OK, vse je že napisano, pa vseeno še moje razmišljanje:
Da gre pri socialnih pravicah tudi za zlorabe, je res. Da dobivajo resnično
leni, ki izkoriščajo "mama hotel", sem proti; bi jih človek poslal vsaj smeti
pobirat po cesti. Da imajo eni vsega dovolj in še več, pa jim tudi uspe kaj
potegnit od države - jim pač rata. Da pravih klošarjev v celi Sloveniji niti
ni veliko število, je kar prav, da nekaj dobijo. Da enih ni sram fehtat, vemo.
Da so eni revni, pa jih je sram fehtat, tudi vemo. Ampak vprašam se nekaj:
kaj naj počne množica družin, kjer sta dva zaposlena za slabo plačo in
vzdržujeta 2 (ali celo več) otroka, zraven pa je še kak nujen kredit za
skromno stanovanjce ali avto, ki bo kmalu odslužil svoje. Vsekakor pa
zaslužita preveč in tako morata za otroke plačati vse sama, kot tisti,
ki dosegajo vsaj povprečno plačo. Ampak so lepo tiho in še kar nekako
skromno živijo. Hujši primer: eden ostane brez službe, drugi pa zasluži
ravno 3 jurje preveč, da jim ne pripada socialna pomoč. Tu pa zdaj nastopi
kriza, živeti morajo tako kot prej (seveda skromno), ampak zdaj je že golo
preživetje pod vprašajem. Položnice je treba plačat, morda ostane kaj za
v usta, ja kje so pa knjige, obleke, obutev itd? Pa bognedaj, da kaj v hiši
crkne ali se avto pokvari! Izlet ali kratke počitnice so pa iluzija. Zaupam reku: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, ampak verjemite, niso vsi brezposelni tako iznajdljivi, nimajo vsi možnosti lastnega prevoza, sploh na obrobjih je težko dobiti tudi kako tako delo, kot je pomoč v gospodinjstvu ipd., kjer nekaj narediš in dobiš denar na roke. Glede tega, kako kaj zaslužit, ste že ostali imeli veliko dobronamernih in koristnih nasvetov.
Bistvo, kar sem želela povedat, čeprav kulinarika itak ni pravi naslov za to:
Kdo določa povprečno plačo, kdo minimalno, kdo oceni, s koliko denarja
lahko za silo živi štiričlanska družina. Ne bom o številkah, če koga zanima,
naj si jih sam pogleda. Pa da ne bo zamere: vsem privoščim, da imajo
bojšo izobrazbo, da imajo stalno službo in zadovoljivo plačo (preveč tako
nikoli ni, ker potem so tudi želje drugačne).
Ali se komu sanja, koliko je takih družin na meji dostojnega življenja?
Pa nimajo od sociale žal kaj potegnit, pa tiho trpijo, pa ne znajo nikjer
kaj ukrasti ali koga ogoljufati. Ki si samo želijo, da bi zaslužili toliko,
da bi zadostili osnovnim potrebam današnjega časa in standarda, ki
je vsekakor drugačen kot pred 50. leti. Verjemite, v občini, kjer živim,
poznam kar veliko takih družin. In v celi državi je zelo velik odstotek ravno
takih, ki so za drobec nad socialnim minimumom.
Z možem oba skupaj zasluživa pribl.povprečno plačo, imava kredit za avto
nižjega cenovnega razreda, ki ga bo treba zamenjat, vzdržujeva šoloob-
veznega otroka, živimo pri starših, ki pridelajo dosti domače hrane itd.
Ne morem reči, da stradamo, ni pa za boljše obleke, drug avto, počitnice
itd. Ampak smo vseeno zelo srečni, da imamo to, kar imamo. Pred enim
letom sem bila pred dejstvom, da ostanem brez službe, kar se k sreči ni
zgodilo, vem pa, da so se me lotevale hude depresije, da sem se zaklela, da ne bom nikogar prosila za tolar, da ne bom jedla goveje juhe, če bo za meso dala tašča, da sem bila obsedena s tem, kje bi se kak tolar dalo prišparat, v trgovini nenehna misel ob pogledu na večino artiklov: tega
pa pol več ne bomo mogli kupit za pojest. Ah, bomo pa samo krompir
jedli ... Od tistega časa zelo spoštujem denar, ki ga zasluživa, predvsem
pa se globoko zamislim, ko v trgovini vidim kdaj koga, ki kupi najcenejše
testenine in sol, pa mogoče še kako nujno malenkost zraven.
Se opravičujem za nakladanje, samo stiska številnih družin je mnogim,
predvsem pa našim ministrom in politikom, popolna neznanka.
Vsem skupaj želim veliko sončka!
PISTACIJA