Matura 2009

14. jul 2009 9:39

Tudi meni se zdi ključen pogovor. Sicer premalo vem(o) o kakšnih podorbnosti vaših odnosov, a bi pritegnila japaji na primer: najprej se pogovorita z možem, kaj od sina pričakujeta, potem pa z enotnim stališčem na pogovor z otrokom. Mož naj pojasni, zakaj je zoper študij (eden redkih verjetno, večina staršev bi bila presrečna, ker otrok želi študirat), sin naj pove, kaj in kako namerava ravnati v naprej. Skratka, v mirnem in enakopravnem pogovoru skušajte doseči skupne točke. Za nazaj bi jaz razčiščevala stvari samo v primeru, da so res toliko obremenjujoče, da brez čiste situacije ne bo šlo znosno naprej. Tudi takšne primere poznamo in potem ugotovimo, kako malo je bilo potrebno, da se neke zadeve umirijo. Vsaj navzven se ne bi posatvljala na nobeno stran, četudi te kot mamo vleče na sinovo. Otrok ne sme čutiti, da si postala njegov zaveznik, ker bo z očetom še huje, in ko bo mož zaslutil, na čigavi strani, bo tudi berjetno še stopnjeval svoje nezadovoljstvo. In bo vse skupaj še slabše. Če povzamem: najprej se z možem dogovorita o cilju, ki ga želite doseči, potem pa še z otrokom. In če ne bo šlo, bi upoštevala Vendelinin nasve: v posvetovalnico, četudi prvič sama. Mamamia mamamia

14. jul 2009 10:36

Bom dala še eno pripombo: saj takole akademsko se bo butasto slišalo (mogoče?), ampak pri kakršni koli kritiki je pomembno, da ti nekega človeka (mož, oče, mama, sin, sosed, učenec, prijateljica...) ne odklanjaš in ne kritiziraš kar vsepovprek, pač pa kritiziraš trenutno in konkretno obnašanje, določeno dejanje.. Je potrebno vsakemu dopustiti manevrski prostor njegovega dostojanstva kot človeškega bitja, ki se ni rodilo takšno, kakršno je zdaj. V tem smislu je primerno, če se pred "resnimi pogovori" spomnimo (magari napišemo na papir, ki ga potem strgamo in vržemo v smeti ampak važno je, da tudi vizualno dojamemo, kaj piše -"črno na belem" ima svojo moč..) vseh oziroma čimveč lepih lastnosti pri človeku, ki ga imamo v precepu. In je včasih dobro, da pomislimo ali se naš otrok bori za svoj prostor pod soncem in za to, da bo upoštevan, ali pa res kontrira nam, ki mu dajemo streho in kruh.. Jaz osebno sem povsod optimistka (enostavno rečeno), verjamem, da se z vzpodbujanjem in jačanjem dobrih plati premaga "rakave celice". Pri vsej stvari je pa najbolj pomembno, s kako razčiščenimi in trdnimi stališči nastopata starša v konfliktu z otrokom. Otroci (in tudi odrasli) potrebujejo meje. Ker potem odpade ubadanje z dilemami in potrata časa. Na koncu koncev imamo pred očmi tole s....e z nedoločeno mejo s Hrvaško, evo kaj vse se lahko izcimi iz neke mlačne žlobudre, ko ne vemo kdo je kje kdo.. Ampak za to, da postaviš mejo, moraš imeti preklemano razčiščene pojme o tem, zakaj sploh živiš! Skratka, mamica, navijam za vas, uredilo se bo, ker se mora, saj tako ne gre naprej, bo pa potrebno žrtvovati nekaj časa za to. Saj če se kakšen Hofer odpre, grejo eni že na predvečer otvoritvenega popusta kampirat pred trgovino, pa če pogledaš, da ti en butast film na TV vzame uro in pol življenja.. valjda bomo reskirali nekaj časa v življenju tudi za bistvene stvari..? Se pa nobena župa ne poje tako vroča, kot se skuha japaja

15. jul 2009 8:05

Še enkrat hvala vsem za odgovore, mislim pa, da bomo zelo težko preživeli te tri mesece preden gre fant študirat. Saj sploh ne vem kaj več narediti, kajti karkoli rečem nekako ni prav, saj onadva meljeta po svoje in se držita vsak zase, meni se bo pa res zmešalo. mamica03

15. jul 2009 8:15

mamica03, morda pa le premalo "skozi zobe" in odločno rečeš. Morda bi jima bila dobrodošla "šok terapija" v smislu udarca po mizi in ukaza "zdej pa oba sem, da se pomenimo, ker je meni pa resnično dovolj in bom začela štrajkat pri kuhariji, peglanju in pranju in pospravljanju, ker znervirana tega ne zmorem počet!". Ker nekaterih ego se prav veselo futra s kakšnim moledovanjem in prošnjami ostalih domačih. Mulota iz postelje vrzi ob 7 zjutraj in naj si gre lepo na študentski servis iskat počitniško delo, bo imel precej manj energije za drečkljat. Ognjič

15. jul 2009 8:25

Šok terapija je tudi, če sicer veliko razlagaš, pojasnuješ, prosiš... in da enostavno UTIHNEŠ in delaš svoje. Prevod: ne me narobe razumet, ne mislim, da preveč govoriš ampak enkrat je meni eden od otrok povedal, da enostavno ne posluša več, ker je itak vse eno in isto in da že na pamet ve. je treba včasih taktiko čist spremenit. Kakor pa zdaj jaz razumem stvari... bi pa pustila, naj onadva po moško zmeljeta, kar imata za zmlet. Pa kad puklo da puklo! Razen, če ti mož slučajno ne očita tiste stereotipne "Poglej, kakšnega sina imaš. Poglej, to je pa tvoja vzgoja." Potem pa res direkt v posvetovalnico. Tako mislim jaz. Ni rečeno, da imam prav. japaja Sporočilo je spremenil(a) japaja dne 15. 2009 08:46

