Majhne radosti

Če kdo govori o radostih, se mi ne zdi nič narobe. O kakšnih službenih in intimnih stvareh pa tudi jaz ne bi razlagala na dolgo in široko. Ravno na podlagi nekaj postov sem pred meseci prepoznala neko osebo na Kulinariki. In sedaj mi je zanimivo brati, kaj vse piše. Ker vem, kaj drži in kaj ne. Pa ne bom več smetila. ˇ^~ˇ^~ˇ^ˇ~˘˘^^

Zato imam jaz "mojo prijateljico" ali "sestrično". Edino kadar se hvalim, sem jaz jaz. japaja

japaja je napisal/a:

Pa kdo vam je kriv, če se poznate med sabo in sta odprta najmanj 2 foruma, kjer razlagate svoje generalije? Je pa res, da se iz "preprostih ženičk" ni dobro delati norca. japaja

V primeru, ki sem ga navedla, se ne poznajo med seboj. So pa seveda preproste ženičke na podlagi marsičesa o sebi napisanega od avtorja/avtorice ugotovile, za koga gre in je krog sklenjen. In se 100 % strinjam s tistim, da se iz "preprostih ženičk" ni dobro delati norca Ognjič

Ni lepšega, ko me jutro zbudi in mi žarek sonca slepi v oči....

 

 

 

Pa se mi je zdelo, da nekaj ne štima, sem falila temo!

lp!

Anamarija

Včasih me tale forum spravi v tako dobro voljo, da ne vem, kam bi to napisala. Potem pa se primeri, da me teme, kjer naj bi valovala pozitivna čutsva, tako razkuri, da bi najraje odprla temo z naslovom Ubijanje radosti.

Najbrž je že res čas, da se zgubim iz te sredine, ker najbrž edina ne razumem vloge intereneta. Vsak napiše od sebi, kar hoče. O meni pa, če se jaz strinjam.

F r i n a

frina Vsak napiše od sebi, kar hoče. O meni pa, če se jaz strinjam. [solze] F r i n a

Se popolnoma strinjam! Kljub vsemu, pa velja prebrati vendelinino opozorilo, mogoče za tiste, ki se ne zavedajo pasti interneta (jaz jih jemljem kot dobronamerna opozorila). Marsikdo se ob veselju, da je našel forum, kjer so tako prijetni ljudje (sicer skriti za nicki) in je z njimi tako prijetno kramljati, pa mimogrede dobi tolažbo/pohvalo/nasvet od njih, spozabi in napiše nekaj, za kar mu je kasneje žal (mogoče npr. zato, ker ob kavici s sosedo izve, da tudi ona strašno rada bere in brska za recepti na kulinariki). Jaz sem bila včeraj vesela, ker se je moj otrok naučil sam voziti s kolesom brez koleščkov in sem zdaj tako zelo ponosna nanj;)) matilda Sporočilo je spremenil(a) matilda dne 23. 2009 12:01

Mene vzradosti, ko se mi kdo iskreno opraviči,ali ko se uspem sama opravičiti komu.To je pravzaprav velika radost,premagati sam sebe in svoj ponos. Tudi na tej strani so včasih posti ,ki kar vpijejo po opravičilu. Majhna radost? Veliko.Ena takih ,da imam čudovito sosedo,ki me povabi na kavo. Nekateri se med saboj sploh ne poznajo ali so na smrt skregani. Nenazadnje,naslov teme mi daje misliti tudi nekaj drugega: ali sodobna generacija sploh pozna občutek" radosti " v pravem pomenu besede? kozamurnik

Ognjič je napisal/a:

