8. marec

Ker enakopravnosti ni in je še precej časa ne bo (če sploh)... Z vsako reklamo za pralni prašek, z vsakim sklicevanjem ženskih funkcij na "naravne", z vsakim 8. marcem, ki se ga praznuje na način kot ga prikazuje ilustracija JanisJoplin iz teme Osmi marec se nas postavlja "nazaj na svoje mesto". Zato nekaj malega za v razmislek: zakaj sintagma človekove pravice žensk? Ker so bile ženske pravice skozi stoletja pripoznanja univerzalnih človekovih pravic videne kot »drugačne«; te pravice so bile zaradi domnevne drugačnosti videne kot manj pomembne in zanemarjene. Številne kršitve pravic žensk in zločine proti njim se dolgo časa ni štelo in definiralo kot kršitve pravic, pa tudi njihove osebne pravice ne kot pravice. Razlogi za to so segali od mnenja, da gre za preveč trivialne zadeve, za kulturne, verske ali nacionale posebnosti, do stališča, da gre za zasebne zadeve žensk in moških. Ker ženske pravice niso bile videne kot človekove pravice na sebi (ženske niso bile »ljudje«, men oziroma les hommes). Že ob sprejemanju deklaracije (ZN ,1948, Splošna deklaracija o človekovih pravicah) je bilo postavljeno legitimno vprašanje, ki je izviralo iz dotedanjih izkušenj s spoštovanjem človekovih pravic, namreč vprašanje, ali morda "rights of man" spet ne bodo v celoti vključevale žensk. Prav zato so bile rights of man nadomeščene s sintagmo "human rights", hkrati pa je bila enakost spolov izrecno poudarjena v preambuli in še nekaterih členih deklaracije. Prav tako je bil v celotni rabi deklaracije privzet termin »vsakdo« (everyone namesto every man), torej nevtralna raba te besede, ki ne more aludirati zgolj na moške. Vidimo lahko, da se je deklariranje pravic žensk v veliki meri ponavljalo, da so zagovori potekali vedno na novo, da pravice žensk niso bile avtomatično priznane kot univerzalne. Od prve »dodatne« ženske deklaracije dalje lahko vidimo, da v resnici niso pomenile »razširitve pravic«. Pokazale so predvsem, da na pravicah ni nič avtomatično univerzalnega, kar bi vključevalo katere koli skupine ali posameznike, če si te ne bodo prizadevale za uveljavitev pravic in za svoje lastno vključevanje. Povzeto po: Jalušič, V., Zagorac, D. (ur.) (2004): Človekove pravice žensk. Uvodna pojasnila in dokumenti. Eleanor

pozejdon je napisal/a:

Jaz moram ustvarjat, delat, če ne bo po meni. Samo zdaj že več kot deset dni ne morem, ker sem zlomila nogo, no imam pa zato čas za tale forum. Te dni sem toliko za računalnikom, da mojega sina verjetno že skrbi, ali je bilo sploh pametno, da me je podučil o internetu in podobnem (he-he). pozejdon

Hm, no, 74-letna doktorica kemije, ki jo mora sin podučiti o internetu in ki ne more delat in ustvarjat, če ima zlomljeno nogo (no, lahko bi se vsaj podučila, kako se postavljajo vejice ) in ki trdi, da rak napade samo zakisan organizem, pol pa se užaljena umakne s foruma, ker si nekdo drzne podvomiti v njene besede - . Stvari gredo z lepega na lepše .

lp

P.s. Nekje na forumih je bilo pred nekaj časa napisano: " mož je glava družine, žena pa je vrat, ki glavo obrača!" Ženskice, ne pozabimo tega!!!!

cervus

Elaphus, kje si pa snela tisto o glavi in vratu? Na  konservativeninomejen.com?

Vendelina jr.

Neeee, na "bodiiznajdljiv.com" (zaradi mene je lahko tudi ".si")!

 A moram razložit? No, tale vrat in glava se sicer ne nanašata na "velike" pravice, ki se tičejo volitev, kontracepcije, enako plačilo za enako delo in podobno, ampak na tiste male (no, ja, recimo) pravice, ki se odvijajo in razvijajo v družinskem krogu. Tisto: frkanje nogavic za vso družino, opravljanje vseh gospodinjskih del, kuhanje, pospravljanje, pa možje in otroci ne pomagajo...... Vrat, ki vrti glavo, je samo v izogib neprestanim prepirom, mulastim nosovom, loputanju z vrati, prikritemu godrnjanju in podobnim neslanostim.

lp

cervus

Jaz bi rekla, da so izborjene pravice žensk odlična podlaga, da jih tudi doma prenesemo v vsakodnevno življenje. Enim to uspeva bolj, drugim manj. Ne mislim na klasično delitev dela. Ker zame ni enakopravnost, če tudi mož sesa ali lika, a ženi ne dovoli s prijateljicami ven, čeprav si ona to želi. On pa seveda lahko gre.

Zame je večja enakopravnost, če jaz sesam (ali kuham ali pobiram njegove nogavice po sobi), a tudi lahko počnem, kar sama želim. Pa najsi je to druženje s prijateljicami takrat, ko to meni ustreza, brez da me on omejuje, ali zgolj posedanje v dnevi sobi. Da mi nihče ne diktira, kaj smem (oziroma moram) početi in česa ne. Da je delitev dela dogovorjena in ne v naprej določena.

