izguba otroka - kulinarika.net

johana  

član od: 5.3.2014

sporočila:11039

tema odprta - 29. apr 2014 18:47 | ogledi: 18.691 | odgovori: 18

Odpiram temo, ki je zelo žalostna. Pred štirimi leti sem izgubila sina, ki je umrl v nesrečnih okoliščinah. Bil je star komaj 23 let. Zelooo ga pogrešamo, bil je zelo prijeten fan,dober prijatelj in še boljši brat. Vsi v družini smo zelo strti, posebej še mlajši sin,saj sta bila zelo povezana. Vem, da je to žalostna tema, vendar bi si želela deliti britko iskušnjo še s kakšno materjo. Življenje po izgubi otroka se spremeni za vedno, nikoli več ni takšno kot je bilo.

limnol  

član od: 16.11.2001

sporočila: 5132

29. apr 2014 19:19

Mopsika,

veliko mater in očetov je v podobnih stiskah. Vsakdo se odziva drugače, mogoče boš tukaj našla kaj zase. V nobenem primeru ne moreš nič izgubiti, če pokličeš in vprašaš.

Sonja

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

30. apr 2014 9:48

Draga mopsika.

To, da je umrl sin, je grozno. Nekako človek sprejme, da bodo umrli starejši do njega - da pa grejo otroci prej, je pa  nekaj, kar je grozno izvedn dosega besed.

Ampak v zapisu je še bolj tesnobno to, da je od tega minilo že nekaj let, vi ste pa nekako obstali v svoji žalosti in ste v njej samo še utrujeni. Žalovanje je faza, ki je nujna in je nujna za to, da človek predela svojo žalost in da ni obratno. Pri tebi je pa kot da te žalost predeluje. Ne misli, da zato, ker je umrl sin, ti nimaš več pravice do doživljanja življenja - ker jo imaš. Pa vsi ostali tudi. Saj je dobro, da si prebila žalost s tem postom, od tu naprej bi bilo pa najbolje, da poiščeš pomoč. V resnici me čudi, kako to, da ti osebni zdravnik ni tega omenil (morda pa je).... ? Mislim, da vsi potrebujete pomoč. In tudi mislim, da  - ne glede na to, v kaj kdo verjame ali v kaj ne verjame - da ima tisti rek, da naj mrtvi počiva v miru, en globlji pomen. Ta energija mirnega počitka nastopi šele takrat, ko se v srca tistih, ki ostanejo, naseli mirnost. Prej pa ne. In tudi zaradi tega potrebujete čimprejšnjo pomoč.

Držim pesti za vašo družino.

Vendelina jr.

Ognjič  

član od: 18.1.2006

sporočila: 4662

30. apr 2014 9:54

Vendelina, priklon za ta zapis! 

Ognjič

katrin11  

član od: 3.1.2010

sporočila: 2213

30. apr 2014 10:23

Odkar si odšel, je s teboj ugasnilo

sonce in upanje naše družine, 

bil si nam radost, opora in moč,

zdaj bolečina si v nas, ki ne mine.

 

Tudi moj sin je odšel za vedno star 23 let, veliko let je tega, a še vedno boli. Hvaležna sem mu za ves čas, ki smo ga preživeli skupaj.  -  Ne morem več, še pisanje boli.

Katrca11

branka.mahnic  

član od: 23.7.2008

sporočila: 1156

30. apr 2014 11:11

To, kar je Vandelina jr. napisala je po moje potrebno upoštevat, čeprav je zelo težko. Posebno pa mislim, da se je treba posvetit normalnemu življenju kakor se le da zaradi drugega otroka. Drugi otrok ali tisti, ki ostane je mnogokrat prikrajšan za starševsko ljubezen in mnogokrat živi v tej večni žalosti. To se mi ne zdi pošteno, čeprav vem, da je hudo-smo dali v ožji družini to skozi.

branka

kara  

član od: 26.11.2005

sporočila: 724

30. apr 2014 11:40

Izgubila sem otroka, ki je bil še novorojenček.  Bolelo je zelo, še posebej, ker takšna smrt ljudem pomeni nekaj kot splav oz. otrok, ki ga v resnici sploh ni bilo. Čudno, ampak otrokov grobek mi je vedno dal nekaj utehe, zavest, da je res obstajal, da je bil moj otrok, da sem ga imela rada in sem bila mati, pa čeprav le kakšen dan.

Z izgubo, kakršno si doživela ti, pa sem se srečala ob mojih dveh prijateljicah. Prvi je umrl otrok star 25 let, drugi 16 let. Obe smrti sta bili nenadni in velik šok, ki je blokiral ne le družine, temveč tudi nas vse, ki smo bili z njima povezani.

Z obema sem spremljala vse faze žalovanja in verjemi, da me ni pustilo brez posledic. Pomagati, nekaj storiti, da karkoli olajšaš je pravzaprav vse, kar počneš. Včasih tudi le molčati, včasih obujati spomine. Na koncu je dejstvo, da praznina ni nikoli izpopolnjena, da nikoli ne neha boleti, samo morda malo manj. Čas dela tudi svoje.

