Nezadovoljna

Ljuba lisička, imaš problem, o katerem zelo veliko ljudi lahko samo sanja. Ampak problem je problem in se ga je treba lotiti. Torej - glede na to, da imaš super službo, si lahko privoščiš izbirčnost pri iskanju druge in za božjo voljo izkoristi ta neskončni privilegij, ki ga imaš! Ker če nimaš samo sreče, ampak si tudi bistra in kreativna, boš imela dodatno delo po svoji meri preden rečeš keks. Če ti pa kljub izobrazbi, znanju in dejstvu, da lahko že v službi ure in ure prosto surfaš po internetu, ne pade na pamet nobena ideja, kaj bi - ja, potem ti pa ni pomoči. Lep pozdrav! Sonja

Imaš super izhodišče - spodobno plačano in ne preveč naporno službo, poleg službe si najdi še nekaj, kar te bo motiviralo. Služba je pač način, kako zaslužiti za preživetje, ni nujno, da nam je (vedno) fajn, glavno, da je človeška.

Ugotovi, kje bi lahko bila koristna in se počutila izpolnjena, in se tega loti. Pa naj bo to popoldanska obrt (peka peciva, sprehajanje psov, pakiranje kuvert...), dobrodelnost (obiskovanje doma za ostarele, sprehajanje psov v zavetišču, sodelovanje pri Rdečem križu,...) ali kajtijazvemkajteosrečuje (obdelovanje vrta, rekreativno ukvarjanje z nekim športom,...). Ko se boš počutila izpolnjeno, ti tudi služba ne bo več tako ubijajoča.

Službo se menja le, če se gre na bolje. In to ni vedno lahko. Kaj je bolje, pa ve vsak sam zase.

tjas

Jaz bi te pa samo tole vprašala. je delodajalec zadovoljen in ve, da ti plačuje za nedelo oz. kako že rečejo, da Bogu čas in šefu denar jemlješ?!

Rmeli

Hudič je, če človek v službi ni zadovoljen. To je dejstvo. In kmalu se mu to pozna tudi na drugih področjih. Komentarji, da je nehvaležna rit, razne primerjave z delavkami iz Preventa ipd. res niso na mestu in povedo več o komentatorjih kot o avtorici. Njena "greha" sta pravzaprav samo dva: 1. da se o tem ni pogovorila s svojo šefico, ki je, kot pravi, zelo razumevajoča. Ni vrag, da ne bi našli dodatnih zanimivih zadolžitev za avtorico, morda celo izven finančnega sektorja. ali 2. da od tistega trenutka, ko je prišla do svojeg spoznanja, intenzivno ne išče druge zaposlitve, kjer bo lahko udejanila, kar si želi. strelka

Razumem tiste, ki te napadajo, glede na krizne čase je to ljudem težko razumeti. Vendar se sama sprašujem, čemu bi človek sploh študiral, če bi se potem moral sprijazniti s tem, da bo imel solidno plačano službo, s katero ni zadovoljen. V službi preživiš eno tretjino dneva, ni da bi človek zanemarjal vpliv nezadovoljstva z 1/3 življenja.

Na tvojem mestu bi tudi sama povprašala v službi po dodatnem delu, saj brezdelje ubija. Popoldan pa bi poiskala nekaj, kar te izpolnjuje in zahteva od tebe veliko energije, kreativnosti... Če bo plačano, fajn, če ne, tudi dobro. Čas v redni službi boš tako lažje prenašala. Medtem bi pa iskala novo službo, vztrajno in počasi.

Daleč od tega, da bi človek moral biti zadovoljen samo zato, ker ima službo. Po mojem imamo tudi na ta račun tisoče neproduktivnih delavcev, največ bolniških staležev v Evropi in prezgodaj upokojenih vitalnih oseb, ker opravljajo delo, ki jih ne veseli.

Ko sem sama še študirala, sem poprijela za vsako delo. Pač nisem imela ustrezne izobrazbe, da bi lahko izbirala, denar je pa nekje treba dobiti. Bila sem zadovoljna, da sploh lahko delam, vendar sem vedno razmišljala v tej smeri: Hvala bogu, da mi tega ne bo treba početi celo življenje. Hvala bogu, da bom opravljala delo, ki me izpolnjuje, veseli, daje izzive... In danes je na srečo res tako.

Ti si verjetno še mlada, polna energije in zagona. Ne dovoli, da to v tebi umre. Išči. Služba je veliko več, kot služenje denarja in ko boš imela svojo družino, jim boš lahko dala veliko več, če boš zadovoljna s to 1/3 svojega vsakdana.

čoko

To, kar je napisala "zvita lisička, je čista provokacija¨. Ne verjamem niti besede.

