnik. Lej ... sploh ni panike.

Zjutraj se zbudim ob 6.30. Še v pižami se lotim krancljanja. Masi dodam še malo žele zadevščin  (med tem so se že odprle trgovine) in čakam ... in čakam ... in čakam ... in masa še kr ni trda. ;-) In vržem vmes še en žele fix v smeti, ker je namest želeja ratala ena navadna voda s praškom. In spet mešam in čaram ... pa je še vseeno vse tekoče. Se odločim, da bom vseeno namazala na torto in dala v hladilnik. Sej na hladnem se bo pa ja strdilo. Ker imam okvir za torte okoli biskvita, ne vem kako izgleda vsa zadeva. Vem, da ne bo do pikice takšna kot na sliki, pa vsaj približno bi pa lahko bila.

Po par urah čakanja se torta in mi prestavimo na drugo lokacijo. Še vedno ne vem kako zadevš'na izgleda, ampak ostajam optimist. Ok, torej ...torta je ... zdaj pa samo smetano stepem, pa potem še okrasim in je to to. 

Ampak kaj .... ko smetana spet noče sodelovati. Kljub dooolgemu stepanju je še kar tekoča. In potem v manj kot minutki postane trda. Kot maslo.

Pa saj je maslo!!! 

Zdaj mi para uhaja že skozi nos, ne samo skozi ušesa. Besno vržem posodo s smetano in mešalnik stran od sebe in začnem svoj "besni ples". Stvari so (dobesedeno) letele po zraku. No takrat se vmeša mama (bila sem namreč v njeni kuhinji) - da če želim, lahko kar svojo kuhinjo uničim, njeno pa naj lepo prosim pustim še celo. 

Ko se nadiham, pade odločitev. Sploh se ne bom več trudila s tole torto. Moža pošljem v trgovino. SPET! "Kaj pa kupim? A smetano za stepanje?" nedolžno vpraša. 

"Ne! Kupi kar tisto smetano v tubi, ki se naspreja na torto!" rečem. "Lej, ne da se mi več ubadat s tem! Tole je zadnja torta, mi jo pečem! Naslednjič bom šla v slaščičarno ponjo!"

"Ja, nas bo ceneje prišlo!" pripomni mož. 

Pred kosilom uspem za silo pospraviti kuhinjo in dokončati torto. 

Med jedjo že malo pozabim na jezo in uživam v dobri družbi in dobri hrani (kosilo je na srečo kuhala mama). Ko pride čas za posladek, zaslišim šepetanje tam pri hladilniku: "Ej, a ji poveva? Al rajš ne?" Nekako mi sploh ne pride do možganov, da naj bi se to tikalo mene. Potem pa me pokliče mož: "A lahko prideš malo sem?" 

Ko pridem do hladilnika (v hladilniku je namreč bila torta), mož počasi odpre vrata in ... Jaz padem v huronski smeh. V navalu besa sem namreč pozabila, da tale smetana v tubi STEČE čez par minutk. In tako je v hladilniku namesto fenomenalno lepe in dobre torte, kraljeval samo biskvit, prelit s smetano - ki pa je že skoraj vsa stekla na pladenj. 

Torto smo vseeno pojedli. Ni manjkalo niti jedcev, ki so smetano z žličkami pojedli iz pladnja.