Tu pa moram, nekaj napisat. Daljnega leta 1991, sem bila prekipevajoča mlada, poslovna ženska, mati 21 letnega sina, žena ljubečemu možu...ki je, proti koncu leta, čedalje bolj usihala, kako težko mi je bilo doma pomiti tri krožnike, kako zelo težko sem se obdržala pokonci v moji kuhinji, kako zelo težko sem v službi opravljala svoje delovne dolžnosti. In potem, mi je nekega dne bilo zadosti, od svoje lečeče zdravnice, dr. Mirjam Levstik Bravničar sem zahtevala pojasnila, ker me je tri mesece zdravila za akutnim vnetjem ledvic...
Šla sem na ultrazvok ledvic, ki ni pokazal ničesar, to je bilo na petek, svetovali so mi, da v ponedeljek opravim ginekološki ultra zvok rodil, ker je zaznati, da je tam nekaj močno narobe... ampak, če nimaš napotnice, na ta ultra zvok ne moreš, prej moraš opraviti pregled pri svojem ginegologu...jaz ga takrat nisem imela, niti si ga nisem želela, sem bila pa trdno odločena, da me tistega dne nihče ne more zaustavit...in tako sem pristala na ginekološki kliniki starega leonišča, kjer so mi po hitrem postopku opravili pregled, domov pa me niso več spustili. Res, zelo hudo je z menoj bilo. Tri tedne so mi zdravili kri, da so me sploh lahko operirali, moj sobni zdravnik je bil dr. Andrej Omahen, žal ste danes pokojni, jaz vam pa nikoli ne bom pozabila, kaj ste takrat zame storili...
"Pomembna je pot, po kateri hodiš, in ne kraj, kamor greš." babka1951
nana1
, če mu le kaj pomagajo.
