Kače

Aja, pa še to, jaz pa mislim da je strah pred kačami (in tudi pajki, kobilicami, škorpijoni) pri ljudeh še starejši od Biblije. Če si predstavljate prazgodovinska bivališča v votlinah brez mrežice proti žuželkam, Autana in elektronskih odganjalcev mačk.....brrrr....saj vsi poznamo občutek, kako ti začne biti srce, ko ti med spanjem nekaj leze po obrazu.....se mi zdi, da vsi skočimo pokonci v strahu, in si predstavljamo ogromnega pajka, škorpijona in še kakšno "pošast". Zato mislim, da te strahove nosimo s sabo že zelo zelo dolgo, so nekako vgrajeni v nas. Seveda pa se da vse premagati! Jaz sem enkrat v zunanjem kamnitem umivalniku zagledala pred odtokom en čuden "suh list". Ko sem ga že hotela odstraniti, se je tista reč začela premikati in razvijati in izkazalo se je, da gre za majčkemo, kakih 20 cm, kot svinčnik debelo belouško. Srce mi je začelo nabijati, možgani so vedeli, da je živalca totalno nenevarna,pa me je bilo vseeno strah dotika. No, potem sem poklicala na ogled otroka in hčerka je kačico brez pomislekov prijela in začela božati. Potem sem se opogumila še jaz. Moj prvi dotik kače v žiljenju! Kako lep dotik, gladka, prijetno hladna koža, pa tista lepa glavica z belimi "ušeski".Kačico smo še nekaj časa božali, potem pa smo jo spustili na vrt. Upam, da jo bom kdaj še lahko pobožala! Ampak......ko hodim po gmajnah ali gozdu, mi pa srce še zmeraj začne hitreje biti, če mi pred nogami nekaj na hitro zašumi...po moje je to res en pra-strah. mamaF - Mojca

MamaF, hehehe, samo pazi, ko boš spet božala belouško, da te ne posmradi.... zna biti zelo neprijetno

LP

cervus

elaphus je napisal/a:

MamaF, hehehe, samo pazi, ko boš spet božala belouško, da te ne posmradi.... zna biti zelo neprijetno [slabo] LP cervus

Kako posmradi, a te polula ali izloča kak tak "obrambni" vonj? Zelo malo vem o kačah, pa bi bila vesela, če napišeš kaj več o tem! Če gre za lulanje, bom že preživela, saj sem navajena, imamo doma podgančka, ki tudi vsake toliko pusti par kapljic na rami. Kaj pa goži in črnice - teh je tudi kar nekaj okoli nas - a tudi oni kaj smrdečega izločajo, če so prestrašeni? ....čeprav se mi zdi, da bi pred veliko črnico prej jaz kakšno lužico od šoka naredila,če bi jo srečala kje na samem da o modrasu sploh ne govorim. Modrasa sem imela srečo videti dva precej od blizu, še večja sreča pa je bila, da je bil z mano moj mož, ki ju je prvi opazil in mi ju pokazal ter mi zabičal naj bom pri miru. Tudi to je bilo lepo doživetje, čeprav....kar adrenalinsko, moram priznati! Sem se pa po tej belouškici odločila, da bom šla enkrat v ZOO malo spoznavat kače "pod strokovnim vodstvom", skupaj z otrokoma. Sin je to letos doživel, ko so šli s šolo in mu je bilo super. Zdaj pa je zadnji čas, da se opogumi še mama, a ne! mamaF - Mojca

Ko smo že pri kačah - hči se panično boji mrčesa, od otroških let naprej. Že muhe se boji, kaj šele ose, pajka ali podobnega....Če zunaj sedimo na terasi in pribrenči osa ali čebela, smo že letali v notranjost lokala ali pa je bilo vreščanje, da so vsi gostje ušli....Ko je na TAjskem natleh videla ščurka,je že hotela naletališče in domov...No, kuščar v sobi je sploh ni motil

In potem, na prvi razstavi kač, ki jo je pri šestih letih obiskala, se je pa slikala z vsemi okoli vratu, ki so jih pač ponujali za ta namen, jih božala in stiskala k sebi....adijo pamet.

 

No, zdaj ima v študentskem stanovanju podgano. Ljubka stvarca, priznam.

