Katera knjiga je najbolj vplivala na vašo kuho?

Zanima me, katera kuharska ali seveda kakšna druga knjiga je najbolj vplivala na vašo kuho?

Pa bom kar sama začela: moja mama ni kuhala, ena od non samo ob tavečjih praznikih, druga je bila pa nervožasta, če si se ji motal pod nogami med kuho. Naše kuharice niso tolerirale otrok v kuhinji, (razen po kosilu, takrat smo smeli/morali po strogih navodilih pomivati posodo.

Samo ena od njih mi je dovolila, da sem sedela pri njej za kuhinjsko mizo, gledala ilustracije v Slovenski kuharici F. Kalinškove,  in jo utrujala z spraševanjem, kdaj bo skuhala pečene postrvi s krompirjem, cvetačo s paštetami in špinačo, riž s črešnjami, zajčjo pašteto, obloženo z  majonezo, aspikom in korenjem in strjenimi piščanci v školjkah.

Najlepša se mi je zdela torta v obliki knjige, ampak za to mi je bilo jasno, da je bom deležna šele ko/če pridem v nebesa.

Kljub temu, da sem listala po tej knjigi še preden sem se naučila brati, sem jo ohranila v spominu in sem večino jedi, ki so me tako fascinirale v otroštvu, kasneje skuhala po receptih Kalinškove in njena Slovenska kuharica je še zmeraj moja referenčna knjiga.

nola

23. maj 2011 18:40

Jaz sem se pa od tete Otilije v Zagrebu naučil kot otrok. Ono, da sem hodil z njo na plac in potem kako se kaj naredi. Je bila kuharica drugače, samo že takrat v pokoju. Ni bila moja teta ampak mamina. Saj vseeno.

Potem so mi pa za 10 rojstni dan kupili dva papagaja, samičko pa samčka - skobčevke- joj kako sem jokal, ko sta umrla. No, pa žepno izdajo Ivačiča. Ki mi je že zdavnaj razpadla in jo lepim. Vse ostalo sem se pa sam naučil. Sem moral, ker v menzah mi ni časovno zneslo. Nisem nek profi, jaz obvladam klasiko, peciva in testa nikakor. Upam si pa eksperimentirat in tako sem že marsikaj sčaral. Pač osnovnemu dodam kar imam. Saj nikoli ni tako hudo, da bi moral vstran vrečt.

Multivitamin

23. maj 2011 18:49

Daleč najbolj je na moje kuhanje in peko vplival zvezek moje babce, v katerega je s tintnim svinčnikom zapisovala recepte. Za razliko od tvojih babic, Nola, je moja neprestano mrmrala v brado, ko je kuhala, jaz sem pa v kuhinji barvala svoje risbice ali preoblačila punčke ali pa kaj "pomagala".   Tako da mi še zdaj, po skoraj 45 letih, še vedno odzvanja v ušesih tisto "....vse, kar je sladko, mora biti malo slano, vse, kar je kislo, mora biti malo sladko". Mislim, da je to počela zato, da bi se me kaj prijelo. No, poleg njenega zvezka je bil zraven še kup izrezkov iz časopisov, ampak teh se je žal veliko pogubilo.

Od "pravih" kuharskih knjig pa je bila na prvem mestu Praktična kuharica Pavle Zakonjšek, potem dolgo nič, potem pa Ivo Ivačič in Felicita Kalnišek. To je bila moja osnovna kuharska šola. Čeprav se mi je najlepša zdela mamina Nova velika kuharska knjiga z barvnimi fotografijami (ki pa ima zdaj tudi zanesljivo že kakih 40 let). Največkrat uporabljana recepta, vsaj za peko, so pa verjetno orehova torta in keksi za stroj Felicite Kalinšek in testo za pito Iva Ivačiča.

Odkar sama upravljam svojo kuharijo, sem  nakupila sicer veliko (preveč) kuharskih knjig, ampak resnično uporabljam dve: Dalmatinsko kuhinjo Dike Marjanović Radice in eno francosko, ki so mi jo podarili kolegi, ko sem v Franciji služila znanosti (Saveurs Gourmandes). Obe sta fenomenalni in že precej oguljeni.... kar je dober znak.

