Podražitve...

11. sep 2012 22:12

No, ta odgovor pa tudi mene zanima, ampak ga po moje ne bomo dočakali.

Drugače je pa moja mama prodala svojega hrošča in kupila parcelo za hišo. Upam, da veste, kakšen avto bi danes morala prodati za 600 m2, pa ne v prestolnici. Toliko o perspektivi, kaj se je takrat dobilo za določen denar in kaj danes.

Malo manj pokroviteljstva starejšega občinstva bi koristilo celotni kulinarični klimi.

11. sep 2012 22:13

Nepremičnine se praktično niso kupovale. Izjema so bile mogoče samo premožne ljubljanske družine, za katere je veljalo, da morajo imet v gotovini vsaj za eno stanovanje. (Takrat smo bili vsi enaki - revni in bogati. Danes je baje ravno obratno) Če si bil nek kader v firmi, si lahko s časom računal na kadrovsko stanovanje. Tam nekje do osemdesetih let so firme stalno gradile. Druga možnost je bila gradnja. Seveda s krediti, divjim varčevanjem in izdatno pomočjo prijateljev in znancev pri fizičnem delu. Za konec tedna smo pogosto mešali beton. Znancem in neznancem, ki so ga prej ali potem nam. Vsak delavec si je tako lahko v dveh ali treh letih postavil hišo in se vselil. To so tiste hiše, katerih ponosne lastnice se vam danes rogajo, ker so pozabile, so jih podedovale ali kupile s težko prigaranimi €.

Dejansko ni bilo nikoli čisto enostavno do strehe nad glavo. Vsaj ne za večino. Se je pa dalo. Najprej kakšno garsonjero po prvem otroku, potem pa kaj večjega za drugega. V sedemdesetih precej lažje, ko so stanovanja množično dobivali tudi navadni delavci.

Mogoče zanimiva naekdota iz tistih časov. Mlada družina z dvema otrokoma ni dobila stanovanja in ker (kao) niso imeli kam, so sredi trga postavili šotor. Seveda se je stanovanje v nekaj dneh našlo. Za oblast bi bila to pa le prehuda sramota.

LP

11. sep 2012 22:33

Še moja anekdota s prvo službo: Sem mislil še kakšen mesec zabušavat doma. Po dveh tednih me je v petek klicala iz kadrovske in me nadrla, da kaj se grem, kaj si sploh mislim, da brez debate pridem v ponedeljek na šiht, ker se človek zaradi mene ne more upokojit. Še danes ne vem kako so izvedeli, da sem doma, ker se jim seveda nisem hvalil in tudi noben sosed ni delal na tisti firmi. Sploh in dobesedno so iz zavoda za zaposlovanje lovili brezposelne in jih preričevali, naj vendarle hodijo v službo, ki jih čaka.

Še plače: V nekem obdobju so bile čisto spodobne plače samo okrog 300 DEM. Preživelo se je brez večjih problemov in brez (vsaj pri meni) kakšnega občutka revščine. Ljudje pač svoj status primerjamo z drugimi in če smo vsi na istem... Nihče ni bil lačen! Upam, da se tej oblasti niso do konca skisala podstrešja in ne bo izzivala upor. Baje so nekateri že danes zares lačni.

LP

11. sep 2012 22:43

Hja, Maksi, nobenih posebnih idej ni treba - izposodiš si denar in ga potem vračaš. Sem iz tiste generacije, ki je družbena stanovanja zamudila, tako da, ja, mi smo nepremičnine kupovali ali pa gradili, tisti, ki so uspeli dobiti parcele kje za majhen denar. Jaz sem vračala 15 ljudem, večina so bili sorodniki, nekaj tudi prijateljev. Odplačevala sem najmanj toliko, kot bi sicer vsak mesec dala za najemnino za enako veliko stanovanje, kar je bilo nekje med polovico in 2/3 plače. Kako se je od tega živelo, ti je že napisala Vendelina. Ko je zmanjkalo za šparat, so se pač povečali dohodki, in v moje stanovanje je poleg plače všteto sprehajanje psov, prevajanje tehnične dokumentacije, varstvo otrok, raznašanje časopisov zjutraj pred službo, inštrukcije ob sobotah in nedeljah, pomoč invalidu zvečer po službi, par krajših pogodbenih del čez praznike, menjavanje zadrg v tujih kavbojkah (šivalni stroj je bil donacija ene od tet in je na koncu žalosto izdihnil), nekaj letnih dopustov preživetih na trganju grozdja in pobiranju jabolk, nekaj raziskovalnega dela v tujini, pa zaneljsivo še kaj, česar se ta hip niti spomnim. Naokoli sem se prevažala z biciklom, kupljenim na policijski dražbi za ceno nekaj malic v naši menzi. Na počitnice smo se peljali s kolesom šotorit na Kolpo. In veš kaj - pri vsem nam sploh nič ni manjkalo, ker smo bili s kolegi in vrstniki bolj ali manj vsi na istem. Ko je enemu zmanjkalo, smo vsi priskočili na pomoč, ker smo vedeli, da smo čez mesec ali dva lahko sami v zosu.

