Nasilje v šoli

Meni se zdi da je na prvem mestu pogovor z razredničarko. Naj bo ona še posebej pozorna na odnose v njenem razredu. Zakaj pa je tam? Če bi dobro opazovala,bi morala za to že vedeti. Razredne ure pa so za to,da se staršem razloži, kakšen je otrok v šoli, kako se razume z ostalimi, ali se ji zdi da ima kakšne probleme in ni tam samo zato da pove kakšne so ocene oz. kako otrok sodeluje. Otroci so v šoli pogosto popolnoma drugačni kot doma, zato je dobro vedeti, kakšen je otrok v šoli. Če razdredničarka nima posluha zate,pojdi naprej. Gotovo ti bo kdo prisluhnil. evagirl

Gurenc je napisal/a:

otroci pa tudi velikokrat doma naložijo, da komaj peljejo....sama sem in še vedno zagovarjam: dokler ni kamenja v roki in palic, naj se mulci sami zmenijo! Gurenc

Glede na to, da ta mamica omenja tudi psihično nasilje in ker se nasilje ponavlja, se meni zdi, da je čas, da zaščiti otroka. Ustrahovan otrok se ni sposoben sam zmeniti in dolgotrajno psihično nasilje lahko pri tako majhnem otroku pusti posledice. matilda

fresh je napisal/a:

Prav tako nobena kvalitetna in strokovno vodena borilna veščina, ki da kaj tudi na tradicionalne vrednote, ne uči pretepanja ali postavljanja po robu, temveč umik. Pomeni tudi to, da bo vsak karateka raje sprejel udarec kot udaril nazaj. fresh

No, saj karate kot rešitev problema ni treba jemati tako dobesedno. Menda je dokazano (vsaj kot pravijo na predavanjih na naših roditeljskih sestankih in jaz jim verjamem), da so tisti otroci, ki se ukvarjajo s športom, veliko bolj samozavestni. Torej naj otrok hodi na karate zato, da bo bolj samozavesten, da se bo lažje soočal z izzivi, da se bo upal potegniti zase, ne pa da bo fizično obračunal z izzivalci. matilda

Upam, da ti bo, oziroma vama bo uspelo rešiti zadevo skupaj s šolo.  Ko sem brala vsa mnenja, ki so ti bila posredovana sem se malo zamislila, kar se nam je zgodilo leto dni nazaj. Lahko rečem le, da osebe, ki so plačane za to, da take stvari rešujejo so nas v našem primeru popolnoma na celi črti razočarale, tako v šoli( sicer so naknadno skušali popraviti napako), tako na centru za socialno delo kot  tudi država. Več sicer ne smem povedati, vendar ko na lastni koži  iskusiš, da si sam, je res težko za starše , še težje pa za otroka. O strokovnosti oseb, ki so postavljene na dolečena mesta, da pomagajo močno dvomim, tako, da razni Grosupeljski primeri mene niti ne čudijo več.

Seveda smo se po vsej kalvariji obrnili tudi na Varuha človekovih pravic, odgovor smo sicer čakali natanko pol leta, vendar je le prišel, pisan nam v dobro, vendar,  ker človek nima denarja za odvetnika nam ni nič pomagalo. Pa tudi nismo hoteli skozi isti ceramonijal poslati nasprotnega otroka , ker je bilo že tako  vse zelo obremenjajoče in vsaj upam, da ni pustilo mojemu otroku kakšnih posledic.(V zadevo je bilo vpletenih več otrok).

Postavi se za svojega otroka, veliko se z njim pogovarjaj in mu daj vedeti, da z njim ni nič narobe, če je nežen in miren,

