oh te tašče - kulinarika.net

matilda  

član od: 16.8.2006

sporočila:1981

tema odprta - 26. okt 2006 17:15 | ogledi: 24.376 | odgovori: 220

Zanima me, kako se ve razumete s svojimi taščami, tiste, ki pa ste tašče, kako se razumete s snahami. Moram reči, da se včasih počutim prav krivo, ker se z mojo taščo ne razumem ravno najbolje, potem pa vidim kakšno kolegico, ki jo tašča dobesedno razvaja.

matilda

pppp  

član od: 1.12.2005

sporočila: 231

26. okt 2006 17:53

jaz in moja tašča smo na status quo - jaz pustim njo na miru, ona pa mene. sva zelo prijazni ena z drugo, na kavo pa se ne vabiva. zadosti povedano? pppp

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15677

26. okt 2006 17:57

Za vsako stvar sta potrebna dva, tako za dobro kot za slabo. Sodim sicer v drugo kategorijo, torej med snahe, ki jih tašče razvajajo. No, razvajam tudi jaz mojo taščo... Ob tem ne rečem, da kdaj med nama ni povišanih tonov - so tudi že bili, čeprav zelo redko. A obe zmoreva prenesti odkrito in pošteno besedo in zato nesoglasij, ki bi nam oteževala skupno življenje, ni. KAr je zelo bistveno glede na to, da živimo pod skupno streho. Vprašanje je seveda, na kateri točki so se nesoglasja ali celo spori začeli. Odvisno je tudi od tega, kako smo živeli doma, preden smo postali snahe, zeti. Meni je moja mama (ki s taščo res ni imela pretirane sreče) položila na srece, da je moja tašča mati mojega moža, torej človeka, ki sem si ga izbrala za skupno življenje, in je že zavoljo tega vredna spoštovanja. Kar pa ne pomeni, da jo moraš imeti rada - to je druga kategorija, mi je še položila na srce. Morda sem imela srečo, ker sem živela v družini, v kateri smo se dobro razumeli, in podobno je bilo v moževi. Morda bi nekatere stvari zdaj počela drugače, a v bistvu mi ni žal za ničemer. Od prvega trenutka življenja pod isto streho smo imeli svoje ločeno stanovanje. Če sem kuhala pri tašči, je bilo to izveselja,ne pa, ker bi morala. Če ni skupne kuhinje,kopalnice, števcev, telefona - je kar nekaj običajnih razlogov za spore izključenih. Je pa tudi res, da je velikoodvisno od druge strani. Tast je hitro postavil meje medsebojnega kominiciranja - še danes, po večkot 20 letih skupnega življenja, si zvinimo ali trkamo navratih v posamezno stanovanje. In če se kdozaklene, ni to nič strašnega. Pač dajemo vedeti, da si želimo, naj nas nihče ne moti. Ne rečem, d tašča ni kdaj poskušala kaj uravnavti po svoje. A sem vedno znala najti način, da ji povem, kje so meje, in jih je tudi spoštovala. Otroci so posebna zgodba - nikdkar v njenem varstvu niso počeli ničesar, česar ne bi smeli pri starših. NAsprotno - pri njej je vedno veljala strožja disciplina kot pri naju z možem. Tako je bilo pr inajinih otrocih in tako pri obeh otrokih od moje svakinje, moževe sestre. Tudi ona živi z družino v isti hiši. Tašči bomo vedno hvaležni za to,koliko nam je pomagala pri otrokih. Si predstavljate babico, ki je najprej z enim vnukom preživljala tedne in mesece na morju, od prvega leta starosti naprej, pa potem z dvema, pa s tremi in štirimi, v razponu enega do sedmih let? In to več let zapored, od konca junija do konca septembra (ali avgusta, ko je prvi šel v šolo...)...Koliko dela je to, preden jih zjutraj nahraniš in zvečer spraviš spat, da ne omenjam vmesnih opravil? Spat so hodili kot puheki, skopani, odišavljeni, počesani, kot pri nas starših skoraj nikoli, na morju pa sploh ne... No,zdaj sem se malo razpisala. Hotela sem reči, da je za sožitje potrebno veliko potrpežljivosti z obeh strani, se kdaj ugrizniti za jezik, a ne vedno. Konfliktke reševati mirno, na enakopravni osnovi. Ne si dovolit podcenjevanja, a tudi me, snahe, ne smemo podcenjevati tašč. Včasih je potrebne malo taktike, včasih je pomembno, kaj želimo doseči. Če je tašča ljubosumna na snaho, je po mojem mnenju za to kriv bolj mož kot njegova mama. To je kot če imajo možje ljubice - za moj okus so krivi oni, možje, ne ljubice, kij ih žene običajno krivijo. One pač ponujajo, naši možje pa so tisti, ki izbirajo in na koncu rečejo da ali ne. In tako je z našimi taščami - sinko se mora odločit, me smo s svojim ravnanjem že dale na znanje, kaj mislimo. Tako da, matilda, je morda najprej potrebno določiti razlog nerazumevanja in ga skušati rešiti(seveda, če je volja na obeh straneh), sicer pa stike spraviti na minimum oziroma obdržati distanco. Ne bi pa nikdar slabega odnosa s taščo prenašala na otroke - vnuki in vnukinje nimajo nič z našimi spori. Dedka inbabico jim je treba prikazat v prijazni luči, če nista v redu, bodootroci to sami sčasoma spoznali in temu primerno ravnali. Nam pa nihče nikdar ne bo mogel očitati, da smo koga komu skušali odtegniti. Da pa ima tudi moja tašča svoje štose je jasno, tako kot imam jaz svoje. Ampak ena drugi pustiva dihat, navsezadnje ne živiva medve v skupnem gospodinjstvu... Tako je to prinas. Mamamia mamamia

