Pomoč pri učenju

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15821

20. jan 2006 10:23

Vemves, hvala za prijazne besede. Jaz tudi pravim, da ni katastriofa, če ponavlja letnik. Eni pač potrebujejo takšno izkušnjo oziroma malo več časa, da spoznajo nekatere stvari. lastna šola je pač najdražja, a kaj je eno leto proti večnosti. meni je bolj pomembno, da se kljub temu lepo razumemo. Za otroke smo si vedno vzeli čas, se ukvarjali z njimi in se igrali (hvala bogu, moj mož je tudi v zrelih letih ostal malo otroka, nikdar ne bo povsem odrasel...), vedno smo si vsi štirje med seboj kazali, da se imamo radi in čustev nikdar nismo skrivali. Pa še srečo smo imeli, da dedki in babice nikdar niso ravnali z vnuki v nasprotju z našimi pričakovanji - da bi jih recimo na skrivaj z nečim razvajali, kar pri naju kot starših ni bilo dovoljeno. Prej bi rekla, da je bilo tam morda več reda in discipline kot včasih pri naju. Glede delovnih obveznosti pa si jih tudi mi delimo, le da sin ne daje prat perila in ne lika. Delamo pač tisto, kar kdo rad počne in imamo srečo, da se nam "interesi" ne križajo. Jaz ne čistim rada in ne likam, hči pa to najraje počne. Jaz rada kuham, hči ne /razen ko mora, potem to naredi brez problema in se tudi rada uči nekaterih spretnosti), sin in mož skrbita za težja dela okoli hiše (in midve pomagava, jasno), pa mož da včasih rad perilo prat (recimo moje lepo belo čipkasto perilo z rdečo rjuho...). Skratka, nekako nam uspeva dogovarjanje. Pri privzgajanju delovnih navad - glede šolskih, bi rekla - se pri sinu pač ni izšlo po pričakovanjih, ampak neke katastrofe ni. Če je prošel do fakultete, jo bo pa ja končal. V štirih letih sicer ne, v petih ali šestih pa prav gotovo. In kaj potem? Vmes si tudi sam služi kak tolar, tako da vidi, kako težko je pridobiti tisto, kar se sicer tako zlahka porabi... Meni se zdi najbolj pomembno, da znajo otroci pokazat čustva, da se ne sramujejo crkljanja s starši tudi pri 20 letih, da še danes gresta z nama rada na kosilo k babici, na izlet, celo na na dopust še hodita z nama, ker pravita, da jima je lepo. In za naju ni noben problem, ko rečeta, da bi bila rada kdaj tudi sama doma oziroma da kam z nama ne gresta. Neko ravnotežje se mi zdi, da smo našli. Radi se imamo,a se s tem ne omejujejo. Se mi zdi, da se nam nata način vrača ves tisti čas, ki sva ga od rostva naprej imela za najine otroke. Šmrc, malo me je zaneslo. Mamamia mamamia

anja27  

član od: 2.6.2005

sporočila: 1085

20. jan 2006 10:41

Moram se oglasiti tudi jaz. Sicer je moj otrok še premajhen, da bi lahko delila izkušnje kot starš-vzgojitelj, lahko pa povem nekaj mojih opažanj kot večletna razredničarka in učiteljica fantov na srednji šoli: Kot učitelj-vzgojitelj je uspešen le tisti, ki ima v razredu dovolj strog pristop in ga učenci spoštujejo. Prav tako so v šoli uspešni tisti učenci, ki imajo do staršev ustrezno spoštovanje, in jim ni vseeno, če bom kot razredničarka poklicala domov, če je v šoli kaj narobe. Veliko dijakov je takih, ki jih "boli ***** za stare" in posledično tudi za učitelje in sošolce. Ti dijaki še nekako zlezejo skozi letnik, velika večina pa jih ne opravi poklicne mature, in jih pri 25-tih letih ali več še vedno srečam, ko postopajo naokoli in so finančno še vedno popolnoma odvisni od staršev, za katere jih pa "boli *****". Starši teh dijakov ponavadi nimajo enotne vzgoje; mama zagovarja otroka in ne pove očetu, kaj se dogaja v šoli zato, da mu bo oče še vedno kupil to in ono, da se bo lahko še vedno vozil z avtom itd., mama mu ponavadi tudi piše lažna opravičila. Doživela sem že, da je sin pred mano poslal mamo v "pičko materino" in "ali je fukjena", ker mu na opravičilo, katerega vsebina je bila itak izmišljena, napisala napačen datum. Najpomembneje v razredu se mi zdi, da dijaki imajo postavljene meje (ampak ne s pravilnikom), ki se jih pa kot učitelj moraš strogo držati. Dijaki se morajo zavedati, da če se ne bodo držali teh mej, da bo nastopil ustrezni ukrep - pa magari je to le pobiranje papirčkov ali čiščenje miz in stolov po razredu zaradi zamujanja. Danes je v Sloveniji veliko govora o tem, da šola premalo vzgaja otroke. Povem vam lahko, da se večina učiteljev močno trudi predvsem vzgajati, in da je vzgoja postala primarna funkcija učitelja, in ne več poučevanje. So pa seveda tudi učitelji, ki se jim preprosto povedano ne ljubi, in zato globalno gledano učitelji pri vzgoji v šoli ne dosežemo toliko, kot bi sicer lahko. Toliko zaenkrat. Lep dan želim. Anja