Jaz pa verjamem, da take situacije so. Sama imam srečo, da opravljam delo, ki me veseli, ki se nekoliko križa tudi  z mojima dvema hobijema, in za povrh lahko tudi med delom (ne med delovnim časom, ker je ta pri meni zelo ohlapen) brskam po netu, in četudi mi sam šef gleda čez ramo, nič ne reče, ker ve, da bo moje delo opravaljeno, kot mora biti. In da ko brskam po netu, zgolj čakam, da drugi opravijo svoje, a jaz lahko nadaljujem.

Tudi plača je zelo solidna, redna in vse kar sodi zraven, včasih malo več, včasih malo manj, a je zanesljivo. KAr v teh časih vleiko šteje.

In ja, tudi meni včasih vse presede, čeprav moram pokazati kar precej kreativnosti, iz dneva v dan, in je delo vse prej kot monotono.

 

Zato, dekle drago, če nisi zadovoljna, lepo v miru išči naprej. Vedno lahko greš na boljše, a tudi na slabše. Sama seštevaj pluse in minuse zdajšnje službe in morebitne boljše, če se ti ponudi.

Kaj pa izziv, da greš na svoje? Tako boš lahko kreativna, sama si boš dooločala delovni čas in tempo dela, ter se ukvarjala s tistim, kar ti je najbližje oziroma imaš pri svojem delu najraje.

 

Vmes pa se vprašaj, ali je nezadovoljsto v službi res in zgolj posledica le delovnega okolja, ki je, kot pač je, ali pa se v tem nezadovoljstvu s službo morda odraža tudi kanček nezadovoljstva z zasebnim življenjem?

 

Ti samo lepo v miru premisli, išči nove možnosti in izzive, dokler ne najdeš česa boljšega od zdajšnje službe pa to lepo drži. Jaz sem pač bolj praktične narave in se ravno ne kregam z belim kruhom.

 

Vso srečo, mamamia

 

mamamia

Popolnoma razumem zvito lisičko. Sem bila sama v podobnem položaju pred leti, ko sem želela delati, pa nisem mogla. Ko smo mi morali šefa priganjati, da naj opravi svoje delo. Delali smo zelo lagodno. Že zjutraj me je bolela glava, ko sem vedela, da nobenega ne zanima kaj bom naredila, če bo dobro ali ne, če bom kaj več naredila. Bila sem tako nezadovoljna, da sem si poiskala novo službo. Ampak mi je še zmeraj žal za tisto službo, ki sem jo pa rada opravljala, so bile pa druge razmere grozne. Kljub vsemu je danes ne bi menjala in bi raje dvkrat premislila, kot kar šla. Vendar je bilo takrat drugače, če ti kaj ni bilo všeč, ni bil problem najti drugo službo. Sicer pa tudi jaz poznam nekoga, ki je tako nezadovojen z delom, ki ga opravlja, da mu je vsak dan znova muka iti v službo. Popoldan je razdražen, nezadovoljen. Psihološki testi, ki jih je moral opraviti pred zaposlitvijo so pokazali, da je nesposoben za delo s številkami , ima pa cel kup drugih odličnih sposobnosti, pa so ga dali točno na številke. Saj išče novo službo, že dve leti, pa vse zaman. Služb ni. Predlagam ti, da ostaneš v tej službi in iščeš novo zaposlitev. Če boš vztrjna, boš našla delo, ki ti bo bolj odgovarjalo. Nadaljevanje študija ali različna usposabljanja in pridobivanje novih znanj, pa je zmeraj dobrodošlo. Vendar je pa tako, da je lahko v vsaki službi kaj narobe, ali so odnosi slabi, delovni pogoji ali samo delo ali plačilo. Zato ti želim, da bi našla delo, ki ga boš z zadovoljstvom opravljala, ali da bi se razmere tako obrnile, da bi bila zadovoljna na sedanjem delovnem mestu. zvezdica55

Jaz bi se na tvojem mestu najprej odkrito pogovorila s šefico. Če so razmere res točno take, kot opisuješ, bi tudi meni ne bilo za zdržat, sploh pa ne v računovodstvu in pri številkah in bi šla raje za nižje plačilo delat tisto, kar me veseli. Še danes sem zadovoljna, da sem vso svojo delovno dobo oddelala na delovnih mestih, ki so mi bila zanimiva.

Cila

vanjatajnsek je napisal/a:

Imeti 200€ večjo plačo in vsak dan iti slabe volje v službo ali imeti 200€ manjšo plačo in iti z veseljem v službo. Meni retorično vprašanje. Priznam pa, da je verjetno težavnost odločitve odvisna tudi od zneska od katerega odštevaš " teh 200€".vanjatajnsek

Ne TUDI, ampka PREDVSEM. Ker, če imaš 600€ neto ali pa 2000€ je pač huda razlika.

rimljanka