23. maj 2011 18:51

Tudi meni je pri srcu knjiga Kalinškove, ki sem jo podedovala od mame, ta pa od sestre svoje babice. Se pravi da je ta knjiga stara že kar nekaj let in je torej od sestre moje pranone.

Drugače me je pa za slaščičarstvo navdušila soseda od mame, ki je bila glavna kuharica v Valdoltri. Ko je delala rulado, je dala meni dresurno vrečko in pladenj, da sem nanj risala vzorce. Stara sem bla po mojem ene 8 let, ne več. no po tistem sem vsako leto za svoj rojstni dan sama sebi okrasila torto, ki jo je pa spekla mama.

Moja prva torta je bila za enega pokojnega prijatelja za njegov 18 rd, druga pa svojemu takratnemu fantu, in sedanjemu možu. 

V bistvu si nisem nikoli marala delit kuhinje in sedaj, ko sem sem tolko let na svojem neizmerno uživam v svoji kuhinji.

Katarina K http://katarinaktorteprisalmoneli.blogspot.com/ http://katarinak.moj-album.com/

23. maj 2011 19:02

Meni je tud teta Otilija nekak vbila v glavo to o sladkanju in soljenju. Pa rekla mi je,nikdar naj ne poskušam vmes,ker se bom samo zmedel. Kar sem od mnogih slišal. Vedno sem dal po občutku. Ajd, prve krat ravno ne in je bilo ali obupno preslano ali pa ne dovolj. Samo desetič dobiš občutek. Na oko, se temu reče. In sedaj oziroma že dolgo več ne poskušam med kuho. Vsipam vse notri na neki srednji stopnji. Potem poskusim na koncu. Če je treba dosolit, dosladkat, dopoprat,začinit... gre še jed 5 mniut na zmeren ogenj.

Za meso sem se pa naučil,da ga težko presoliš. Razen,če res ne pretiravaš. Posebaj to velja za perutnino in svinjino. Govedina pa se itak najbolje paca. Tudi tu težko presoliš.

Multivitamin

23. maj 2011 19:24

Bolj kot knjige, iz katerih je ustvarjal (Ivačič, lastni zapiski s potovanj, Artusi)), sta me za kuho navdušila oče in hrup, ki je prihajal iz kuhinje. Izza vogala sem z zanimanjem "špegala", kdo je na obisku, a bil je le on in njegove "kastrole". Z njimi se je nežno pogovarjal, strastno prepiral, užaljeno nergal...Bilo je kot v gledališču. Kmalu sem se raje zadrževala pri njem, kot pa v sobi, z igračami ali kasneje šolskimi zvezki .

Veliko "strateških prijemov" in iznajdljivosti sem se naučila v tistem malem, hrupnem prostoru, kasneje seveda tudi iz zgoraj omenjenih knjig in pridnim dokupovanjem vseh mogočih in nemogočih kuharskih knjig.

lp

23. maj 2011 19:33

Meni je pa najbolj všeč tisti občutek, ko nekaj skuhaš in je dobro. Ono veš, ko si sam pri sebi rečeš - mater mi je ratalo. Uff, ni boljšega.

Multivitamin

23. maj 2011 19:37

omin črn zvezek ;)

potem pa ena debela kuharska knjiga, saj ne vem katera, glavno, notri so bili recepti in vsake toliko dve barvni strani. smo se  sestrično šle kaj bi pa ti od tega pojedla in potem je vsaka s prstom pokazala, in tega druga ni več mogla "kliknat"  

potem v osnovni šoli, ko sem morala sama kaj kuhat, ne samo pomagat, pa da nisem vsakič mame klicala v službo, sem pogledala v vendelino, npr kako se naredi špinača, pire, zrezki.... malo sem se spomnila od mame in ome, pa naredila drugače kot vendelina, potem še kaj prebrala drugje, skupaj v glavi pomešala, pa je šlo. 