Teka  

član od: 21.8.2005

sporočila: 1151

20. jan 2006 11:14

Tudi jaz sem že razmišljala da bi odprla to temo.Sina imam v tretjem razredu devetletke in že sedaj zgublamo živce... Tudi mi vidimo da se ne uči težko,le njegova koncentracija...jao,jao... Sploh ne vemo kaj naj naredimo,da bi se malo skoncentriral.On sredi računa začne pripovedovati o Naši mali kliniki... Tudi domače naloge imajo toliko,da mu včasih vzame celo popoldne.Kako naj bi potem vadil še branje,pa lepo pisavo,pa računanje?????? Je pa seveda tudi od dne odvisno,včasih mu gre vse v glavo,včasih nima pa niti toliko koncentracije,da niti 30-20 računa ne more izračunat... Upam samo, da se bo stanje izboljšalo. Lep pozdrav Teka

mslabetka  

član od: 29.1.2003

sporočila: 99

20. jan 2006 12:05

POZDRAVLJENE! Sem pa požela kar zanimive odgovore. Res zaključujem tudi sama, da je glavno, da so pošteni in zdravi. MOji punci sta v puberteti, fant pa na njenem pragu. Hudi časi me vsekakor še čakajo. Zanimajo me izkušnje staršev, ki so imeli take otroke, ali jim je kdaj kapnilo, da je treba delati. Ali jim je prišlo samo od sebe, ali so jim z dolgoletnim "teženjem" sploh kaj od željenega vcepili! ALI imajo ti otroci potem slabe spomine na naše "teženje", ....Pa saj moj sine dela nalogo, ampak 10 stavkov 3 ure,pa vmes benti, joka in cvili, kako on sovraži to slovenščino. Mislim, da je ljubil nikoli ne bo. Jaz pa vztrajam in dežuram in si pokvarim štiri popoldneve na teden, ter sem zvečer kot ožeta cunja. Za nobeno rabo. In z moralnim mačkom mamice. Pa si potem zvečer rečeva z možem: Pa ali je vredno. Saj ni to najvažnejše. ....da so le zdravi in pošteni... RTM MARINKA

jesen  

član od: 5.10.2004

sporočila: 410

20. jan 2006 12:27

Marinka ne vem kaj naj ti rečem-pri nekaterih se počasi obrne v drugo smer,pri našem se ni.Slovenščino sovraži do"amena" ,to pa zato,ker se je treba pač malo potrudit in ni kakega logičnega sklepanja pri obveznih čtivih ...Včasih se mi je zdelo,da s tem "teženjem"živciram samo sebe,saj on je ostajal mrtvo hladen ali pa je kakšen dan jokal tudi še v 8.razredu.Bog ne daj,da sem mu kakšno nalogo ukazala napisat še enkrat,takoj je bilo joka in stoka,saj zanj je bilo vse dobro pa čeprav je napisal samo en stavek.No preživeli smo in to je glavno. So pa tudi pozitivne stvari takšnih fantov npr: sem prišla v šolo na govorilno uro-tudi še v LJ.na poklicni in mi je razrednik rekel :"Ta vaš fant je pa tako krasen človek,tako dobro vpliva na sošolce je prijazen in komunikativen - samo še....šola. Res mi je polepšal dan tudi jaz sem si mislila saj ni nič narobe z njim,je zdrav zadovoljen mladenič,le učiti se ne mara. Verjemite mi,da je to v teh časih res veliko vredno! jesen