Vendar to, kar omenja Vendelina je v resnici zelo pomembno.

Namreč prva od mojih prijateljic je kljub vsemu znala poiskati nov smisel, da živijo dalje, da živijo vsi tudi zanj.

Velikokrat mi je rekla, da nima pravice postaviti to, kar je izgubila sama, pred to, kar je izgubil on, ki je imel še vse pred seboj. Občudujem jo še sedaj, kajti videla sem padce, ki jih je doživljala, pa se je vsakokrat znala pobrati, ker jo je gnala misel in dolžnost do ostale družine. Njen drugi otrok je hudo in nekaj časa molče trpel najprej zaradi izgube brata, nato pa zaradi opazovanja žalosti staršev.

Druga prijateljica je odreagirala drugače. Po sinovi smrti je v neskončnost premlevala njegove zadnje trenutke,  razčlenjevala svoje reakcije, si očitala, da bi ob drugačnem reagiranju morda bilo drugače, skratka občutila krivdo za nekaj, kar ni imelo nobenega smisla, saj so dejstva govorila sama zase.

Minilo je nekaj let, ona pa je lezla vedno nižje, odklanjala vsako pomoč, umaknila se je v svoj svet in edini prostor zanjo je bilo še le pokopališče.  Danes je ni več. Umrla je od žalosti in to dobesedno. Svoj tihi samomor je delala vsaj pet let, mi pa smo lahko samo opazovali, kako odhaja. To boli še danes, ko se tako kot se je prej ona, vsi sprašujemo, kaj bi še lahko storili.

Mopsika, ne dovoli tega. Imeli ste srečo, da ste 23 let živeli ob takšnem fantu. Da ste z njim delili srečne in manj srečne trenutke, pa četudi le 23 let. Dal vam je veliko, dali ste mu vse, kar ste lahko, da je tudi on imel srečno kratko življenje. Več kot to niste mogli. Tako se je pač zgodilo. 

Pogovarjajte se o njem vsak dan odkrito, četudi boli, tako bo spet z vami. Še posebej pa se posvetite mlajšemu sinu, ki trpi na svoj način. Včasih se takšni otroci dostikrat vprašajo, če si ne bi starši želeli morda bolj kot njega , izgubljenega otroka nazaj. Pokažite mu, da je za vas zelo, zelo pomembno, da je tukaj še on, da je najpomembnejši tako kot je bil vedno, poleg brata.

Morda sem bila predolga, vendar se to ni dalo opisati krajše.

Želim ti iz vsega srca, da okrevate, da se veselite življenja zase in za izgubljenega sina. Poišči si pomoč, morda samopomočno skupino, zelo priporočam Hospic. Karkoli, samo ne ostati na mestu. Boleče ali ne, fraza ali ne, vendar življenje gre dalje. Mora dalje. 

kara

Mygrace

sporočila: 6506

30. apr 2014 11:58

Mopsika, pojdi cez in misli na drugega sina!

Mislim, da je njemu najtezje. 

Rado se zgodi, da preziveli brat ali sestra vss zivkjenje prezivijo z obctkom krivde ker so preziveli.

Kot mama moras misliti na tiste, ki te potrebujejo. Pokojni sin verjetno ne bi zelel, da se vase zivljenje z njim ustavi.

 

 

Pa ne govorim na pamet, preden sem se rodila, je mojim starsem umrla hci

Hvalabogu so bili planeti takrat, ko sem se kot nadomestek prismejala na svet, tako postavljeni, da sem znala ze zelo zgodaj zgodaj povedati: "Dejte mi mir, JAZ, JAZ sem tukaj in ne nekdo, ki ga ni vec!!!"

 

Vso sreco in veliko modrosti zelim,  Mopsika!

Mygrace

Trixi  

član od: 23.9.2003

sporočila: 13897

30. apr 2014 15:14

Pred letom dni je mojemu sosedu umrla 28 letna hči. Njen oče intenzivno hodi v naravo s prijatelji, kolikor je časa, da prediha bolečino, saj mu trenutno umira tudi oče. Mamica pa je obtičala doma, ob smrti je bila na tabletah, zdaj pa jo je že dvakrat infarkt. Pa ǐmajo še 20 in 8letno hči. Je sicer komaj leto, ampak vsaj v nekdo v družini je začel živeti In se zavedati, da je treba naprej. 

Kot pravi Vendelina je treba žalovati, je treba znova začeti v okrnjeni družini. Težko je , nepopisno, ob vseh dogodkih manjka izgubLjeni sin. Vem, ker sem sama doživela tudi nekaj smrti v družini in izgubila nerojenega otroka..

Upam, da se boste povezali z družino, ki je je imela podobne izkušnje in drug drugega vzpodbujalI.