15. jul 2009 15:40

Meni pa tukaj ni nič jasno in bi bilo verjetno bolje, da sem tiho, pa ne bom. Evo, kako jaz razumem to stvar (prosim, popravite me, če sem kaj narobe prebrala ali slabo razumela):

- pob je četrti letnik GIMNAZIJE naredil s prav dobrim uspehom

- pob JE NAREDIL maturo

- pob ima ZADOSTNO število TOČK, da bo sprejet na tisti faks, ki si ga JE IZBRAL

- ata drečkla in mu vse gor našteto ni všeč, ker je pob menda dosegel preslab rezultat na maturi. Halooooo?????? Jaz bi rekla, da tukaj z atom nekaj ni v redu, ne pa s fantom. In poba kar razumem, da se z atom ne zastopi. S takim diktatorskim fotrom se jaz tudi ne bi. Saj je prav, da se otroke spodbuja, da želimo od njih nekaj več, ampak tako totalno pretiravat v eno stran pa res ni treba, no. Namesto, da se ga pohvali, namesto, da se mu reče nekaj v stilu - dobr, no, mal si ga pofrtajčkal na maturi, ampak še vedno lahko pri študiju pokažeš, kaj v resnici zmoreš - namesto, da bi pobu pustili uživati pošteno zaslužene najdaljše počitnice, se boste tri mesece preklali drug z drugim. Malo pameti v roke, lepo prosim!

LP

cervus

16. jul 2009 10:27

Mene je pa zelo zmotilo, da je oče proti temu, da bi sin šel študirat. To je po mojem mnenju zelo kratkovidno stališče, s katerim lahko mlademu človeku lepo do amena zagreniš prihodnost. Bi oče spremenil stališče, če bi bil sin zlat maturant? A potem bi pa lahko šel na faks, ali kaj? In še v informacijo: ko sem se jaz vpisovala na faks, je bil pogoj 18 pik na maturi + vsaj prav dober uspeh, pa si prišel noter. In to na faks, ki je bil zelo oblegan. Pa nej oče računa sam, kakšen uspeh na maturi je to. Koliko jih je faks tudi naredilo, je pa druga pesem. Sorry, ampak mene modeli, ki verjetno sami nimajo univerzitetne/visoke izobrazbe (ali pa jim kaj drugega manjkla v življenju), potem pa hočejo napredovanje preprečit še komu, da bi dokazali svojo domnevno testosteronsko premoč, podkurijo sto na uro. Pogovor nujen. Pa kakšno zrcalo, da se bo kdo lahko zazrl vanj, tudi. Košuta

16. jul 2009 11:04

elaphus je napisal/a:

Meni pa tukaj ni nič jasno in bi bilo verjetno bolje, da sem tiho, pa ne bom. Evo, kako jaz razumem to stvar (prosim, popravite me, če sem kaj narobe prebrala ali slabo razumela): - pob je četrti letnik GIMNAZIJE naredil s prav dobrim uspehom - pob JE NAREDIL maturo - pob ima ZADOSTNO število TOČK, da bo sprejet na tisti faks, ki si ga JE IZBRAL - ata drečkla in mu vse gor našteto ni všeč, ker je pob menda dosegel preslab rezultat na maturi. Halooooo?????? Jaz bi rekla, da tukaj z atom nekaj ni v redu, ne pa s fantom. In poba kar razumem, da se z atom ne zastopi. S takim diktatorskim fotrom se jaz tudi ne bi. Saj je prav, da se otroke spodbuja, da želimo od njih nekaj več, ampak tako totalno pretiravat v eno stran pa res ni treba, no. Namesto, da se ga pohvali, namesto, da se mu reče nekaj v stilu - dobr, no, mal si ga pofrtajčkal na maturi, ampak še vedno lahko pri študiju pokažeš, kaj v resnici zmoreš - namesto, da bi pobu pustili uživati pošteno zaslužene najdaljše počitnice, se boste tri mesece preklali drug z drugim. Malo pameti v roke, lepo prosim! LP cervus

Jaz sem se enako spraševala in se z Elaphus popolnoma strinjam. In ne vidim problema razen v medsebojnih odnosih.

Atina

16. jul 2009 11:37

Glede na to, kar si napisala še na nekem drugem forumu, me strašno srbi jezik, ampak iz dveh razlogov bom raje tiho: ker nisem transakcijski analitik s certifikatom (ceprav mogoce kdaj bom) in ker ne poznam vseh okoliscin. Svetujem ti pa dvoje: prvic, da si vsi skupaj preberete knjigo Thomasa Harrisa I'm OK - You're OK (izogibajte se slovenskega prevoda, ker je obupen, ce ze morate brati prevod, si poiscite srbskega, mislim, da so jo izdali pri zalozbi NOLIT), zlasti tisti del, ki opisuje igro preganjalca, žrtve in zaščitnika; drugic, da si poiscete druzinskega terapevta. lp, proxima

16. jul 2009 11:50

Fajn knjiga, na žalost se je naučila hodit in izgubila spomin, kam se je treba vrnit...Imela sem srbsko izdajo, jo je uporabljal en gospod Zoran, ki je v LJ predaval o transakcijski analizi. Ognjič