Reca  

član od: 1.3.2004

sporočila: 3814

20. jan 2006 13:12

Nikar se ne jezite. Naša vsak dan benti, kako je v šoli "bedn in smotan," ko pa pridemo na govorilne ure nas vprašajo, po kaj sploh pridemo. Same krasne ocene, brez špricanja in izostajanja kjub njenemu stokanju. Veliko je vredno to, da je v OŠ dober uspeh in da otrok pride na tisto šolo, ki si jo sam resnično želi. Uspeh je potem zagotovljen. Če pa ponavlja, pa tudi ni katastrofa. Ni ne prvi, ne zadnji, važno da je ostalo vse bp. lp Vesna Vesna Milek Recko

terezija  

član od: 26.5.2003

sporočila: 931

20. jan 2006 13:13

Pri nas imamo dva fanta, ki pa sta kot noč in dan. Starejši, ki je že v službi, priden, natančen, vse prestudira po dolgem in po čez; mlajši pa po liniji najmanjšega odpora. Starejši je osnovno in srednjo šolo naredi skoraj brez problema in tudi fakulteta mu ni delala težav. Mlajši je že osnovno šolo končal s težavo, v srednji šoli so bili popravni, tretji letnik je ponavljal, v četrtem je bil sit že vsega. Ampak dva mesec pred koncem se je vzel v roke in se učil, da je letnik končal z dobrim uspehom, kar je bil že podvig. Poklicno maturo pa je naredil brez problema in bil sprejet na željeno fakulteto tudi brez problema. Velikokrat pa mi odzvanjajo besede mojega najmlajšega, ki sem ga že v prvem razredu prosila naj naredi nalogo, kako mi pravi: mami pa kaj se sekiraš, važno je da sem živ in zdrav - šola pa bo že kako. Vse prošnje in prisile obrodijo sadove, ko včasih slišiš ko ti otrok pravi: mami takrat pa si imela prav, čeprav je takrat ko si mu kaj reke obračal oči in glavo. Poščasi tudi naši otroci spoznajo, da edino delo in poštenje nekaj veljata. Če pa prideš do željenega cilja s čim manj napora pa tudi ni nič narobe. lp zinka

ribaracarak  

član od: 3.4.2003

sporočila: 4311

20. jan 2006 14:35

Naj še jaz dodam svoj piskrček. Moja dva fanta sta kot noč in dan. Prvi dokaj priden, delaven in posledično še kar uspešen gimnazijec, drugi na poklicni šoli, sicer kar "priden", vendar je vse pridobljeno z neprestanim preganjanjem, "grožnjami" in vse v zadnjem trenutku. Nikoli ga ne bom pozabila, ko je v petem razredu pisal angleščino (ki mu mimogrede sploh ne "sede" kot sam pravi, saj je bolj naravosloven tip) in seveda je hotel zadnji dan pred kontrolko narediti vse. Kot že tolikokrat prej, sem mu zopet "naložila", da zadnji dan se pač problemov ne more reševati in mi je modro odgovoril, da se mora sam prepričati ali je temu res tako oziroma, da rabi lastno izkušnjo. Ko po več kot tednu ni bilo niti besedice o tem, kako se je obneslo pridobivanje lastne izkušnje, sem ga pri kosilu vprašala, kako in kaj. Pogled je bil grd in samo zamomljal je, da ni blo najbolj fajn. Prislužil si je prvi cvek v osnovni. Seveda sem ga lepo nagradila - mislim resno - prvi cvek je tudi nekaj posebnega in "prislužil" si je veliko čokoladno torto, z opozorilom, da naslednjič bomo pa drugače peli. Še kakšen cvek je kasneje sicer še padel, vendar ni bilo panike. Danes je na poklicni - čeprav bi po moje lahko brez kašnih posebnih problemov delal srednjo tehnično - ampak naj bo. Upam, da bo - sicer po malce daljši poti vseeno pridobil srednjo izobrazbo (3+2 program), ki mu bo potem, ko bo malce zrelejši, odprla pot na kakšen faks. Vmes pa bo opravil precej več praktičnega pouka, kot bi ga na srednji šoli iste smeri, kar pa tudi nekaj šteje. In ne nazadnje, tudi če ne bo nikoli študent, ne bo nič narobe, saj vedno znova ugotavljamo, da vsak čas ne bo več ljudi, ki bi znali delati z glavo in "rokami"!!! Namen vsega mojega pisanja pa je naslednja ugotovitev: mlajši sigurno preživlja "lepšo" mladost, saj vse jemlje bolj "na izi" in vsaj zaenkrat pazi le na to, da zadeve vsaj približno laufajo, starejši pa je veliko bolj obremenjen in tudi vsako stvar si bolj žene k srcu in je tudi sicer bolj zahteven do sebe in kar je najbolj absurdno, tudi midva z možem od njega verjetno pričakujeva in zahtevava več kot od mlajšega, ki naju je dobesedno "prikrojil" po svoje. In na koncu oba moja in vse vaše pravo življenje in borba čakajo šele po šolanju: Takrat bo vse odvisno od stopnje izobrazbe, dejanskega znanja in v največji meri od iznajdljivosti. Imejte se lepo v tem prekrasnem dnevu! MALC

