Ti pa nekaj veliko razmišljaš o premoženju, pa kdo bo kaj dobi (se referiram na ne tako daleč nazaj pisanje v temi o taščah in snahah), pa kdo bo čez nekaj let kaj prodal..... Dobri bog pomagaj, pa saj so samo nepremičnine. Ali imajo simbolno in emocionalno vrednost, recimo da gre za hišo, kjer je veliko dobrih spominov, in takrat se pač marsikdo tega oklepa. In to je čisto okej. Če pa zadeva nima takih simbolnih referenc, se jo da pa v prodajo, ne? Ali pa se ne da v prodajo in se jo pač oddaja. Skratka, če ni simbolnih referenc, se zadeva poslovno uporabi in that's it.

Temo o ljudeh, ki zidajo prevelike hiše za otroke in imajo v nadaljevanju lene in neambiciozne otroke (ker so jih pač tako vzgojili), smo pa tudi že nekje predelali, ne?

Vendelina jr.

Vandelina jr. Kupili smo hišo in gremo na svoje in malo premišljujem kako bo čez 20,30 let in me zanimajo izkušnje ..... nejcanja

Na zadevo gledam takole - če imaš dovolj denarja, da brez večjega odrekanja (družina še vedno hodi smučat, pa na morje, izlete, razne prireditve...normalno kupuje obleko in obutev, otroci hodijo na krožke, imajo športne potrebščine, računalnike..ipd v enakem obsegu kot sošolci) zgradiš hišo, je to super. Kvaliteta bivanja v hiši - posebno na dobri lokaciji, je pač višja. Če pa si hišo dobesedno pristradaš, se odrekaš vsemu, se zakreditiraš do roba....je pa to ena najbolj bedastih investicij v življenju. Več prostora družina rabi nekako od vstopa otrok v šolo, do mature. Torej dobrih 10 let. Potem s tem prostorom nimaš več kaj početi, te pa kljub temu kar nekaj stane. Hiša v kateri živiš, namreč ni premoženje, ampak strošek. Ker pa predstavlja vse tvoje izgubljene počitnice, vikende, potovanja, razvajanja, druženja z otroci, priboljške...itd, se je oklepaš in je ne znaš izpustiti iz rok. Pametni in ne bogati ljudje, raje potrpijo tistih 10 let drenjanja v stanovanju. Lisa

No, če ste pa ravno kupili hišo - vsekakor se velja bolj potruditi v razmisleku, kaj storiti, da bodo otroci čez 30 let v resnici šli od hiše.....

Vendelina jr.

No, ampak glede na to, da je hiša že kupljena, je zdaj malo pozno tehtati razloge za in proti.

Hiša sama po sebi ni nobena garancija za bolj kvalitetno bivanje. Lahko je sijajna in z malenkostnimi spremembami primerna za različne bivanjske, energetske, gibalne, in vse druge potrebe skozi čas.

Žal je z redkimi izjemami večina slovenske individualne novogradnje daleč od tega, od znamenitih P + 2 gradenj iz sedemdesetih do dandanasnjih grotesknih karikatur slabo razumljenih postmodernih vzorov.

Zakaj je tako, je jasno. Veliki vecini investitorjev ni jasno kaj in zakaj sploh potrebujejo in zelijo, na arhitekturo se seveda vsi zastopijo, ce se malo manj, pa povprasajo na kaksnem forumu. Po moznosti sele takrat, ko je plosca ze zalita in se izkaze, da gre dimnik po sredi stopnisca.

Kako bo pri vas, najcenja, cez dvajset, trideset let, ne ves ne ti, se manj clani tega foruma. Vsekakor bo drugace, kot si danes predstavljas. Upam, da nisi varcevala pri arhitekturi in da imas hiso, ki ti bo ustrezala sedaj in v prihodnosti. Ce ti pa ne bo, jo bos pa prodala in sezidala drugo.

