Delitev (gospodinjskih) del v družini

Lahko povem, da sem poizkusila obe varianti tako imenovanega deljenja del !!

Moj bivši, mi niti polnih vrečk fasnge iz avta do stanovanja ni pomagal znositi, kaj šele, da bi se slučajno "zmotil" in mi pomagal pri ostalih vsakodnevnih opravilih doma. Sedanji predragi, pa je njegovo popolno nasprotje.

Situla, se mi zdi da ti res ni nič hudega, malce se ozri okoli sebe ali pa kakšen drug prispevek oz. temo preberi tukaj, npr. KOSILA, kjer lahko prebereš "prekrasnega kerlca" ima ena od naših članic. S tem nikakor ne pravim, da moraš svojega gospoda streči spredaj in zadaj, pa vendar,...

Zanimivo branje, samo nasmeh je bolj grenak. Situla le drži se svojega in ga kar hvali, če mu to kaj pomeni. Jaz o naši delitvi ne bom, je pa res, da mlajša generacija zakoncev oz partnerjev drugače živi. Ta mlajše so mnogo bolj vztrajne pri delitvi dela. Jaz pa sem velikokrat rekla, kar pusti, bom jaz. In tako se je navadil pustiti. In zato se nič ne pritožujem oz. bolj malo.

Mi je  pa všeč, kako imata to urejeno Dragička in njen mož. Bravo! Sicer pa ne pretiravajte s sesanjem in glancanje medtem ko zunaj sonce sije!

Dragičnika verzija je tudi mene nasmejala, simpatično 

Glede pohval je pa tko. Lahko mu enkrat čist tko na izi razložiš, da ti ni problem ga pohvalit, kadar 'ti pomaga'. Da pa bi se ti tudi precej pogosteje seksi upedenala 'zanjga', če bi te vsakič pohvalil, ko nase natakneš kakšno sicer neudobno a čipkasto zadevo   Mogoče pa celo ugotovita, da tele pohvale prav fino funkcionirajo 

Pred leti sem od egega gospoda, že precej v letih, slišala, da je ženi vedno sam pomagal. Tko se potem ni mogla zvečer pred spanjem zgovarjat, da je utrujena, pa da kaj ni do konca pospravljeno... 

naor, žaluzije dol, pa se prahu in umazanih oken ne vidi. In ven na luft, oba, naloge gor dol.

Z možem sva generacija poznih 70-ih, ko sva stopila v »zakonski jarem«. Oba mlada, samorastnika (brez pomoči staršev). Sproti sva se vsega učila.    Nikoli nisva delo delila na moje in tvoje, na moško in žensko. 

Rekla bi, da je veliko odvisno od ženske, kako moškega prikroji (grdo rečeno, ampak resnično); odvisno je tudi kakšen je moški po temperamentu. Če je lenoba po duši, ga noben vrag ne bo spremenil. Isto velja tudi za žensko.
Kako sta otroka rastla, prav tako sta bila deležna svojega dela nalog in opravil.

Alergična sem na izjave žensk, ko rečejo »mož mi je pomagal«... Ma, kako za vraga »pomagal mi«. Komu pomagal? Nič ni pomagal, ampak je opravil del našega dela.

Res je, da nekatera opravila nisem nikoli zaupala možu – peka peciva, likanje, pranje oken in brisanje prahu. Če bi samo omenila, da to naredi, sigurno bi, tudi na vrh stolpnice bi šel beljake stepat.

Sem pa mnenja, da eden (mož / žena) mora biti vodja ("ljubljeni vodja"), gonilna sila, spodbujevalec... Ko pa oba primeta za delo, juhu, zmaga je tu!  

Pozdravček!

Midva nimava natančno določeno, moj zna vse (ampak res vse, čeprav zadnjič sem se prav narežala, ko me je mož, z doktoratom iz naravoslovnih ved, vprašal, kako se "naredi raztopino za po tleh pomit". Sem mu rekla, da ene 5% mora bit, pa je šel ubogi revež vse skupaj merit, hihi)

Mi pa odnese pokrov, kadar se on naprimer zvečer usede pred računalnik (pa mi je vseeno, ali dela za službo al igra igrice - ista pašta), jaz pa spravim otroka spat, pomijem, pospravim po kuhinji, (ok, prej tudi skuham, ampak to počnem z veseljem...) in se mi potem zdi, da jaz nimam časa zase. Tako da včasih tudi kar kaj pustim, ker itak... saj počaka, mene (ponavadi) ali pa njega (kadar ima ravno dober dan in vidi stvari.) In kar mi je ob tem še vedno neznanka, je to, da še vedno enostavno "ne ve", "ne vidi", čaka, da mu jaz "odkažem" delo. 

No, kar hočem povedati je to, da je meni bolj kot to, kaj naredi (in kako naredi) važno to, da oba vsaj približno enako delava za našo, družinsko dobrobit. Sem strašno vesela, kadar ima kakšen hobi in ga pri tem spodbujam; grozno zoprna pa postanem, kadar se on "zvali na kavč" (ki ga sicer nimamo, ampak  nekaj v tem smislu) in misli, da se stvari naredijo same od sebe.