Pa Maksi, praviš, da si končala podiplomca - verjetno ne boš vse življenje delala za 700 evrov, a ne? OK, pri nas ta hip res ni na vseh področjih najti brilijantnih služb, kje drugje so pa še, samo poiskati jih je treba. V prihodnost se vendar gleda z radovednostjo, kaj bo prinesla, ne pa z grozo, kaj te utegne doleteti. 

11. sep 2012 22:51

Naj se javi danes eden, ki si lahko sposodi denar od 15 ljudi. OK, pol manj? Ne? Pa vsaj od treh?

Eni res nočejo (ali ne morejo?) razumeti, da so cajti danes drugačni....

PS. Jaz v resnici ne poznam nobenega človeka z emšom zrelih let, ki bi danes rad bil mlad in reševal prvi stanovanjski problem. Pika.

11. sep 2012 22:59

Strelka, 

ja, cajti so danes drugačni, ampak jih sami s svojim obnašanjem in odnosom do drugih (in konec koncev tudi do sebe) delamo takšne. Solidarnost in zaupanje gresta pa vedo v dve smeri, veš. No, danes smo tu prebrali, kako spoštujemo tiste, ki so spoštovanja vredni. Absolutno, se strinjam, pod to se tudi jaz podpišem. Ampak tudi zaupamo samo tistim, ki nam dokažejo, da so zaupanja vredni. 

Sonja

11. sep 2012 23:11

Limnol,

jaz se ne bom spuščala v filozofske debate, ampak bom ostala povsem praktična in pragmatična. Dejstvo je, da so to časi, v katerih živimo, in v takih je treba shajati. Denar se več ne posoja na lepe oči in upala bi si trditi, da tudi tebi danes ne bi uspelo zbrati 15 dobrih duš za pomoč pri financiranju celotne nepremičnine, solidarnosti in zaupanju navkljub. In zelo nepošteno se mi zdi iz neke pretekle perspektive pokroviteljsko žugati in se celo posmehovati generacijami za nami. Avtorica je namesto kakšne vzpodbudne in konstruktivne dobila predvsem slednje in še kup nekoristnega pametovanja in prepucavanja velikih egotripov. Sick.

11. sep 2012 23:28

Na žalost še vedno ne zam prilepit dveh citatov.

Ampak zdaj ste me: Denar je bil drag včasih in je drag danes. Pustimo to, da eni od nekdaj komaj čakajo, da zapravijo denar, ki ga še niso dobili (na čeke, smo tudi tukajle imeli debato o tem in sem povedala svoje mnenjein dala krasen nasvet). Drugi vsak višek spravijo na banko in jih ne zanimajo sesalci za dvatisoč ali več evrov.

Resnična zgodba se je zgodila ene 3 leta nazaj:

Vprašanje: Jaz pa razmišljam, da kupil nov avto, a bi mi lahko posodil denar.

Odgovor: Lahko se zmenimo. Če grem JAZ na banko (ker jaz nimam nikogar, ki bi mi denar posodil), mi bo banka zaračunala 8% obresti za 5 let. Torej, če sprejmeš to obrestno mero, se lahko dogovoriva.

Seveda iz tega (hvalabogu) ni bilo nič in na srečo, nisem bila jaz vprašana. Od takrat je in bo mir kar se tiče posojanja denarja. 

Finta je v tem in to so moje izkušnje, da si denar sposojajo (zastonj) vedno eni in isti.

Banke povsod po svetu zaračunavajo obrestne mere za hiše v taki ali drugačni obliki hipotek. In zato, da kredit odplačuješ 30 let, bo banka pač zaslužila 2 ali celo 3 hiše (odvisno od obresstne mere). In če ne boš plačeval kredita, bo banka pač sprožila postopek in ti odvzela hišo, jo prodala in če ji bo kaj denarja ostalo, bo kak cekin ostal tudi tebi.
 Po odplačanem kreditu je hiša tvoja. Ker si do takrat že skoraj v penziji, jo prodaš, se preseliš v kaj manjšega, bliže zdravnikov, trgovin...., razlika v ceni pa ti ostane za dvig življenjskega standarda.

