
Žepnina
Dzoana, mogoče je pa hči šparovna, taka je moja strarejša, pa jih bo kmalu trideset. Še danes vsako stvar 10x okrog obrne preden se odloči, da jo kupi.
Ne bom pa nikoli pozabila, kako je bilo, ko je prvič dobila žepnino, to je bilo pri starosti caa deset let. Sem že malce pozabila, koliko denarja je bilo, prav veliko ne, je pa zanj dobila kar precej čunga lung žvečilnov. Ker ni vedela, kaj bi s tolikšno zalogo, je malo podelila z deklico, s katero sta hodili skupaj iz šole. Popoldne se na naših vratih pojavi oče te deklice in sprašuje, odkod hčerki denar. Sem mu razložila, da je dobila žepnino, a sem imela občutek, da mi ni verjel. Čez par dni mi hčerka reče za denar in ji lepo razložim, kot sem ji že na začetku, da je žepnina za kakšen priboljšek za čez cel mesec. Verjetno je bil zanjo ta mesec zelo dolg, vendar je po tem dogodku postala skrajno previdna glede denarja in ni nikoli več zapravljala.
Se mi zdi v redu, da otrok dobi določen znesek, že zato, da dobi občutek za denar in spozna njegovo vrednost. Kar se let tiče, je pa težko reči, saj je odvisno od več dejavnikov. In kot piše Dzoana, naj ne bojo hišna opravila vezana na žepnino.
LijanaPri nas otroci niso dobivali plačila za običajna opravila, kot so pospravljanje brez ugovora, učenje, občasno pomoč pri hišnih delih in podobno. Morali so se navaditi, da sodijo takšna dela v žilvjenjski vsakdan.
Žepnino sta začela dobivati, ko sta šla v peti razred osnovne šole. Simbolično vsoto, na teden. To sta imela za svoje potrebe, da sta se naučila ravnati z denarjem, da sta dobila občutek, kaj si lahko z neko vsoto privoščita.
Glede varčevanja je bil drug sistem: oba dedka in babici so jima ob desetem rojstnem dnevu odprli hranilne knjižicie. Moževi starši so ju vsak mesec peljali s seboj na banko in sama sta izpolnila obrazec za polog deanrja in opravila vse potrebno. Dogovor je bil, da do 18. leta tega denarja ne dvigujeta. Moji starši so jima plačevali rentno varčevanje in jima ob 18. rojstenm denvu izročili papirje. Ob sta denar (se je pri obema nabralo nad 2500 evrov) vložila naprej, le en manjši del sta porabila za eno potovanje.
Ker v hiši živimo tri družine, je veliko dela okoli hiše. Zmenili smo se, da sinu plačujemo košenje trave in pranje avtomobilov, prekopavanje vrta in še morda kakšno reč. Svak ga vsake toliko časa potrebuje za fizična dela pri svojem poslu in mu tudi pošteno plača.
Ker hči porabi več za mobitel od vsote, ki sem jo pripravljena plačati jaz, razliko odsluži s čiščenjem (za kar smo do nedavnega plačevali eni ženski) in likanjem.
Zdaj sta oba študenta in bolj ali manj redno delata preko Študentskega servisa in imata že zelo dobro predtsavo o tem, koliko je potrebno delati za ne tako velik denar (pa tudi o tem, za kakšna dela si lahko zelo dobro plačan...), predvsem pa, kako se denar služi in kaj vse za neko vsoto dobiš.
Vse, kar potrebujeta, dobita še vedno doma (obleka, obutev, stanarina v LJ, oprema sob, študijski pripomočki), tako da imata denar, ki ga sama zaslužita, predvsem za svoje lastne potrebe. In opažam, da ga zelo previdno porabljata.
Zdi se mi, da pred osmim do desetim letom žepnina ne doseže nekega pravega učinka. Tudi se mi ne zdi prav, da bi otroke z denarjem stimulirali za opravila, početje ali dejanja, ki so sestavni del vsakdana - pospravljanje, odnašanje smeti, pomoč v kuhinji, učenje, ukvarjanje s športom in podobnom. Tu so po moje bolj pomembni vzgojni ukrepi kot pa finančna stimulacija. Lahko tudi, da se motim, ampak zaenkrat je moje prepričanje pač takšno.
Se namreč bojim, da starši začnejo uporabljati denar, ko jim zmanjkuje časa ali potrpežljivosti, da bi se ukvarjali z otroki. To pa je zadnje, kar si želim.
Naj še povem, da je v moževi družini bilo denarja vedno na pretek, a je imel v času, ko sva se spoznala, manjšo žepnino kot jaz. Mu je pa oče ponujal priložnost, da pri njem kot srednješolec in kasneje študent zasluži, kolikor hoče. In sta oba s sestro hitro spoznala - več kot delata, več si lahko privoščita. In znanja, ki sta si jih pridobila z različnimi deli (pretežno fizičnimi), še danes kako pridejo.
Doma pa je bilo samo po sebi umevno, da morajo biti šolske obveznosti izpolnjene v nulo, soba pospravljena in da pomagata pri hiši, kadarkoli je potrebno.
Mamamia
mamamiaSmoky mislim da so tvoje skrbi odveč,moja hči do tretjega razreda ni hotela brati ,en čas sem vztrajala ,na koncu sva obe jokali!Pa je rekla učiteljica na govorilnih naj jo pustim ,ker bolj ko jo bomo silili ,slabše bo!Čez nekaj časa je to minilo in sva skupaj hodili v knjižnico ,ker je potem brala tudi neobvezno čtivo!Zdaj je stara dvajset in še vedno pridno bere!Ko otrok sam spozna da nekaj pač mora in če mu starši ne težijo kar naprej,pač to tudi naredi ,se uči ,bere.....!Za gospodinjska dela in pomoč pri hišnih opravilih nisem otrokoma nikoli plačevala,za svoje potrebe pa sta dobila nekaj denarja(sladoled,mobi kartica....),sin pa je star osemnajst let!Do petega razreda sem še vprašala ,če je narejena naloga ,če sta se učila,pa mi je sin (takrat tretji razred )lepo povedal ,da tudi ona dva mene ne sprašujeta kdaj bom zlikala ,skuhala ,šla v službo...,no pa sem nehala spraševati,v srednji šoli pa sta izdelovala z dobrim uspehom!
lp
marjeta10Kulinarična Slovenija ne odgovarja za vsebino foruma! Vse napisano je odgovornost piscev besedil.
Za pošiljanje sporočila v forum, morate biti vpisani v KulSlo. Kliknite na VPIS! Če ste že vpisani in niste prijavljeni se prijavite.
Izpostavljeno

Forumi (vroče teme)
| Kaj jutri za kosilo? | rimljanka |
| MOJ vrt | rimljanka |
| malo za hec | Nikita2 |
| Kaj danes za zajtrk | johana |
| Ločevanje živil 90. dni - 5. del | dočka |
Video recepti

Tiramisu

Polžki s krompirjem, ohrovtom in sirom