katjushka  

član od: 15.9.2004

sporočila: 1901

26. okt 2006 17:58

Jaz imam ker se tega tiče kar srečo, saj imam taščo, s katero se zelo dobro razumeva (so občasni "rukerji", ampak nič takšnega kar se ne bi dalo kasneje zgladiti)...poleg tega sva na ti (ona je to dobesedno zahtevala), saj je komaj 17 let starejša od mene. Vse to pa je pravzaprav malce neobičajno glede na dejstvo, da je bila v bistvu sama z mojim možem (ki je mimogrede edinec) celo življenje. LP katjushka Sporočilo je spremenil(a) katjushka dne 26. okt 2006 17:59:16

Loni  

član od: 12.12.2001

sporočila: 7858

26. okt 2006 19:01

matilda, pav lepo si napisala. Človeku kar malce odleže pri srcu, ko napiše, kar ga teži, a ne? Loni Makaroni

elaphus  

član od: 27.9.2002

sporočila: 6942

26. okt 2006 19:27

Hehehe,... LP cervus

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15677

26. okt 2006 19:34

Saj, zato smo tu, da si pomagamo. Tudi meni včasih odleže, ko komu kaj napišem in pojamram. Nisem hotela svojega "recepta" posplošit, napisala sem samo, da je možen tudi tak odnos. Če bi jaz bila v tvoji koži,bi imela podobne pomisleke. Tvoja tašča očitno ni takega kova, da bi bilo možno sožitje. Saj imam v svoji bližini več primerov, kot je tvojih, kot takšnih , kot je moj. Jaz mojo taščo kličem mama in jo tikam, potem veš, kako blizu sva si. Je pa res, da težko razumem babice, ki ne hodijo k svojim vnukom (tudi take primere poznam). Ko je čuvanje otroka enkraten dogodek...Ko sem jaz rodila, 14 dni dni nisem smela vstati, še teden več ničesar prijeti. Ker je tašča rekla, da porodnica tri tedne leži nad krsto in da je bilo tako pri njej in bo tako tudi ona ravnala z mano (ker moja mama ni mogla biti ob meni zaradi službe). Ampak pri drugem otroku je bila z menoj moja mama, tašča pa je sina pripeljala z morja in sta bili potem obe tu. Moja prijateljica je potrebovala skoraj deset let, da je tašči uspela dokazat, da ji ne bo odtegnila sina, ampak ga je dovolj za obe. In je on s svojim ravnanjem pokazal, da tako tudi je. Danes ni med njimi nobenih napetosi več... Ne vem, kaj bi ti svetovala. Morda primerno varnostno razdaljo, ki še omogoča, da se vajino nerazumevanje ne poglablja. Pusti vse skupaj pri miru, ravnaj tako, kot pravi fant. Kaj pa njegova sestra, kakšen odnos imaš z njo? Bi ti morda lahko kaj pomagala, da bi tašča malce obrnila ploščo? Na koncu pa ti preostane še najtežja pot - vedno imej nasmeh na ustnicah. Ko te kaj najbolj prizadene, se nasmehni in reci " v redu, če vi tako pravite". Ne pokaži, da so te prizadeli, nasmeh na ustnicah je v takih situacijah najbolj učinkovito orožje. Vem, da je težko, ampak se splača. Verjemi, govorim iz lastnih izkušenj. In ko vas naslednjič hoče videt, preprosto reci, da ne utegneš, ker imaš delo. Naj gre fant sam k njej. Še bolj jo boš pa "povozila", če ji boš rekla, da ravno kuhaš kavo in jo z veseljem vabiš, naj pride... Mamamia mamamia

