Še vedno tresočih rok, čutim, da morajo informacije naprej. Takoj.
Danes ponoči, med 1 in 4 uro, je z balkona v smrt skočil moj dedek, prof. Stojan Trošt, ki bi bil 14. junija star 89 let. Njegov duh je umrl pred časom, ko ga je zapustil vid, in od takrat naprej je njegovo telo umiralo, celico za celico. Ko sva se pogovarjala na štiri oči, mi je vedno govoril, da je za muke starostnikov in njihove bolezni kriva farmacevtska industrija, ki s svojimi sužnji, moderno medicino in svetovnimi religijami, kuje krvave dobičke brez kakršnekoli morale ali vesti.
Bil je upokojeni ravnatelj Gimnazije Kranj in tolminskega Učiteljišča, po izvoru iz Vipavske doline, mož, oče, dedek in pradedek. Kot otrok je preživel krizo 30. let 20. stoletja, drugo svetovno vojno v nemškem delovnem taborišču, pa je vseeno zmogel končati univerzo in si ustvariti družino. Kot strikten racionalist je bil pravi akademik, k ije vedno vedel dejanski odgovor, čeprav je bil včasih krut.
Žara s posmrtnimi ostanki bo pokopana v najožjem družinskem krogu v grob na ljubljanskih Žalah - v grob, ki ga je za svojo družino sam pripravil že pred desetletji ...
Lepo prosim, da si nihče ne drzne dogodka zlorabiti v kakršenkoli namen. Hvala.
Andrej
Milži