lp

mizarka

Jaz rečem tako,vsak človek je poseben in ni enak drugemu.Moja dva dvojčka sta dan in noč.Vzgojena enako,vendar je vsak drugačen.Jaz sem ju učila,da pač se naj raje umakneta,četudi sta napadena.Žal ju nisem prav učila.Je pa tako,da je sin tudi bolj po meni in se raje umakne,hčerka pa ne.In vidim,da sem delala napako,kajti,če ni kriv in je napaden se mora braniti,kajti,če se bo umaknil se bo vedno umikal,pa čeprav nič kriv.Saj mi sin kdaj reče to si ti kriva,ker si mi tako rekla,da naj popustim.On je to ,ker je takšne narave tako vzel.Hčerka pa je čisto druge sorte in ji moja vzgoja ni prišla do živega.Če je potrebno se je potegnila tudi za brata.Težko je kakorkoli, če je otrok po naravi umikajoč in smo tudi starši za bolj mirne rešitve. Ampak vse mine.Kalimo pa se vse življenje,pa čeprav želimo,da naši otroci ne bi doživeli nič kar bi jih prizadelo,samo na žalost ni ta naš svet lep. Upanje ,da dobri zmagajo,naj nas vodi. dari

Odprta tema me je spomnila na čas pred enim letom, ko sem na kulinariki odprla enako temo-nasilje na šoli. To se je dogajalo mojemu sinu v drugem razredu. Draga Peka, moje izkušnje so takšne, da se najprej pogovori z otrokovo razredničarko, dogovorite se za sestanek s psihologinjo, ravnateljem in starši nasilnih otrok. To so takšni žalostni dnevi, da mi je prav žal za celo tvojo družino, ker vem da nobenemu ni lahko, še najtežje pa je otroku, ker mora vsak dan v to.... Držite se, pogumno v reševanje problema, pa javi rezultat... P.S. Jaz lani sploh nisem mogla verjeti, da se na šolah toliko tega dogaja... korosica

Nisem vsega brala, pa povem zgodbo mojega bratranca. Živijo v Srbiji in njegovi hčerki ni dal miru en fant. Bili pa so v petem razredu. Fant je otipaval vsa dekleta in ko se je lotil bratrančeve hčere, mu je šel bratranec zatežit kar sam. Pol je drugi dan rekel njegovi hčer: Oprosti Jovana, nisam znao, da ti stari veliki mafijaž. mene je pobralo od smeha. No tudi sama imam dva fantka in še posebaj za starejšega me skrbi( pet let), ker je dobričina in se nikoli ne brani. So ti dali že dosti dobrih odgovorov! Katarina K http://katarinak.moj-album.com/ Sporočilo je spremenil(a) Katarina K dne 19. nov 2008 21:18:50

Kaj pa vem, če je dobro jemati pravico v svoje roke in groziti otroku... Nasilje pri otrocih je največkrat povezano s situacijo v družini in takemu otroku je treba pomagati, ne pa groziti, naj pusti tvojega otroka pri miru. Njega bo res pustil pri miru, ampak si bo kmalu našel novo žrtev. Mislim, da nebi nobena razredničarka obrnila hrbta mami, ki bi prišla po pomoč. Meni je najboljša rešitev tista, ki jo je napisala korosica - sestanek z razredničarko, psihologinjo, ravnateljem in starši nasilnih otrok. Starši se včasih sploh ne zavedajo, da je njihov otrok nasilen. Doma je v redu, v vrtcu ali šoli pa nasilje. In razlog - npr. prihod novega družinskega člana. Če tem staršem nihče ne pove, kaj se dogaja v šoli, ne more ukrepati in njegov otrok še vedno kaže svojo stisko skozi nasilje. In v takem primeru je še slabše, če mu en odrasel človek grozi. matilda

Ali bo tepel, ali pa bo tepen. Sem v enem stavku - kot prispodobi - povzela Vendelinino pisanje.

Še vedno je edina prava pot pogovor z razredničarko, ravnateljem, šolskim psihologom in s starši otrok, ki ga maltretirajo. Sem osem let sedela v svetu staršev in marsikaj videla. Izkazalo se je, da mora biti toleranca kakršnega koli nasilja na šoli ničelna, od prvega pojava dalje.  Ni druge.

 

Ne znam si predstavljati strahu otroka, ki mora vsak dan v šolo in pri tem ve, kaj ga tam čaka. Si ve predstavljate, da nad vami, odraslimi,  ki se zmorete braniti, nekdo v službi izvaja mobing, kakšne volje bi bile vsako jutro?

