Kaj beremo?

Ne vem čisto, kako bi se mi zdela 7. knjiga. Že 6. je bla bolj tko-tko.

Saj za prebrat definitivno bo, ampak se bo moral zelo potrudit, da bo nadmudril Larssona. Se pustim presenetit.

Počasi,počasi se prebijam skozi knjigo Dolga pot do svobode, življenjepis Nelsona Mandela. Če hočeš razumeti moraš imeti potrpljenje, res je tudi to, da je knjiga precej debela 670 strani.

Rag doll, tudi jaz sem Neznanko dobesedno "požrla" v dveh dneh. Zdaj pa berem Trenutek odločitve od Rose Tremain. Dobro branje, prav tako kot  njena Dolga pot domov.

Dobri vojak Švejk, po dolgih letih, potem ko v ljubljanski osrednji knjižnici še nimajo knjige od Milene Miklavčič Ogenj, rit, igrače...

Jaz pa trenutno berem Zbrane kratke zgodbe od Roalda Dahla. Izvrstno , če ne bi bile krajše zaključene zgodbice bi se težko odtrgala od knjige in bi najbrž brala celo noč

Delphine de Vigan: No in jaz; sicer mladinska knjiga, ampak tudi odraslega spravi k razmišljanju. Topla in hkrati žalostna zgodba o odraščanju, osamljenosti in prijateljstvu, pa tudi ljubezni, odnosih v družini, otroškem pogumu/naivnem ali neobremenjenem razmišljanju. Lepa knjiga. Majčkeno me spomni na Samotnost praštevil. Še so dobre mladinske knjige - in to sodobne. 

Polonca Kovač: Urške so brez napake

lp

Ravnokar sem prebrala knjigo "Solze so za luzerje" pisateljice Neli Kodrič Filipič.

Knjiga govori o devetošolki Ani, ki se ji življenje čez noč obrne na glavo. Z mamo in bratom se zateče v varno hišo zaradi nasilnega očeta. Ko že kaže, da se je moč rešiti iz slabih okoliščin v družini, Ano naleti na nove težave - medvrstniško nasilje. Za tiste, ki jih zanima več, vzemite knjigo v roke...

Priporočam jo vsem, tako najstnikom kot staršem. 

Jaz pa sem pri tretji knjigi Tigrove sage- Tigrovo iskanje. Vmes je vskočila Jill Manasel- Pravi zame.

vsem, ki radi berete resnične zgodbe priporočam knjigo LEPOTA ZA TANČICO (Deborah Rodriguez)

kopiram vsebino: Frizerka Deborah Rodriguez se je znašla v Afganistanu po padcu talibskega režima. Ker imajo tam že dolgo časa razvito kulturo lepotičenja žensk, ki pa so vpete v tradicionalni, rigorozni in Zahodnjakom nedoumljivi sistem omejitev, prepovedi in strogih pravil, se je Američanka leta 2003 odločila odpreti lastni lepotni salon.

Vanj so prihajale mlade afganistanske ženske; a jezikovne in kulturne meje so se med njimi in Rodriguezovo zelo hitro porušile. Njihove zgodbe nas v Lepoti za tančico pretresejo še toliko bolj, ker so to resnične stiske mladih žensk, ki s svojo poštenostjo in življenjem pričajo, kako močno je omejevanje človeške svobode v Afganistanu.