ko sem šla študirat mi je mama podarila žepnega ivačiča, samo si kaj dosti nisem iz njega pomagala. bolj mi je pomagala kulinarika in pa coolinarika.  pa malo martha stewart tudi ;)

www.mojalbum.com/naredilaana

23. maj 2011 19:48

Ko sem začenjala svoje prve kuharske korake, knjig še zdaleč ni bilo toliko kot zdaj, kaj šele internet. Tako da je bila za osnovo mamina beležka. V gimnazijskih letih sem si kupila knjigo Nova velika kuharska knjiga, prevod iz nemščine, kar se je pač takrat, razen Kuharske enciklopedije, v modro platno vezene bukle s kakikmi tisoč stranmi, pri nas dobilo. V knjigi so vse osnove, ki jih potrebujemo, to spoznavam tudi dan  današnji, ko so se na mojih policah znašle vse mogoče knjige (mislim da jih je blizu 150), brošure, revije, posebne izdaje, izrezki, printi ... In tudi po vseh izkušnjah, ki sem si jih v minulih 30 letih smukanja po kuhinji pridobila. Še danes delam nekatere jedi po receptih iz omenjene knjige, od mesnih jedi do sladic, predvsem krem.

Ne vem zakaj, a iz knjige avtorice Felicite Kalinšek sem si izpisala nekaj malenkosti, nikdar pa se nisem odločila, da bi si knjigo kupila (ali si jo zaželela za darilo). Enako je s knjigami sestre Vendeline.

Glede sladic sem si pa osnove pridobivala iz Velike knjige o peki. Morda sem na to knjigo tako navezana zato, ker je bila, podobno kot moja prva splošna kuahrica, ena mojih prvih kuharskih knjig sploh in sem navdušeno vpijala vse, kar je v njej pisalo. Mama ni veliko pekla, potico in piškote ob praznikih, nismo ravno bili sladkosnedi.

Ko sem se dokopala do taščine beležke, sem se srečala z divjačino, prefinjenimi morskimi zadevami, zanimivimi prilogami, raznimi solatami ...

Sčasoma sem si nabavljala vedno več knjig, iz njih črpala ideje, večinoma pa ustvarjala po lastnem nagibu. Prvič vedno delam po recpetu, naslednjič že eksperimentiram. Ko se navdušim za kakšno kuhinjo, tajska in indijska pa iranska na primer, se poglobim, iščem in sprašujem naokoli, še največ pa izvem na potovanjih, v pogovorih z domačini v njihovih kuhinjah. Povsod si kupim knjigo, ki mi je nekak opomnik, beležke si pa delam kar v knjige, ob posameznih receptih.

Malo sem zašla. Torej, moja osnovna kuahrica je bila Nova velika kuharska knjiga, mislim da letnik 1976 ali 1978, potem Velika knjiga o peki, za vzhodnjaške knjige mi je pa začetke obeležila  knjiga Marinke Pečjak, mame našega Jerneja, Kuharska umetnost Azije. Izjemno dragocena je bila sploh v času, ko se pri nas niti sojine omake ni dobilo, kaj šele kake začmbe.

Zdaj pa v knjigah najdem kak navdih, potem pa sama kombiniram, si sproti tudi zapisujem, kar mi uspe. Kaj vem, morda moj rokovnik čez čas komu prav pride.

Mamamia

23. maj 2011 19:54

Za "božat" vsake toliko časa imam Slovensko kuharico F. Kalinšek, 14. izdaja iz leta 1963, seveda mi jo je mama podarila. Najbolj je oguljena Kuharica s. Vendeline, sem si jo kupila, ko sem šla v svoje gospodinjstvo. Listi pa letijo ven tudi iz dveh knjižic receptov za sladice od Dr. Oetkerja.

Sicer pa ljubim vse svoje kuharske knjige in vedno se mi zdi, da še kakšno nujno rabim. Da pa je v kakšnem antikvariatu "adijo pamet", ko kakšno staro knjigo najdem, se tudi razume .

Posebno vrednost ima tudi pri meni zvezek, kamor je mama s tintnim svinčnikom pisala recepte. Pa mapa z izrezki iz starih Jan, Naših žen...

Seveda sem pozabila na žepno izdajo Ivačiča, pa tudi ono drugo, ki ni žepna...Na vseh mojih "ljubicah" je neviden napis NE DIRAJ...

Ognjič

23. maj 2011 20:26