Če pa si vedno najemnik, prav tako vsak mesec plačuješ najemnino in nepremičnina ni nikoli tvoja. Torej od tega nimaš nobene prednosti. TAko je treba gledati na zadevo, ne pa z vidika, da banki plačaš še eno bajto.

To je ena.

Druga zadeva je ta ( se z Vendy ne strinjam) , da so ljudje z najmanjšimi prihodki in zato tudi najnižjo izobrazbo  navadno tako revni in nepoučeni, da se enostavno ne znajdejo, če jim še bolj zaškripa ali celo ostanejo brez službe. Ravno za te bi morala vsaka država imeti nek sistem, da jim pomaga s preobrazbo in plasirnajem v nove službe. Tukaj imam predvsem v mislih tiste, ki živijo pod nivojem minimalnega dohodka.

SergejC, ne govori, da ni bil nihče lačen. Srečen si lahko (govorim za pozna 1960 in 1970 leta), da nobenega takega nisi poznal oz. ga ne poznaš!!

Maxi25, konkurenca biznisov je vedno velika, ampak če si v svoji stroki res dobra, boš tekmece pustila daleč za sabo. Samo pogum je treba zbrati, imeti veliko volje in jo mahniti naprej, namesto jamrati, kako je hudo.

Vanja

Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 11. 2012 23:33

11. sep 2012 23:32

Hja,

kolikor sem razbrala iz tvojih zapisov, je tudi tebe zanimalo, kako sem jaz prišla do stanovanja, in si izvedela. Žal mi je, da ti ne morem napisati, da sem zadela na lotu ali da mi ga je poklonil neznani oboževalec. Niti približno ti ne delim nasvetov, saj gre vendar za tvoje življenje, jaz imam dovolj dela s svojim, ker ga še niti približno ni konec in bo še treba kaj postoriti. Kot sama praviš, dejstvo je, da so to časi, v katerih živimo, in v takih je treba shajati - shajaj torej in se ne pritožuj. Saj "taki" pa "taki" pa "taki" so bili vsi časi, v vsakih je bil kaj problem, kar potem ni bil več, so se pa pojavljali novi. Mi smo reševali svoje probleme, vi rešujte svoje. In vaši otroci bodo morali reševati svoje in popolnoma se lahko zaneseš, da boste vi poslušali od njih iste lajne, kot jih mi zdaj poslušamo od vas in so jih naši starši od nas (in tako nazaj). Če je to zate posmehovanje - kaj pa morem. Kaj pa bi bilo zate "vzpodbudno in konstruktivno"? V takih situacijah in ob takem načinu je edina konstruktivna vzpodbuda lahko le brca v saj veš kam, ker, kot si sama rekla, mi rešujemo svoje probleme. Tisti "sick" na koncu bi si res lahko prihranila, ampak, prosim, saj poje tebi in tvojim socialnim kompetencam v čast. 

11. sep 2012 23:48

O.k. Kako je zdaj s tem? Bi banke kar zaprli ali bi jih vseeno imeli, ker jih (mogoče) rabimo?

Če povem po pravici, meni tudi ni jasno, s čim drugim, kot pa s (sposojenim) denarjem, bi zazidala hišo?

Aja, kdo že posoja denar?

Mimogrede, kapitalizem bi bil čisto vredu, če bi dobiček pripadal vsem, ki so bili vpleteni pri njegovem ustvarjanju (kot je ežoj ugotovil par strani nazaj, oz. so to ugotovili že veliki misleci).

Ker pa se je denar preveč skoncentriral na par sto tisoč ljudi na planetu, to seveda, ni dobro. Teh par sto tisoč ljudi, namreč, relativno hitro zadovolji potrebe (npr.: koliko hiš pa potrebujejo? ali pa: koliko vikendov? ali pa: koliko hrane lahko pojejo v enem mesecu?... Hej, itak so samo ljudje!). Preostanek ljudi, ki so ta dobiček pomagali ustvariti, pa si ne more plačati niti najemnine v garsonjeri... O kakšnem pršutu lahko samo sanjajo, žemljico pa lahko svojemu otroku "privoščijo" le 1x na mesec...

Zanimivo je, da so bile v časih (socializma) police v trgovinah prazne, denarja pa je bilo dovolj. In, če si se le malo znašel (kot je rekla Vendelina jr.), si kupil Šilinge, šel v Avstrijo in nabavil vse, kar si potreboval.

Zdaj, so police (pre)polne izdelkov, denarja pa narod nima (razen tistih par sto tisoč ljudi na planetu).

Kaj se bo zgodilo?

Jasno! Revolucija. Narod je lačen, brez denarja, brez zaposlitve in brez osnovnih dobrin... A, lahko še kaj izgubi?