Za tiste, ki še niso v skupnih gospodinjstvih...

Zelo uporaben podatek se dobi, če vidite, kakšno je v njegovem samskem stanovanju in kakšen je njegov delovni prostor. Ker tisto obdobje je edino - ampak edino, ko se da človek doučiti tistega, česar ga mama ni. Ko je še frišno zaljubljen, bo naredil čisto vse, da vam ustreže. Če mu namignete, da so kapljice na umivalniku, jih bo od takrat naprej začel brisati. Če bo rekel, da ne mara likati, mu poveste, da ve tudi pri tem ne uživate, ampak se ni še nič zlikalo samo od sebe in da človek mora početi tudi stvari, ki ga ne zanmiajo in niso blazno inspirativne. In čisto ves čas se zmrdujte nad prahom - to je edini način, da relativno brez bolečine ukapira, zakaj se uporabljajo krpe.

Vse, ki ste to obdobje zamudile (ali pa nismo do konca predelali vseh lekcij), ni drugega kot da se obriše nos.

Ali pa da si lep dan omislite ljubimca in nehate divje gospodinjiti in prinašati plemen k ustom in odnašati od riti. Gospodinjstvo bo nekaj časa v dizastru, ampak vsaj ve se ne boste sekirale.

Pa ton pri učenju lekcij je tudi ključnega pomena. Moja mama ni očeta uspela "naučiti" čisto nič, ker je bil sistem: kričanje, jokanje, jamranje, zmrdovanje, še več kričanja kako je nesposoben itd. Po nekem njej nerazumljivem čudežu (meni in očetu je čisto razumljiv), so se ga moje lekcije vedno 100% prijele in se ga še držijo. Sem mu namreč čisto mirno in prijazno povedala, da to zadevo bi bilo fino počet zaradi tega in tega, da počne se jo tako in tako in da bi njegovo sodelovanje veliko pomagalo v skupnem seštevku. Ko zadeve ni speljal ok, sem običajno obrnila na štos zadevo in mu še enkrat povedala. Najkasneje po drugem pogrešku je zadevo osvojil in jo brez problema počne. Pa naj bo povezana s čiščenjem, kuhanjem, pospravljanjem...

Saj meni je kar nelagodno napisat  .....Moj mož pride iz službe zvečer, nekje okoli četrte ure prleti na kosilo (cca za pol ure).  Včasih moram kar na listek napisat katera opravila ga čakajo (zamašen odtok in take stvari). Čez zimo zjutraj počisti kamin in pripravi, da samo zakurim, ko pridem domov. Čez vikend  pospravi posodo od kosila (in jo raje pomiva kot zlaga v stroj - mogoče se s tem odkupuje za teden nazaj ) . Prime se tudi sesalca, če je potrebno. Sicer ima pa na skrbi dela okoli hiše in garaže, hehehe. Otroci pospravljajo svoje sobe in brišejo prah. Je pa res, da sedemletni sin za vsako stvar, ki jo naredi, pričakuje pohvalo...Rada jih pohvalim. Vedo, da pospravljajo za sabo in ne da komu "odnašajo rit". Smo pa kr dolgo potrebovali, da smo prišli do tega. Od vprašanj - zakaj pa oči ne naredi tega? so bila vsakodnevna. Trudim se, da nekako pospravljamo sproti, da nam vikendi ostanejo za "druženje". Včasih sem tudi jaz sesala vsak drugi dan, bila bolj obsedena s pospravljanjem. Rezultat tega je bil, da sem bila tečna na kubik, ker sem bila  utrujena, vedno mi je primanjkovalo časa. Zdaj znam zamižati na eno oko, obrnem žaluzije, da se prah ne vidi in to je to. Pride pa dan, ko ti prekipi, te vse moti - takrat pa samo ven, na sprehod, ne vem kam - da se ohladim in zbistrim - pa gremo dalje.

Brgita

Midva nimava nič razdeljeno. Ampak to ne pomeni, da sama vse naredim. Daleč od tega. Vsak pač naredi kadar ima čas in tisto kar je potrebno. Edino oblačila jaz dajem prat, ampak to je največ 5 minut, obešava in likava pa oba. Pa še to bi mož lahko tudi sam, ampak ga potem jaz "gnjavim" če pomeša svetla in temna oblačila  Kadar je mož popoldne v službi, celo naredi več v hiši kot jaz, ker sem popoldne raje s hčerko kot pa da bi pospravljala. On je pa dopoldne popolnoma sam in lahko brez problema kaj naredi po hiši (ali pa tudi zunaj). Čeprav moram priznati, da mu pa moram večinoma jaz naročiti kaj naj naredi.Pa sem se seveda zaradi tega včasih kar precej jezila, ampak sem ugotovila, da on nekaterih stvari enostavno ne opazi, mene pa motijo. Potem mu pač povem kaj je treba narediti in on naredi.