
Lazanja z genovskim pestom in piščančjo omako
| anitram1 je napisal/a: |
| me pa zelo zanima,drage ljubiteljice kač, katera od vas bi kačo sama preselila. Sama priznam, da ne, saj se bojim že zvite vrvi.anitram1 |
elaphus bi jo najbrž že, glede na to, da jih ima ene par doma...anede, elaphus?
OgnjičMislim, da imamo strah pred kačami v genih. Neketeri so imeli možnost, da so se tega strahu znebili. med njimi je zanesljivo Elaphus.
Pred nekaj leti mi je sosed pokazal slepiča, ki ga je imel v rokah in mi predlagal, da ga pobožam. Kar sem storila in ta dotik sploh ni tako nagnusen kot sem sprva mislila. Od takrat je moj odnos do plazilcev ( da me ne bo kdo za ušesa), drugačen.
Živim na podeželju, na damorski višini približno 520 m. Iz otroštva se spominjam srečanja z gadom, ki je bil v neku snežni plundri po poznopomladanskem sneženju. Prav tako se spominjam modrasa iz gozda pod gradom Podsreda, kjer je živela moja babica. Pa mislim, da je glede na listaniti gozd precej nižje.
Lani sem videla dve kačičci,ki sta se očitno fajtali, ker sta se grizli. Pogledala sem vse strani s plazilci in nisem mogla ugotoviti, ali gre za smokuljo ali goža, ki jih je več vrst. Slednji je ugriznil mojega soseda, ki je segel v košaro na uto, kjer je plazilec počival. Tulil je ko zmešen, kričali so vsi in so pobili kačo do mrtvega. Kar jim niti ne zamerim. Od ugriza je imel dve luknjici.
Meni zadostuje, da ločim strupene od nestrupenih. Če bi na našem vrtu bila strupenjača, dvomim, da bi v bitko poslala mačka. Ki sicer z zanimanjem gleda slepiče, pa nimam občutka, da bi ukrepal.
Na tvojem mestu bi vzela lev ( slečeno kožico) in jo odnesla najbližji biologinji na kako srednjo šolo. PA tudi kaka biologinja s KulSlo bi , po moje, z veseljem določila žival.
Dijaki iz tvoje okolice bodo to naredili še z večjim veseljem. Če ugotovite, za katero kačo gre, je en problem rešen.Ti pa ne zamerim, da te je strah. V resnici je večino nas, ki se tukajle zbiramo, hudo strah, če bi te živalice imeli v vrtu.
Kakorkoli, tem plazilcem boste že kos. Meni se zdijo dosti bolj odurni, ogabni in nesramni španski polži, ki so v velikoh trumah na našem vrtu. Pa sploh ne grizejo.![]()
F r i n a
Od kod ta strah pred kačami, zakoreninjen v nas, je res eno zanimivo vprašanje. Nekje sem prebrala, da so v prejšnjih časih, ko so otroci v petek in svetek bosi skakali naokoli in ni bilo pač nič nenavadnega, če je koga kača ugriznila, starši namerno strašili otroke s kačami. Sicer otrok, star človek ali pa bolnik res lahko umre od kačjega ugriza (od gadjega in modrasjega, da se razumemo, druge pri nas niso nevarne, čeprav znajo "ljubko" ugriznit, kar je vsaj neprijetno, če ne že boleče), odrasel človek pa ne. Baje v bolnišnici (nepreverjeno, no, lahko bi rekla "rekla-kazala") za kačji ugriz niti protistrupa ne dajo, ampak te samo obdržijo na opazovanju. Pa nimam nobene posebne želje, da bi to preizkusila na svoji koži, res ne.
Smo pa ljudje različni, ne. Psov se zelooo bojim, kač pa ne, ker sem ugotovila, da kače bežijo, takoj ko me začutijo, psi pa ne, ampak prav divje lajajo vame in kažejo grozljivo zobovje. Prav srhljivo, res.
LP
cervusKulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
| Kaj jutri za kosilo? | Venturini |
| malo za hec | sijasaja |
| MOJ vrt | rimljanka |
| Kaj danes za zajtrk | johana |
| Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |

Lazanja z genovskim pestom in piščančjo omako

Najbolj enostavni piškoti s črto