Vendelina jr. je napisal/a: Se zelo strinjam s tem, da so najlepše male radosti. Samo jaz imam svoje male radosti v mojem "nematerialnem spominskem arhivu" in tudi nekaj predmetov, ki nimajo kakšne silne materialne vrednosti, imajo pa neverjetno emocionalno vrednost. Ampak to so moje stvari. Kamor spada tudi nekaj intimnih spominov, ki jih imava z ljubljeno osebo in neke najine šifre, ki jih definitivno nihče drug ne razume. In meni ne pride na misel, da bi karkoli, kar je samo moje in karkoli, kar je stvar, ki povezuje dve osebi, objavljala na spletu. Tudi pri dekliškem kofetkanju mi večina teh stvari ne zleti z jezika. So stvari, ki spadajo v notranji monolog, ko se človek išče ali pa si skuša kaj raložiti. In čisto zadošča, da človek te stvari napiše v kak bolj intimen format. Recimo dnevnik. Ker, ko bereš za sabo, nekako začudeno ugotoviš, da so besede bolj ali manj sesule tvoj sentiment in se potrem trudiš, da bi ta sentiment poklical nazaj...Pa saj to je že Proust pogruntal. Zato imam sama rezerve do tega, da bi čisto vsaka impresija pridrvela na svetovni splet. Dajte lepe trenutke deliti z ljudmi, ki jih poznate, ne pa z virtualnimi nicki. Vendelina jr. Tisti, ki so užaljeni, ker jim ves čas dopoveduješ, da se pa vsega o sebi in svojih bližnjih ter sodelavcih ne piše po spletu, najbrž ne pomislijo, da so lahko na tem portalu včlanjene npr. tudi od sodelavcev "preproste ženičke, ki ne znajo nase navlečt drugega kot belo bluzo in modro/črno krilo oz. hlače, obuti pošvedrane šuhe brez pete, ker v štiklah itak ne znajo hodit, hodijo bledolične, ker vedo le za rdečico od sonca, tiste v prahu še niso srečale...pa se v takšnem zapisu prepoznajo. Ker je njih opisovanje seveda prepotentno natolcevanje, pride do slabe volje... Je morda kdo pomislil, da bi lahko tiste "preproste ženičke itd...." takšne zapise sprintale oz. skopirale drugam in poslale nadrejenim v službi. Ker se seveda tudi po nadrejenih pljuva in se o njih grdo govori, bi morda lahko kdo imel celo težave s službo... Ne nanaša se to seveda na drobne radosti v smislu najdbe novega nahajališča jurčkov in lisičk, ki jih kdo sem napiše, pa vseeno, pomislite, predno napišete. Ker eno je štosiranje na račun samega sebe, drugo pa so izlivi raznih čustev sem gor. Ognjič [vrtnica]

Ognjič, oprosti ampak jat tole ne štekam in ne mislim da je tule kaj slabega...nikli ne bi pisala o kom drugem , se srinjam za Japaja da pač pišemo o svojih radostih in ne o drugih osebah...Saj je tema namenjena našim radostim , ne sosedovim.. lp petardica

Ena majhna radost: v projektu varovanju pravic posameznika, ki mi jemlje veliko časa in energije in v katerem bodo v kratkem sodelovali Direktorat za policijo, pristojno Ministrstvo in Varuhinja človekovih pravic ( da se ve, da gre predvsem za svinjarijo državnih organov), smo dobili pohvalo pristojne občine, da smo v vsem pravilno postopali in da smo dobro pripravili poročilo. Imam včasih koga kar raje.

Pred časom sem na enem od forumom odkrila mojega brata. Poznam njegov stil, pa tudi načela, butl pa je imel tudi del svojega imena v niku. Priznam, kriva sem, ker sem se nameravala prijaviti na tisti forum in ga izzivati. Verjemite, da bi vedela, kaj bi ga najbolj podžaglo. Toliko o popolni anonimnosti na forumih.

F r i n a

Kozamurnik, spomnila si me kaj me je resnično vzradostilo. Bilo je sredi avgusta, na bovškem. Stojim ob cesti in buljim v kažipot. V tem trenutku mimo pripelje avto in zadene edino lužo daleč naokoli. Seveda me je pošprical do riti in še malo višje. Besede katere sem izrekla na tem forumu ne morem ponovit. Pa se tip vstavi in pripelje nazaj...in se mi prične opravičevat... Na koncu sva se eden drugem opravičevala, on meni, ker me je pošprical, jaz pa zato, ker sem "grdo govorila". O tem dogodku sem še kar nekaj časa pripovedovala naokoli, ker me je resnično presenetil in vzradostil K