Ob streljanjih zadnje dni...

...ko geodet med delom dobi metek v glavo, pa ko na Primorskem streljajo z nadvoza na počivališče in ko puške kosijo v Kranju (podrobnosti zgodb ne poznam, niti jih nočem, če sem čisto odkrita ) je takle video res lepa stvar za videti. Upam, da ima vsak od vas ob sebi vsaj eno osebo, ki bi vas nesla na Triglav in še dlje 

http://www.24ur.com/novice/slovenija/prijatelja-o

Viva Meier

20. sep 2012 6:23

20. sep 2012 7:24

Vsa čast fantom :)

20. sep 2012 7:46

Ta stavek si zasluži zlat okvir

20. sep 2012 9:35

Ob branju tega članka sem pa včeraj zvečer dobila kurjo polt. Res vsa čast tem fantom. 

Kako že poje Vlado Kreslin: ˝Nekaj pa je še takih ljudi, ki se jih človek razveseli...˝ 

http://www.youtube.com/watch?v=ERQ_8cgi2qc

20. sep 2012 11:45

Eden od komentarjev na 24ur je: Še je upanje za Slovenijo, dokler ima take fante. Res je.

20. sep 2012 12:51

lp

20. sep 2012 14:21

Svojega mnenja si ne upam zapisat.

F r i n a

20. sep 2012 14:40

20. sep 2012 14:50

Upam, da so tole prebrali tudi tisti, ki obupujete nad mladino v neki drugi temi.

20. sep 2012 16:36

Tale topic ima tveganje, da bo strahovito hitro zdrsnil v patetiko.

Ker je malo nesrečno primerjati eno gesto med prijatelji z obliko nekontroliranega nasilja in jeze na drugi strani.

Ker lahko smo strahovito prijazne osebe in ne vem kaj še vse, pa kaj nam to pomaga, če smo lahko naključne žrtve strelskih obračunov.  Pa je tudi popoloma vseeno, ali smo prijazni ali superzoprni, dejstvo je, da se je tudi v tej državi povečalo tveganje, da bomo naključne žrtve strelskih obračunov. Ena stvar je, ko se tragedije dogajajo zaradi emocije (ko se strelja zaradi ljubosumja itd) ali pa zaradi pohlepa (denar/dediščina je precej visok motiv za taka početja - ko pa jeza postane takšna, da se je ne da več obvladovati, temveč je obratno, jeza obvalduje človeka in gre potem slednji streljati na geodeta - takrat pa to ni več intimni problem, temveč družbeni. In ko imamo družbene probleme, ni ravno najboljša (čeprav je komot) pot, da se gremo zatekati v neke varne zgodbe o prijateljstvu čez vse. Takrat je trenutek, ko se ne gre zatekati v initmno varnost, temveč se mora vsak vprašati naslednje: Kaj pa jaz počnem v svojem vsakdanjiku za to, da bi bilo manj jeznih ljudi okoli mene? Ne zorpnih in sitnih, temveč takšnih jeznih, ki hodijo okoli kot tempirana bomba, ki bo enkrat zelo eksplodirala. Ali sploh prepoznavam take tempirane bombe? Ker ponavadi to niso neki vsepovsodni pretepači, temveč zelo velikokrat tudi malo zaprti in ne posebej pogumni ljudje, ki sem ji na eni točki preprosto zdi, da jih življenje predolgo tepe in je čas, da udarijo nazaj. Se spomnite tisetga filma, ko karakter, ki ga igra Michael Douglas na eni obvoznici LA stopi iz avta in najprej z baseballskim kijem razbije nekaj šip, v nadaljevanju začne pa streljati. Ker se je modelu čisto pretrgalo, ker enostavno ne zmore več ujeti dnevnega ritma in življenja (pa je bil prej petdeset let lojalen državljan).

Skratka, jaz bi raje v to smer razmišljala.