 

Še domače živali niso več, kar so bile. Mamamia

 

 

mamamia

MamaF, tule je lepo napisano in razloženo, ter zelo zanimivo. Smrad ni ravno neznosen, je pa neprijeten in precej časa ne gre s kože (osebno preverjeno na Kolpi leta 1995 ).

http://www.herpetolosko-drustvo.si/Index_Files/2x2_Fi

LP

cervus

Elaphus, hvala za tale super članek! Ga bom priporočala še komu, ki živi v zmoti, da kače skačejo na človeka in podobno. Da so to izredno plašne živali, sem vedela že prej in tudi jaz "mojih" dveh modrasov ne bi uspela videti, če v obeh primerih ne bi stala pri miru kot vkopana. Takoj, ko je mož s palico malo podrsal po tleh, da je zašumelo, sta se namreč po zelo hitrem postopku skrila na varno. Pa še ena zgodbica, ki meni potrjuje dejstvo, da ima večina ljudi strah pred plazilci in žuželkami vsajen nekje globoko v sebi že od "pamtiveka". Pri nas doma sva oba z možem velika ljubitelja vsega, kar leze in gre. Meni ni prav noben problem prijeti kobilice, pajka ali vešče in jih ostraniti iz hiše. Še ekorpijona, ki se občasno znajde v kopalnici primem s pinceto in ga vržem na vrt-ubijati se mi ne zdi prav. Prav tako je bila nad hroščki, metulji, mravljicami in drugimi živalcami navdušena najina takrat triletna hči. Potem pa jo je neke noči "popadla" zelo visoka vročina. Kljub svečkam in hlajenju v mlačni vodi je vročina zelo počasi padala in se je mala vsa zaripla zbujala vsake pol ure, gledala s steklenim pogledom, kot da je v transu in vpila, da ji po postelji lezejo grozni hrošči in pajki. Prenašala sem jo s postelje na posteljo, tja pač, kjer je v tistih svojih blodnjah opazila, da hroščev slučajno ni. No, po kaki uri teh muk je vročina toliko padla, da je hči mirno zaspala. Prepričana sem bila, da bo vse, kar je "videla" ponoči tudi pozabila, ker je bila res kot v transu. Vendar je zjutraj, ko se je zbudila in sem jo, še vedno prepoteno, preoblačila, ves čas zaskrbljeno gledala proti vratom (imamo namreč do tal zastekljena vrata). Potem me je za roko odpeljala do vrat in mi tiho, preplašeno pokazalo natančno meto od koder so prejšnjo noč na njeno posteljo prihajali "strašni črni hrošči in pajki".Pozneje jih je tudi narisala. Ko sem jo naslednjič, ko sva po vrtu spet nabirali pikapolonice in lovili bleščeče zelene "mimice" vprašala. če se pa teh hroščkov ne boji, je rekla, da ne, ker "ja vidim, da to niso tisti veliki grdi črni, ki ti zlezejo na posteljo"..... Torej, zakaj bi se otrok v vročinskih blodnjah bal živali, ki jih je v "normalnem" stanju nosil po rokah? Čudno, a ne, verjetno je strah podzavesten. Ugibam. Histerično vreščanje, kot ga opisuja mamamia, se je pri naši hčeri začelo približno ob vstopu v šolo. Zdaj bog ne daj, da je v hiši kakšna kobilica (te so najhujše pošasti), pajek itd. Zdi se mi, da je ta "strah in gnus" kar naenkrat postal "in", saj se tudi sicer večina njenih vrstnic boji žuželk in je to pač "normalno" za te punce, hehe. No, pa še nekaj lepotcev z mojega vrta: umetnik mimikrije važička na ognjiču navijača Milana v veselih trenutkih mamaF - Mojca

....pa še naš Tonči podganec za mamamio: mamaF - Mojca

Črnico smo me z mami srečale na primorskem, smo se sprehajali ob nekih velikih poljih ene zelenjave in je ležala zvita pod zeljem, jaz sem naredila tako paniko (pa se drugače ne bojim kač, sem že kraljevskega pitona z lahkoto božala ;)) mami je pa kar gledala, potem pa je nek ribič ki je šel mimo povedal da je to črnica (mislile smo da je gad). Drugače pa moj največji strah so psi :S teh se pa res bojim da ne znam povedat kako in vem že vse o tem kako psi čutijo strah ipd samo kaj morem.