Cila  

član od: 5.10.2006

sporočila: 3768

26. okt 2006 19:34

Matilda, verjamem, da ti vse to težko pade. Tudi jaz sem se marsikdaj sama pri sebi pritoževala čez mojo (že pokojno) taščo. Pa ni bila slaba - bolj bi rekla, da je šlo za odsotnost zmožnosti vživljanja v potrebe drugih. Jaz pa sem takrat pri dveh otrocih, naporni službi in gradnji hiše rabila več, kot nam je bila pripravljena ali zmožna nuditi - tu ne mislim na nič materialnega. Potem sem si pa nekega dne rekla: Ona je samostojen človek, sina (edinca) je "gor spravila", ga vzgojila v dobrega človeka in moža in ima pravico živeti, tako kot ji paše. Jaz pa nimam pravice od nje karkoli zahtevati in pričakovati. Cenila bom vsako stvar, ki jo bo storila za nas. Kadar mi je bilo težko, ko nisem imela varstva za otroke, da bi šla z možem zvečer malo po svoje na kak ples ali v gledališče, sem si rekla, da pač to ni njena dolžnost. Mi je pomagalo, da sem se "sestavila". In veliko mi je pomenilo, da se ni prav nič vtikala v naše odnose. Matilda, ne daj, da bi ti vajih odnos grenil življenje. Ni vredno. Stisni zobe in bo. Vso srečo! Cila Sporočilo je spremenil(a) Cila dne 26. okt 2006 19:35:28

balu  

član od: 26.1.2006

sporočila: 464

26. okt 2006 19:58

Matilda tudi jaz imam podobne probleme kot ti.Na začetku sem probala ,da bi ji vse ustregla pa ni nikakor klapalo.Ko pa sem zanosla so bile njene prve besede :,,frocov vam pa nebom pazla". Pa sem še vseeno vstrajala vozla hčerko k njej na obisk,izdelovali sva skupaj darila in risbice pa ni nikoli niti pogledala ničesar,kar sva ji dali.Tudi v sedmih letih je ni nikoli pocartala ali vsaj poklicala po telefonu,da pa bi prišla na obisk pa bi bilo že itak preveč.Pred nekaj leti( 4-5 let) je dala celo izjavo ,da smo preblizu Pohorja in lahko sneži zvečer ko gre domov in to bi bila katastrofa ,ker sovraži sneg(bilo pa je konec aprila) .Stanujemo pa le 22km narazen. Matilda sprijazni se ,druga ti ne preostane.Najhujše pa je bilo kar na začetku ko mi je rekla: ,,pa kaj toliko kuhaš in pečeš ,rajši si kupi kaj za oblečt.Veš v želodec ti nobeden ne vidi,če pa imaš kaj novega na sebi pa vsak." Takšna je moja tašča,ki pa manj jo vidim rajši jo imam. Balu balu

anamarija1  

član od: 19.8.2005

sporočila: 5381

26. okt 2006 20:12

Nikoli nisem imela težav s taščo, morda, ker sva si po značaju zelo podobni. Obe sva tako iskreni, da nama včasih tale iskrenost škodi. Vedno si poveva kaj misliva, brez, da bi si ena drugi zamerili. Veliko me je naučila in sem ji zelo hvaležna. Moram tudi povedati, da ne živiva skupaj, sva pa veliko skupaj. Meni je tašča( kdo si je izmislil tako grdo ime ) kot prijateljica, nenazadnje ji tudi veliko zaupam. Rekla bi le, da medsebojno razumevanje zavisi od značaja človeka. Vsem želim tako dobro taščo kot je moja. lp Anamarija

katjushka  

član od: 15.9.2004

sporočila: 1901

26. okt 2006 20:42

Bi se strinjala z mamamio, še bolj pa se strinjam s Cilo, saj sem imela tudi jaz podobne težave, pa ne s taščo, ampak s svojim očetom; ki sem ga rešila na način, ki ga je navedla Cila. Dejala sem si, da moj oče je individum z lastnimi potrebami in željami in tako lahko počne s svojim življenjem kar hoče in v bistvu kdo sem jaz, da mu bom vsiljevala svoje želje. Preden sem takšno svojo miselnost povezala tudi s čustvi je sicer trajalo kar nekaj let in nešteto prejokanih ur, ampak na koncu mi je uspelo. Na drugi strani pa sem tukaj jaz in moje življenje ter življenje moje družine, tukaj sem pa jaz glavna (v mislim imam svoje življenje) in ga bom tako živela na način, ki ga jaz želim in ne bom dovolila, da mi ga drugi krojijo. Kot drugi sem mislila predvsem svojega očeta oz. bolje rečeno njegov nezainteresiranost za nas. Tako sem se obrnila na ljudi, ki so bili bolj na moji "valovni dolžini", v družbi katerih sem se dobro počutila in sem se kar nekako distancirala od očeta. Naj povem, da ga imam še vedno zelo rada, da ga še vedno spoštujem, ampak moje misli niso več toliko usmerjenje na njega, ampak na stvari oz. ljudi, ki me osrečujejo. LP katjushka

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
MOJ vrtrdkapica
malo za hecmadoka
Kaj danes za zajtrkPetrca_5
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti