Umrla mi je muca

Moja MuFa je odšla, po 12 skupnih letih in še zdaj mi tečejo solze po licih,vedno ko primem miško mislim da moram umakniti njen žametni rep,pa ga ni več. Za crknit hudo mi je,help, pa ne v stilu vzami drugo muco,ker se počutim tako, kot bi mi rekli vzami drugo mamo.

harigast

22. jan 2010 0:31

Ojej, moje sožalje. Nimam pojma, kaj naj ti rečem... Žalovanje pač rabi svoj čas. Drži se. RadaJem

22. jan 2010 1:04

Nič mam še pol litra Smirnoffa in bom poskusil zaspati, Jutri ob 9 imam službo. Hvala za sožalje, harigast

22. jan 2010 2:18

Zelo,zelo dobro te razumem . Tudi meni je še vedno hudo ,ko se spomnim mojega muca .Bil nam je kot družinski član , vsi smo ga imeli radi in ga razvajali. Umrl je od starosti , skoraj 14 let je dočakal. Pogrešam njegovo mijavkanje , bil je hišni muc in dalj kot do terase, kjer je rad poležaval ni nikoli šel. Njegovo mijavkanje je imelo drugačen ton ,ko je kaj hotel in ko sem se vrnila iz sužbe ali od kjer koli, se mi je zdelo , da je njegov mijav bolj vesel. Vselej je bil tam , pri vratih, vedno me je čakal. Kakor hitro sem sedla na fotelj ,se mi je takoj pridružil in glasno predel. Nemalokrat sva tako oba zaspala. Ja , zelo ga pogrešam ! A čas res celi rane ,zato pusti času čas ! Še to ; žaluj ,joči ,če moreš , le alkohol pusti pri miru , ker ti ne bo pomagal pozabit .! Lp manca51

22. jan 2010 5:31

Tistim, ki nimajo, bolje tistim, ki marajo zivali, se morda tako zalovanje zdi nerazumljivo, celo pretirano...ampak jaz te poponoma razumem. Imam rada vse, kar leze, leta in gre in zato vem, kako zelo se navezes na ta ziva bitja. Ki za razliko od cloveka poznajo le hvaleznost, zvestobo, ljubezen... Moj nasvet je prav ta, ki ga noces slisati.Poisci si novo muco. Zavetisca so jih polna! Ne bo tista, bo druga, drugacna, bo pa muca, ki bo imela sreco, da bo dobila gospodarja, ki ima srce. lp

22. jan 2010 7:28

Tudi jaz sem izgubila svojega zvestega prijatelja psa. Tolažim se s spomini na leta, ki sem jih preživela v družbi z njim. Njegovega veselja ob sprehodih, hvaležnosti ob božanju in ob razumevajočih pogledih ob moji žalosti. Imam ga na ekranu mobitela, da se ga večkrat na dan spomnim. Nisem žalostna, kajti v življenju je vse minljivo, tako kot tudi mi. Domišljam pa si,da me čaka v "večnih loviščih", kajti v indijanska nebesa živali smejo.

22. jan 2010 8:10

Tudi jaz ti predlagam, da v zavetišču izbereš drugo muco. lažje boš prebolel umrlo mucko, pozabil jo pa itak ne boš. Pa še osrečil boš neko malo kosmato bitjece, ko ga boš vzel k sebi. Spela Sem popravila na moški spol. Sorry. Spolh nisem opazila slikc, sam tekst berem. Bom vedela za v naprej. Sporočilo je spremenil(a) spela dne 22. 2010 09:03 Sporočilo je spremenil(a) spela dne 22. 2010 09:05

22. jan 2010 8:29

No, harigast je fant(ek), vsaj tako označuje slikca.

Ampak, oprosti, harigast, meni se pa zdi primerjava merd mačko in mamo malček huda. No, ne malček.

22. jan 2010 8:37

Navezanost ljudi na živali je močna, tako da se zabriše meja med ćloveško vrsto in živalsko vrsto. Tudi jaz večkrat rečem, nehote v pogovoru z drugimi da je naš pes fanj fant, sedaj ko je star ubogi nono. Nekaterii me imajo za neumno, drugi razumejo. Harigast, tebe pa popolnoma razumem. Le čas bo omilil bolečino in lepi spomini na tvojo muco ti bodo zapolnili srce. LP ! banana130

22. jan 2010 8:47

Harigast, tvoja žalost je čisto okej. Ti se kar malo razjoči, ni frke. To je okej. Ne vidim pa smisla v utapljanju žalosti v Smirnoffu. Alko ni okej za take stvari. Vendelina jr.

22. jan 2010 9:22

Razumemo te vsi tisti, ki smo kdaj izgubili ljubljeno žival. Ko je v naši družini umrl maček, smo bili čisto preč. Jaz sem jokala kot dež. Neverjetno, kako zelo se navežeš. Treba si je pustiti, da si žalosten. Ker potem normalno preboliš in mine. In ostane lep spomin. Samo lep spomin, brez bolečine. Danes se našega mačka spominjamo z nasmeškom. Tudi ti se boš svojega, verjemi. Zdajle je hudo. In bo morda še hudo nekaj časa. Ampak lepega dne se pa zbudiš in začutiš v sebi tist star optimizem. In začutiš, da gre lahko življenje naprej tudi brez njega. In ta misel te ne bo več bolela, temveč se ti bo zdela samoumevna in nekaj v tebi ti bo reklo, da je tako prav. Vodka pri tem je čisto nepotrebna. Košuta