 

Mamamia

mamamia

mamamia je napisal/a:

Še vedno je edina prava pot pogovor z razredničarko, ravnateljem, šolskim psihologom in s starši otrok, ki ga maltretirajo. Sem osem let sedela v svetu staršev in marsikaj videla. Izkazalo se je, da mora biti toleranca kakršnega koli nasilja na šoli ničelna, od prvega pojava dalje.  Ni druge.   Mamamia mamamia

Točno tako, to je edini učinkovit način. Pazite zdaj, jaz sem pri tej problematiki večkrat na oni "drugi strani", po domače povedano, moj sin je bil že večkrat nasilen do sošolcev (hkrati pa včasih sam žrtev psihičnega nasilja). Je velik, močan fant, z dobrim znanjem in učnim uspehom, ki pa prave samozavesti nima. In se na "špikanje", vzdevke in podobno v skrajni situaciji odzove skrajno neprimerno: z vračanjem grdih besed, z odrivanjem, na žalost tudi z udarcem. Na sreči sem za ta vzorec obnašanja (ki ga doma ne poznamo - še en dokaz, kako otroci v različnih okoliščinah različno funkcionirajo) izvedela prvi mesec na prvi razredni uri v prvem razredu. S pogovorne ure sem odšla objokana in obupana. saj ni bilo za verjet. pa je moralo biti in to, drage mame, je prvo kar lahko naredimo, če hočemo otroku pomagati. Najprej se je treba sprijazniti s tem, da otrok IMA problem, da je treba ta problem začeti reševati TAKOJ in si ne zatiskati oči v smislu....se bo že samo uredilo (velja za oba primera - če je otrok žrtev ali nasilnež). Ne, ne bo se. No, jaz sem imela srečo, da je mojega sina prvi dve leti spremljala ena razredničarka in skupaj smo naredili načrt, kako to premagati. Otrokovo težavo sem sama izpostavila vsaki naslednji razredničarki in ji že na začetku povedala, da želim sodelovanje. Ne v smislu pošiljanja "podpisov" domov ampak v smislu rednih sestajanj ter njenega stalnega nadzora v razredu. Veste, nasilnih dejanj svojega otroka nisem nikoli in jih ne bom nikoli zagovarjala, pa vendar me je v pogovorih z učiteljicami večkrat zbodlo, ko sem izvedela, da je imel udarec mojega sina za povod večdnevno "špikanje" in zafrkavanje sošolca, ki je potem usodni udarec dobil. Pa so bili obveščeni o otrokovem vedenju tudi tisti drugi starši, ki se na pozive iz šole sploh ne odzovejo. Če pa se že, napadajo učiteljico, da ni sposobna, da je otrok samo premalo zaposlen in pametnejši od drugih, ki mu gredo na živce....da lahko govori kar hoče, saj nikogar ne tepe ......, ali pa da to ni res, da "naš pač ni tak"..... Meni pa je hudo, da kljub dobri volji in popolni netoleranci do nasilja, moj otrok "znori" in se maščuje, ker tiste zafrkancije noče več prenašati. In kako naj se počutim, ko se mi včasih zdi, da je edino meni mar za otroke, ki so bili "žrtve" mojega otroka? Pa takrat, ko na roditeljskem sestanku jasno povem, da se zavedam, da se je moj otrok včasih obnašal nasilno, da pa se zavzemam za NETOLERANCO do nasilja povsod, doma in tudi v vseh šolskih prostorih. Pa se najdejo starši, ki z nasmehom rečejo: "Ja kaj pa je to takega, otroci so se zmeraj tepli in se še bodo.....večji so zmeraj težili mlajšim, tako pač to gre....", kot da je to popolnoma normalno!!! Kaj naj pa učitelji naredijo v takih primerih? Ko staršev ne dobijo k sodelovanju? Ali le nemočno čakajo, da bo tisti problematični mulc končal šolo in ga ne bo več? V glavnem, avtorici teme sporočam, naj vztraja in zahteva VARNO okolje za svojega otroka. Bodi odločna, učiteljici predlagaj, da prideš na pogovor vsak mesec, da bosta skupaj ugotovili, kakšno je stanje in druga drugi poročali o napredku. Tako te bodo jemali resno. Drži se! mamaF - Mojca