Mali Janez je bil zelo slab v matematiki. Njegovi starsi so poskusili
vse: instrukcije, posebne spominske kartice, posebne učne centre, na
kratko vse, na kar bi lahko človek pomislil. Končno, kot popolnoma
zadnjo moznost, so Janeza vpisali v domačo katolisko solo.
Ze prvi dan se je mali Janez vrnil iz sole z zelo resnimobrazom.
Niti mamice ni poljubil v pozdrav, kar naravnost v svojo sobo je odsel
in se začel učiti. Knjige in zvezki so bili razstavljeni po vsej sobi
in Janez se je pridno učil. Mama je bila vsa navdusena.
Ko ga je poklicala h kosilu, je bila zelo presenečena, ko je takoj,
tisto minuto ko je končal kosilo, brez besed odsel v sobo in se
ponovno začel učiti
Tako se je godilo kar nekaj časa, mama je pa dan za dnem poskusala
odkriti, kaj je povzročilo to spremembo. Končno je mali Janez
prinesel domov spričevalo. Tiho ga je polozil na mizo, sel takoj v
svojo sobo in se spet posvetil knjigam. S tresočimi rokami je mama
pogledala spričevalo in posteno sokirana zagledala petico pri
matematiki. Zdaj pa ni mogla več zadrzati radovednosti
Sla je v njegovo sobo in ga vprasala:"Sinko, kaj je bilo to? A so bile nune?"
Mali Janez jo je pogledal in zmajal z glavo. "Ne!"
"Pa kaj potem," je nadaljevala, "so bile knjige, disciplina,
učitelj,uniforma? KAJ je bilo?"
Mali Janez jo je pogledal in rekel: "Ves, prvi dan ko sem prisel v
solo in sem videl tistega fanta na zidu,
pribitega na veliki plus, mi je bilo takoj jasno, da se ne
zajebavajo.!"
anitram1