 

Mamamia

mamamia

[citat=--mamamia--]

Jaz bi rekla, da so izborjene pravice žensk odlična podlaga, da jih tudi doma prenesemo v vsakodnevno življenje. Enim to uspeva bolj, drugim manj. Ne mislim na klasično delitev dela. Ker zame ni enakopravnost, če tudi mož sesa ali lika, a ženi ne dovoli s prijateljicami ven, čeprav si ona to želi. On pa seveda lahko gre.

Zame je večja enakopravnost, če jaz sesam (ali kuham ali pobiram njegove nogavice po sobi), a tudi lahko počnem, kar sama želim. Pa najsi je to druženje s prijateljicami takrat, ko to meni ustreza, brez da me on omejuje, ali zgolj posedanje v dnevi sobi. Da mi nihče ne diktira, kaj smem (oziroma moram) početi in česa ne. Da je delitev dela dogovorjena in ne v naprej določena.

 

Mamamia

Isto razmišljam tudi sama. breskva

Tudi moje mnenje je podobno kot menita breskva in mamamia. Ženska in moški sta le dve polovici človeka, ki imata vsaka svojo vlogo v razvoju človeštva. Nikoli ne bom tako močna kot moj mož, tehnika, mehanika, elektrika ipd, me ne zanimajo, zato delam tisto kar zmorem in znam. Važno je, da oba delava in da se ne čutim izkoriščano. Lepo je tudi, da znamo biti hvaležni, da znamo reči hvala, ko dobimo servirano to in ono, da se znamo pogovoriti kaj nekomu ne paše, ne pa da samo pričakujemo in ukazujemo, ali pa da smo užaljeni za vsako figo ko stvari ne tečejo tako kot si partner predstalja. Vendar je najhuje od vsega, če se čutiš utesnjenega, če ne moreš početi stvari, ki te zanimajo, obiskovati svojega doma ali imeti stike prijatelji. Zato se kljub temu, da imajo vse, nekateri počutijo kot v kletki, čeprav mogoče zlati. Toda enakopravnost je zajamčena tako z zakonom kot raznimi deklaracijami, treba si jo je le izboriti. Za nekatere so tovrstne žrtve prevelike, ali pa imajo druge ovire, da si danih možnosti ne zagotovijo (materialne, strah, lagodje , ipd). Sporočilo je spremenil(a) vikica dne 10. 2011 09:46

8. marec je sicer že krepko mimo... nikoli do zdaj nisem kaj dosti razmišljala o teh stvareh. Dobro, ne morem mimo tega, da sem bila v vseh službah vsaj petino manj plačana od moških kolegov, da sem morala na faksu znat vsaj parkrat toliko od sošolcev, da sem dobila pozitivno oceno. V privat življenju pa se nisem nikoli počutila zapostavljeno zaradi spola. Mogoče pa le nisem opazila?

Zadnje tedne pa je to 'issue' na celotni fronti, tudi doma. In mi ne da spati. Da je pač še vedno oz od vedno tako, da smo pač ženske drugorazredna bitja. Kako se ve spopadate s tem? Mene priznam, boli. Mi je mlje moč in voljo do življenja. Me pač niso vzgajali v duhu manjvrednosti spolov. Da so sicer bolj moška in bolj ženska dela, a so oboja enako cenjena. Da tudi sama lahko menjam gume na avtu in da lahko mlajši brat sam opere svoje perilo.

OlivaB

OlivaB, zdaj pa jaz ne bom mogla spati, ker ne razumem, kaj te muči.  Če te muči dejstvo, da je večina žensk plačana manj kot moških, bo treba kar precej truda na politični fronti, da se zadeva popravi.

 

Tisto, kar se dogaja na domači fronti pa lahko urediš le sama. Toliko, kot se spoštuješ sama, te bodo spoštovali tudi drugi.

Če zna punca sama zamenjat kolo na avtu (gume so malo bolj zategla zadeva ) in fant sam oprati cunje, v naši hiši ne spada niti v enakopravnost niti v (samo)spoštovanje. Je pač znanje, ki ti vsake toliko časa prav pride.

 

 

Vanja

Oliva, mene pa zanima, kaj si mislila z izjavo, da si morala parkrat več znat od sošolcev za pozitivno oceno. Ne rečem, ženske so tudi manj plačane v enakem poklicu od moških kolegov. Ampak da se znanje ocenjuje z drugačnimi vatli za fante in dekleta, to mi je pa novo.

Z bratom pa po moško opravi, to pa res ni stvar, zaradi katere bi ti jemalo voljo do življenja. Še vse življenje je pred tabo in boriti se boš morala na vseh področjih, z moškim in ženskim spolom, zato malo več korajže in manj samopomilovanja, deklica.

Le od kje ti misel, da smo ženske drugorazredna bitja. Jaz že nisem, le zakaj bi bila ti? In še to. Saj si že slišala, da se mora vsako živo bitje boriti za svoj prostor pod soncem. Ti nisi izjema. Drži se!

 

naor