Kjer je volja, tam je pot. Trixi

Vendelina jr.  

član od: 17.5.2006

sporočila: 9217

30. apr 2014 16:29

Mopsika, tole ti na prvo žogo ne bo všeč, ampak ti si odprla temo in tale zadnji post kliče po tem, da te, v tvoje dobro, malo stresem.

 Tvoj pokojni sin že 4 leta nima nobene izbire več. Ti jih pa imaš, čeprav se ti zdi, da jih nimać. In ker si mislila, da nimaš izbire, si izrala slabe. Si se zaprla v očitanje.  In sedaj se ti zdi, da ti je natježje.

Berem, kaj si napisala. In kolikor je hudo, ker si v veliki bolečini, daj malo preberi, kaj si napisala 

- Mož je doživel infarkt....ampak meni je še težje. Mopsika, infarkt je strahovito nevarna zadeva in kdorkoli je doživel infrakt je salamensko blizu smrti in pri vsem tem ti še kar misliš, da je tebi težje?  Se ti ne zdi, da te je v tehtanju bolečin malo odneslo?

- Bili smo srečna družina.....vse smo si zaupali...  Mopsika, v tej družini je še vedno en sin, ki že 4 leta doživlja to, da njeogva starša nista v sedanjiku, temveč sta v pretekliku.  Kako bi se ti počutila na njegovem mestu? Kako bi se ti počutila, če te nekdo, ki ga imaš rad, nekega dne malo izključi in se zapre v svoj svet? Bi rekla, da ne posebej dobro, bi prej rekla, da ti bi spodneslo tla pod nogami. No, vidiš, tako se počuti tvoj sin.

In je tako, mopsika, da ton v familiji po navadi daje mama. Če je mama zadovoljna, so nekako zadovoljni tdi ostali, če pa mama ni zadovoljna, gre pa družina narazen. Ostali člani nimajo te kohezivnosti v sebi in je tudi tako, da to ni njihova vloga. Kohezivnost v družini izhaja iz ženske. In dokler se ne boš ti pobrala, oziroma kazala znakov, da obračaš ploščo, bo tvoja družina razpadala. Mož se bo mučil s svojimi kardiološkimi zadevami, sin se bo izgubljen iskal po vseh vogalih. To je prihodnost, če boš ti še kar naprej ždela v žalosti, za katero misliš, da ti pripada, od katere se na nek čuden način nočeš ločiti.  Ni lepo, ampak to je smer, kamor greš. Si hotela to? Bi rekla, da ne. Še imaš čas, da obrneš smer. Dokler živimo, lahko popravljamo.

Iz pripovedi na tem topicu se da prebrati, da so ljudje, ki so se pobrali po smrti svojih otrok, pobralii zaradi tega, ker so se odločili, da se bodo pobrali. Ni čisto noben zaradi volje in hotenja delal, šel s prijatelji, mislili lepe stvari zaradi tega, ker je bilo to enostavno. Temveč zaradi tega, ker je bilo to najtežje a hkrati edino pravilno. In verjetno so imeli ljudje vrto trenutkov, ko bi raje ždeli v postelji in v svoji žalosti, pa so se prisilili, da tega niso počeli. Ključna beseda tule je prisila. Ti se moraš prisiliti v to, da poiščeš pomoč.  Ker iskanje tvoji ppodobne zgodbe (v smislu, ali je na netu kdo, ki se mu je kaj podobnega zgodilo), ti bo pomagalo kakšen dan. Se ti bo zdelo, da je še kdo s tako izkušnjo in se boš počutila manj samo. Ampak po dnevu, dveh, bo ta občutek minil in boš spet totalno žalostna.

In zato je mnogo bolje, da poiščeš pomoč. Je centrov za take stvari veliko in tudi osebni zdravnik ti bo napisal napotnico, če bo potrebno.

 

 

Vendelina jr.

katrin11  

član od: 3.1.2010

sporočila: 2213

30. apr 2014 23:15

Žalost ob izgubi je kot velika bolečina, ki hromi vse misli. Iščeš izhod iz bolečine, pa žal ljudje, ki te izkušnje nimajo, ne morejo razumeti, kaj se dogaja v tebi. 

Jokala sem takrat, kadar ni bilo nikogar doma, da ne bi prizadela drugih.    -      In potem se nekega dne zbudiš s spoznanjem, da MORAŠ živeti naprej, potisniti bolečino v ozadje. Vsak dan, vsako uro odrivati žalostne misli.  Ker življenje okrog tebe teče naprej, ne čaka nate. 

 



Katrca11

Sporočilo je spremenil(a) Katrca11 dne 01. 2014 01:00

Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.

Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.


Forumi (vroče teme)

Kaj jutri za kosilo?johana
Kaj danes za zajtrkPetrca_5
malo za hecBojaan24
MOJ vrteta
Ločevanje živil 90. dni - 5. deldočka

Video recepti