Bil sem tako bolan, bled in Bohinj, da nisem mogel ne brat ne sestra .
Šel sem v posteljo, zaspal in začel sanjati, da sem se povzpel na Šmarno goro.
Dol sem se spustil z zmajem, junijem in julijem.
Na vso srečo pristanem v puščavi. Takrat me obkrožijo levi in nato še desni.
Hvala k..cu vidim tam enga terenca, Nivo, vrt in travnik.
Sedem noter, osem ven in se odpeljem v gostilno.
Tam naročim kos pečenke in škorec vina.
Natakarju naročim, naj tudi sebi natoči kaj za popit, Dolanc in Kardelj.
Družba se je razživela in začeli smo peti in šesti: Marko skače, Jože s koze, Franci pa z delfina.
V tistem trenutku vstopi moj boss, West in Mild in zavpije name: izgubili ste delo, Dnevnik, nočnik, Mladino in starino.
Ni mi preostalo drugega kot da spakiram kufre in se spokam na morje.
Upal sem, da mi bodo pomagale pravljične vile, kosa in grablje.
Šel sem v Lucijo, Andrejo in Matejo, kjer smo si pripovedovali šale, kape in rokavice, nato pa smo nabirali školjke, lijake in bideje.
Zaradi svoje višine sem pri košarki dobil veliko banan, limon in pomaranč.
Še sedaj ne vem, zakaj se po vsem tem moja Jelka, smreka in macesen, tako sekira, žaga in lopata.
tumpika 
