Ob prebiranju prispevkov glede kefirja (starih in tokratnih) sem prišla na misel, da obstaja morda več vrst gobic. Namreč: pred leti sem imela eno gobico,kjer je velikost koruznega zrna zadostovala za 2 dl mleka v 24 urah. Ta gobica je bila vedno na dnu in sem kefir res morala pazljivo cediti, da je ne bi pojedla.
Pri tej, ki jo imam sedaj, pa enaka velikost zadošča za več kot pol litra in postopek je prav tako gotov v 24 urah. To gobico na gotovem kefirju vedno najdem na vrhu. Samo z žlico jo ven vzamem, splaknem in uporabim naprej. Dobila sem jo pod imenom "tibetanska gliva".
Sem pa kefir delala tudi iz kristalnih kefirjevih zrnc, bil je prav tako dober, le da je bilo potrebno obenem z zrnci dati v kozarec žlico gotovega mlečnega kefirja in pa kristalčki, ki se v sladki vodi divje razmnožujejo, se v mleku sploh niso.
Pri obeh sem seveda dobila navodila, da je bližina kovine (ali celo gole dlani??) smrt za gobico oz. kristalčke. Kot pravi Rimljanka, je to čisti nesmisel. Bolj se nagibam k temu, da stik kefirja in kovine ni dober zato, ker sem že večkrat kje prebrala, da kovina ob stiku s kislimi jedmi lahko izloča zdravju nevarne snovi. Sama "kefirim" mleko v kozarcih za vlaganje, pokritih s plastičnim pokrovčkom, se pa ogledujem za kak lep dekorativen steklen vrček, da "ne bo preveč kvaril estetike", če ga bom puščala na bolj vidnem mest

Lp
Cila