mamamia  

član od: 9.11.2004

sporočila: 15821

20. jan 2006 15:22

Jasno je, da nekateri otroci ne marajo določenih predmetov. Mi smo to rešili preprosto: rekla sem jima obema, da ni treba, da imata predmet rada, a ker je v šoli, sploh pa v srednji, ki sta si jo sama izbrala, pač treba vzeti v zakup tudi tisto, kar ti ni čisto povšeči, boč pač treba premleti tudi zoprno snov. In je šlo brez večjih težav - dovolj je bilo spozannje, da jima tega pač ni treba imeti rad, oddelati pa je pač treba, ker je taka vsebina celotnega paketa. In smo prebrodili.... Mamamia mamamia

tjas  

član od: 15.4.2003

sporočila: 2437

20. jan 2006 18:15

mslabetka je napisal/a:
POZDRAVLJENE! Sem pa požela kar zanimive odgovore. Res zaključujem tudi sama, da je glavno, da so pošteni in zdravi. MOji punci sta v puberteti, fant pa na njenem pragu. Hudi časi me vsekakor še čakajo. Zanimajo me izkušnje staršev, ki so imeli take otroke, ali jim je kdaj kapnilo, da je treba delati. Ali jim je prišlo samo od sebe, ali so jim z dolgoletnim "teženjem" sploh kaj od željenega vcepili! ALI imajo ti otroci potem slabe spomine na naše "teženje", MARINKA
Če ti odgovorim kot "nekdanja lenoba" in podobno hčerka... nič ni zaleglo, nič se me ni prijelo, teženje je imelo edino obratni učinek - odpor proti učenju in podtalno nasprotovanje domačim. Ko je bila panika, sem se pač malo usedla in prinesla spet noter, potem pa po starem. Domačih nalog se mi ni dalo pisati, tudi prvi cvek v 4. razredu, ker nisem marala pisati domačih nalog, ni zalegel. "Zresnila" sem se šele v 2. letniku faksa. Pa ne, ker bi bila doživela kako veliko spoznanje, ampak zato, ker sem se začela hoditi učiti k prijateljici, ki ni bila nič manj brihtna in pametna kot moja malenkost (kot otrok sem se vedno imela za zelo brihtno in sposobno), je pa imela neverjetne delovne navade. Dober zgled (in to, da sem jo smatrala za sebi enako... eh, kaj bi razlagala nore najstniške možgane) - da sem sploh odkrila, kaj zares pomeni učenje, in pa slaba vest, ker sem videla, da se da komot ob knjigi zdržat 45 minut in se res učit, potem si vzet 10 minut pavze, in se za tem spet usest zraven in s tem tempom nadaljevat cel dan, sta me pripravila do tega, da sem se "zresnila". Kaj pa vem, meni je pomagal šele zgled prijateljice, na silo pa sem vedno reagirala edino z uporništvom. Nikoli nisem dojela, da mi starši s teženjem želijo le dobro. V osnovni šoli pa mi je pomagalo oz. je zaleglo edino, če sem se učila s kakim starejšim (sestrična, ki je že študirala, teta učiteljica, inštruktorica), do katerega sem imela določen "rešpekt" in da mi seveda ni težil. Takrat je bila beseda dovolj, da sem se usedla in delala. Naporno je tole. Vidim pri mojemu nečaku, ki je jaz "na deseto potenco". Če sem se jaz le upirala, on pa trže strani z domačimi nalogami, laže, prikriva, joče, tuli, se ihta in kaj še vse drugega, ampak priznal pa ne bo. A kaj, da ima domačo nalogo za naslednji dan. Pri desetih je totalen lenuh, tudi iz hiše se mu ne da, RAZEN na nedeljo popoldne, ko bi se bilo potrebno usesti k zvezkom in kajp ponovit ter pregledat, ali so vse naloge narejene. Takrat je pripravljen tudi iti peš na bližnji hrib ali pa se lotiti pospravljanja svoje sobe (česar sicer seveda ne počne, ne zlepa in ne zgrda). Madonca, sem se razpisala. Sem se kar našla v tistem prvem opisu. Joj, koliko let me je držalo in kaj vse smo dali doma skozi. Še dobro, da sem bila "tako brihtna", sicer ne vem, če bi sploh prišla skozi srednjo šolo, ker bi prej obupala zaradi matematike. Pri mojemu nečaku je že v 4. razredu še milijonkrat huje (brez pretiravanja). Ne vem, ali je kriva nova generacija, drugačen svet, to, da je fant ali pa .... bože zna! Lp, tjas Sporočilo je spremenil(a) tjas dne 20. jan 2006 18:19:17

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?Trixi
malo za hecsijasaja
MOJ vrtrdkapica
Kaj danes za zajtrkjohana
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti