Oh te tašče

Včasih je dobro na takšne stvari gledati z nasmehom, pa čeprav ironičnim...se lažje preživi. LP katjushka

Tudi jaz imam probleme s taščo in tastom tako kot Matilda, Hanzi in še kdo. Živimo v eni hiši, dve gospodinjstvi. Do tu je super. Imamo pa manjšo kmetijo, kjer dela moj mož,njihov sin, komandira pa tast oziroma njegov oče. Potem veste skoraj že vse. Tašča je do mene mrzla kot led. Ko pridem iz službe, se posvetim gospodinjstvu in trem šoloobveznim otrokom. Ven ne grem, ker okoli hiše vse naredi že tašča. Pa bi rada kaj spremenila, posadila rože, uredila otrokom peskovnik. Pa ne gre. Sin se pokorava svojim staršem in je pri njih polno zaposlen. Tako smo razdeljeni v dve skupini, mož s svojimi starši in jaz z najinimi tremi otroci. Mene to boli, toda sama nimam poguma da bi šla z otroci na svoje. Domov pa tud ne morem, ker je doma že brat s svojo družino. Vem, zmedeno je naše življenje, pa kaj čmo. Otroci že sami rečejo, še dobr da gremo v šolo Malčica

No, še moja zgodba... Sama sicer še nimam tašče (uradno), se pa s fantovo mamo razumeva super. Ko prideva naju oba stisne, da poljubček,... Je pa res, da živiva 100 km od obeh staršev in se vidimo za vikende. Takrat se oboji resnično potrudijo, pa midva tudi. Edino, kar me moti je, da bi včasih res rada pomagala: sem npr. malce prehlajena, pa mi že nosi vse mogoče tablete (vitaminske), pa 10x na uro vpraša če se počutim že kaj bolje. No, takrat mi že gre na živce, ampak se s fantom nasmejiva, jaz povem da sem že čisto zdrava tn to je to. Nama pa je tudi že sama povedala, da skupaj ne bomo živeli, kar se oboji strinjamo. Drugačna zgodba je moja mami in njena tašča (moja stara mama)! Vsem želim veliko mero tolerančnosti in smeha! tamara

Zgornjemu mnenju sem pozabila dodat, da upam, da bom nekoč nekdaj tudi jaz dobra tašča otrokovim sopotnikom. Ker to je umetnost! marelica

Se mi, zda marelica, da sva nekako bili enake sreče. In če si kaj želim, je to, da bi me snaha in zet sprejela vsaj toliko, da me pokličejo, ko me potrebujejo, sicer pa jim bom dala mir. Otroci so že tako rekli, da ne bodo ostali doma, da torej ne bomo pod eno streho, tako da bo tudi štart drugačen, kot je bil pri nas. MAmamia mamamia

Moja bodoča tašča je sicer zelo prijazna do mene in me ima zelo rada. Prav tako bi naredila marsikaj zame, ampak na trenutke je tako ljubosumna, da je za znoret. Svojemu sinu še vedno ukazuje kaj in kako naj naredi kakšno stvar, mu pospravlja sobo... Že neštetokrat ji je povedal, da naj se ne vtika v njegove stvari, ampak enostavno ne pomaga. Seveda mu včasih pošteno "zavre" in tudi jaz potegnem z njim, ker se mi vse to ne zdi prav. Potem imava nekaj časa mir... Štos je v tem, da mu potem govori kako ga imam pod komando in da zakaj mi vedno ustreže v vsem? Pa ga sploh nimam pod kontrolo, res pa je, da je zelo ustrežljiv do mene, ampak tega res nikoli ne izkoriščam. Ali je res, da mame ne morejo iz svoje kože? Sprašujem se ali bo vedno tako (tudi ko bova poročena)? Na srečo imava namen stanovati pri meni in ne pri njem. On pa se vedno pohvali kako super taščo ima Včasih imam občutek, da ga ima moja mami rajši kot ima mene BiBaBuBa

BiBaBuBa je napisal/a:

Ali je res, da mame ne morejo iz svoje kože? Sprašujem se ali bo vedno tako (tudi ko bova poročena)? BiBaBuBa

Ko bosta poročena bo lahko bolje ali pa še slabše. Lahko bo nekaj časa v redu, pa potem zelo slabše, ali pa obratno. Nikoli ne veš. Sčasoma se pa navadiš, naučiš se ignorirati tisto, kar ni v redu, ceniš tisto kar je. Nihče ne pričakuje, da boš s taščo najboljša prijateljica, ene kulturne odnose pa lahko imaš vseeno z njo. Na srečo ne boš živela z njo, zato to ne bo težko. Ker sem ravno načela to temo (pred mnogimi leti:))) naj povem, da se je moja tašča malo spremenila, ko smo dobili otroka. Ali pa se mi je le zdelo, ker nisem več imela enako energije za prenašanje njenih izpadov. Nekaj časa sem še silila in se zaletavala z glavo v zid, potem pa sem nehala. Ugotovila sem, da sva si zelo različni, da se ne bo spremenila in da ni treba, da je moja najboljša prijateljca. Začela sem jo obiskovati malo bolj poredko, zdaj gre k njej največkrat moj sam z otroki, ko imam kakšno delo. Ko sem pri njej tudi jaz, se pogovarjamo bolj nevtralne reči, sčasoma je ugotovila, da me ne zanima obrekovanje in razne težave z njenimi prijateljicami. Ker je med nama ena taka rahla distanca, se tudi ne upa več vtikati ali kritizirati naših odločitev in našega življenja. Pogovarjamo se pač o nas, o vremenu, vrtu...vljudno. Ne pozabljamo praznikov in jo tudi lepo obdarujemo, kar ji je sploh v veselje. In tako gre naprej. Brez kreganja in vsi smo zadovoljni. matilda

Sem zbrisala večino mojih postov, ker ne morem verjeti, da sem bila to jaz. Brezveze se mi zdi, da je zdaj ta tema spet na prvi strani, jaz pa sem daleč od tega, kakšna sem bila takrat. Takrat sem napisala tole:

matilda je napisal/a:

Mogoče pa bom enkrat dobila tršo kožo in pa tisto samozavest, ki mi manjka, pa se bom imela lepše. matilda

Ja, res sem v teh dveh letih dobila tršo kožo. Nič več se ne trudim ugajati, ne poskočim ob vsaki želji, ne sekiram se če komu kaj ni prav. Pa nič. No, 20 sekund se še sekiram, potem rečem ***** in grem naprej. Nimam časa. Imam dva prekrasna zdrava otroka, ki zaposlita ves moj čas in vse moje misli. matilda

Matilda,

 

kao je včasih hecno, ko kaj bereš za nazaj in si misliš, ja kakšne pa tale flanca, na koncu pa ugotoviš, da si to ti

 

Drugače pa, brez skrbi, nič čudnega ali slabega nisi napisala! Lep dan!

jasna

Ne, saj ne mislim, da je slabo ali čudno, ker se nisem nič zlagala. Samo ne morem verjet, kako ti samo v dveh letih lahko postane vse ravno in jemlješ vsako stvar drugače. Na koncu je res tako, da ko imaš družino, ti ostane čas samo še za tiste, ki ti energijo dajejo, za une druge pa ne več. matilda