Se moram oglasiti na temo.
Smo družina z dvema odraslima otrokoma. Hči se je odselila, je še študentka, ki pa dela preko servisa in lahko rečem, da je samostojna.S partnerjem živita drugje. Doma je še sin, ki je študent.
Oba otroka sta doštudirala brez štipendij, živela pa sta v Ljubljani. Hvala Bogu, da nista zahtevna otroka. Plačevala sva jim stanovanje (vsakemu po 100 EUR s stroški vred) in dobila sta še po 40.000 tisočakov mesečno za prehrano, prevoze in podobno.
Hčerka je takoj, ko je začela delati hotela, da smo ji ukinili žepnino. Sin pa jo še vedno ima, ampak ne zahtevamo, da nam plačuje za gospodinjstvo, ampak si sam kupuje obleko, včasih natanka bencin, kadar se dosti vozi z avtom. Običajno mu še ostane.
Kot je rekel Jernej, za nekoga je lahko 10.000 veliko, za nekatere pa 100.000 malo. Čisto odvisno je od tega, kakšni so otroci. Ni mi žal, da mu še vedno dajem denar. Vidim, da ga ne troši in ga tudi še nekaj prišpara.
Ko pa sva bila z možem v isti hiši z njegovimi starši, sva skoraj vse stroške plačevala midva, ker sta imela starša res slabo pokojnino. Ker smo imeli ločena gospodinjstva, sta si starša kupovala sama hrano in obleko. Pa še to sva se s svakinjo zmenili, da sva jih presenetila za rojstne dneve, godove in kakšne posebne praznike, da sva jima kupovali obleko, ker je drugače ne bi hotela vzeti.
Tako, vsak ima svojo izkušnjo.
Pa lep pozdrav,
Gobica