6. mar 2014 0:18
ola, spet jaz,
kozamurnik, hvala hvala, saj vidiš, da sem ves rdeč od pohval.
Tukaj je precej bolj toplo od Pt. Monta, tudi zjutraj se da shajat brez tople jopice ( puloverja ). opoldan prav fajn pripeče da je nevarno hodit, pa ne zaradi pripeke, ampak zaradi cuckov, ki si vzamejo čas za opoldansko ( popoldansko ) siesto in je treba pazit kod stopiš, da kakšnega cucka ne pohodiš, pa, če sem že pri cuckih, imajo prav luštno sobivanje s lokalnimi mačkami ( ki jih je precej manj ): enostavno ignorirajo eni druge.
Danes kupil za kosilo eno ribo, čeprav mi to ni najpametnejše, kaj sem naredil zadnje čase. Meni se zdi, da je tukaj hrana zelo poceni in se ne splač nič, da bi sam čaral. Se da dobro jest za manj kot 5 evrov, seveda, tudi hitro za več, rekel bi da skoraj enako kosilo. Jaz ravno nisem vsekan na nobl restavracije, pa, upam da sem objektivan, isto kosilo dobiš za trikrat več denarja, s mal več serviet ( papirnih ) in mal več porcelana ( pa te zraven še nihče iz Slo ne vidi v nobl restavraciji
). V Čilu nasploh, tukajv Valparaisu posebej cenijo le dve vrsti rib: prva je merluza ( oslič ) druga je reineta ( barna australis, nikad čuo ). Na ribji tržnici poskušam ( brezuspešno ) prepričat prodajalca, da mi proda polovico tiste reinete, kaj sem hoto, kupim celo ( 3.500 pezet, cca 4,5 €, cca 1 kg ribe popolnoma očiščene, brez kosti, glave, kože......... ). Polovico dam v zmrzovalnik, polovico pa si pripravim za kosilo, skupaj s rižem z grahom................... ah okus, ....... ja, sploh ni podobno govedini niti svinjini ne, pa, če dobro premislim se razlikuje tudi od piščanca, ....... podobna je, skor ne boste verjeli......... ribi
.
Danes preživel tudi " neuspešen roparski napad ", cilj je bila moja peder tašna ( matr, pa danes še res ni bilo nič noter, prišlo mi je, da se vrnem nazaj in jim pokažem, kaj bi dobili ( nič ) če bi jim uspelo, noter so bila le očala, načrt valparaisa in lonely planeč vodič za Čile. Bilo je pa tako: zaputim se v star del mesta, peš, ni daleč od hostla, pa še zraven se gibljem vse po nekih ozkih ulicah, saj so ene " bolj čudne " ribarnice, si ogledujem, ljudi zelo malo po cesti.... na enkrat mi pade za vrat en kos mahu, pogledam višje, nič ne vidim, od kod bi padlo. Grem naprej, par sto metrov in mi pade za vrat nekaj vode. En zraven, mi pokaže eno zgradbo, češ, od tam je padlo, nič, grem naprej, pol me en potreplja po rami in mi pokaže na hrbet, češ, da sem umazam, da naj slečem majco. Jaz odmahnem z roko, pol mi le ne da miru, pridem do vogala, pogledam, ni nikogar, se ustavim, peder tašno med noge, klobuk v roke in dam majco čez glavo, pogledam hrbet, le nal mokro od tiste vode, dam majco nazaj čez glavo, nato en prileti in naravnost za peder tašno. Jaz mu je skor iztrgamgam, dam za hrbet, kobuk v drugi roki, on pa kar odmahne, ćeš kaj se greš, sem ti hotel pomagat in hitro izgine v naslednji ulici. Meni se rahlo noge odsekajo ( menda je to od adrenalina ) pozabim že na cero artiljerija in enako imenovani asensor, kam sem bil namenjen, tam je namreč pomorski muzej ( tako mi je tudi treba, če se zlažem, pa sem rekel, da ne bom iskal nobenih muzejev ), na cesti skoraj ni ljudi, še najbolj je videti, da so ljudje prav v smeri tistega dvigala, torej grem v tej smeri, ugotovim da asensor no funkcionado, meni itak ni do tega ogleda in se vrnem nazaj, v hostel, pripravljat kosilo ( seveda kupim še riž in olje, sol, moko........ *ebiga, bedarija, kaj pa čem ).
V hostlu spoznam štiri angležinje, ravno končale srednjo šolo in gredo na univerzo, pa letos mal potujejo. Meni so se zdele čudne, ker so med sabo govorile angleško, pa se mi je zdelo, po izgovorjavi, da niso angležinje, si mislim morda so iz različnih držav. Ogovorim jih po šansko ( ma, mi mladi se zmerraj sporazumemo ), češ odkod so angleško govoreče punce. Izkaže se, kot pri angleščini, da se je veliko lažje sporazumeti po špansko s nekomur, komur španščina ni materin jezik, kot s domačinom.
Uf, grem še eno pivo odpret, vina več ne smem, počasi se bom poslovil ( beri: ne ljubi se mu več ).
ežoj