   

 

 

nola

Večja kot je hiša, več boste morali prihraniti za vzdrževanje in obnavljanje. Čarli08

BTW Vendelina Jr, koliko otrok imaš ti pravzaprav; tega podatka še nisem nikjer zasledil. Očitno si v vzgoji sila vešča, tako da domnevam, da jih imaš najmanj dva. Če ne več. Kajti obvladaš, ni kaj. lp hedonist

Vsekakor je treba premisliti ... kaj se VAMA lahko zgodi. Pa ne zato, da bi trepetal pred prihodnostjo ali bil paranoicen, ampak zato, da takrat, ko je ogenj v strehi ali tece voda v grlo, ni panike.

Ne vem sicer, koliko ste stari, dobro je pomisliti na to, kaj storiti, ce se komu od vaju dveh, ki placujeta kredit ali sta lastnika, kaj zgodi. Bo tisti, ki bo ostal zmozen placevanja ali ne. Ce nekdo obnemore, zaradi nesrece ali bolezni, bo tisti, ki je pri sebi, lahko  prodal hiso sam? (Tukaj mi pride na misel huda demenca ali pa nesreca, ko nekdo ostane v komi).

Kaj se zgodi, ce oba lastnika (starsa) umreta? Kaj se bo zgodilo, ne samo s placevajem kreditov ampak tudi z otroci? Nekoga je dobro dolociti za njihovega skrbnika.

Za vse to se je treba zelo zgodaj opremiti z oporoko in primernimi pooblastili, da kasneje ni tezav.

Ce bi ljudje predpostavili, da "dom" niso stiri stene ampak je tisto, kar se za temi stenami dogaja, ne bi bilo toliko tezav prodati hiso ali stanovanje. Zivljenjske razmere se spreminjajo in tako se tudi potreba po stanovanjskih razmerah. Enkrat rabis nekaj majhnega, ko je vec druzinskih clanov, se pojavi potreba po vecjem prostoru. Ko otroci odletijo iz gnezda oz. ko imas dovolj let, je cas, da se preselis v nekaj, kar je enostavno dostopno, kjer ne bo tezav priti do zdravnika, ce tisti, ki vozi, tega ne zmore vec. 

Bolj, kot si pripravljen na to, laze je narediti spremembo. Ljudje nismo to, kar imamo. Hisa je dejansko samo streha nad glavo. Za temi stirimi zidovi je zivljenje, kot si ga napravimo. Varno zavetisce pred svetom, kjer smo lahko to, kar smo in kjer se NIC hudega ne zgodi.

Glede na to, da zivim ze na 14 naslovu v 30ih letih (plus 3 prvih 20 let) naj povem, da nismo nikoli imeli nobene travme. NE glede na okolje, je bil nas ritem zivljenja vedno enak. Bili so zajtrki, kosila in vecerje, bili so sprehodi, citanja knjig, igranja in glednja TV. BIla so praznovanja rojstnih dnevov, obletnic, bile so novoletne jelke ter obcasno solze. In ko je nekdo enkrat vprasal sina, kako se pocuti, ker sva ga tolikokrat selila, je rekel: "V redu. Naucil sem se, da se znajdem v vsaki situaciji, ki mi pride nasproti".

Moram priznati, da me je bilo kar sram obcutka veselosti, ke sva z mozem ostala sama v hisi. Naenkrat sva imela celo hiso in dosti vec casa sama zase. Ko bo cas, da se preseliva na manjse, bova tudi to prav z lahkoto storila.

 

Vanja

Vanja, kapo dol! Super si tole spesnila.

Me ja pa kar groza gledati hiše, ki propadajo, ker so prevelike, da bi joh ljudje z nizkimi pokojninami lahko vzdrževali. Za pisati o tem, zakaj je tako, pa nisem najbolj primerna oseba... Še bolj groza me je gledati LJUDI, ki so v te stene dali življenje, ven pa potegnili bore malo.

peter

Vanja beva