13. dec 2009 9:57
Vzorec graje je v tej kulturi globoko vsajen v pore slehernika. To se začne zelo zgodaj. Ponavadi takrat, ko otrok začne stvari raziskovati po svoje (in naj izvoli vsak presoditi, kdaj se je to začeloI. Ko otrok nekaj prinese, pa je zraven še nekaj polil, ali ga pohvalite (ste ga pohvalili), ker je nekaj prinesel, ali pa ste ga okregali, ker kaj da ni pazil, zdaj je pa politko in morate počistiti...? No, ta moment je pramati za vzpostavitev občutka krivde.
In če starši potem konstantno delajo na tem, da ta občutek krivde ne izgine, medtem, ko se s pohvalami skopari....potem skozi leta in leta ta vzorec cementira občutke in delovanje mladega človeka in to potem nese v odraslo dobo. In v odrasli dobi tak človek ne zna sprejeti pohvala (tudi če se mu jo iskreno izreče), ponavdi zamahne z roko in "oh, saj ni nič". Tak človek ima potem težave s tem, da najde v sebi tisto, kar je res dobro. Kar vidi vsa okolica, samo sam ne. Oziroma, sam išče potrditev o svoji pravšnjosti tako, da išče napake pri drugih. Tako, kot je bilo nekoč kritično oko do njegovih otroških napak, ta isti kritični pogled je medtem ponotranjil in sedaj ga projecira na celotno okolico. Nekako takole: Kaj me tale zafrkava? Kaj me tako čudno gleda? Zakaj je prodajalka s tistim bolj prijazna, zakaj mene ignorira? Pa zakaj se vedno postavim v najdaljšo vrsto, pa sami nesposobni so okoli mene... Pa kako tisti butelj pred mano stoji pred zeleno, pa kdo mu je dal izpit? Pa kaj mi je mož pirnesel rože, ziher ima kaj za bregom, ziher me vara! Pa kaj se ta koza tako nosi, kdo pa misli da je? Pa kdo je to nesposobno napovedovalko nastavil, pa jaz bi znala bolje (čeprav nisem še nikoli). Joj, kolk mi gre ta na jetra s tem groznim akcentom iz drugega kraja....
Lahko nadaljujem, lahko nadaljujete sami, ampak tko je shvatio, shvatio je.
Skratka, ena pohvala več na dan, to bo vsakomur koristilo.
Vendelina jr.