30. okt 2008 13:43
Če nadaljujem.... ...iz Porta sva nadaljevala pot do Bucaca, to je čudovit in ogromen gozd, urejen kot park, ki je star kakih 1500 let in so ga počasi ustvarjali menihi, ki so iz vseh koncev sveta prinašali najrazličnejše rastline in drevesa. V kako staro drevo, ki raste do neba in ima neznanski obseg debla, človek res strmi z odprtimi usti. V tem gozdu je prekrasen grad, ki je zdaj eden najbolj mondenih hotelov v Evropi. No in potem v Coimbro, nesrečno Coimbro. Tam je ena res lepa univerza, ki pa je bila prazna, saj sva bila tam v nedeljo in ni bilo nikjer žive duše. Sva se kar hitro pobrala od tam, ker je bilo precej dolgočasno. Pa greva v najinega Pierra, čez par krožnih križišč in zavijava na levo...in se nama v levi zadnji bok zaleti nekaj velikega, enoprostorec z živčnim portugalskim šoferjem. Avto ni bil njegov, k sreči je pridelal le manjšo prasko. Kriv je bil moj fant, ker je iz srednjega pasu zavijal levo na neko parkirišče, pa drugega avta ni videl. Ob tem naj povem, da je bilo krožišče 3-pasovno, iz njega pa sva se peljala na cesto, ki je široka kot kaka naša regionalna cesta, kjer se lahko srečata 2 avta. No ampak tisto je bila v resnici 3-pasovnica, brez narisanih pasov. Kar ni na Portugalskem nič nenavadnega, črt in drugih talnih oznak na cestah skorajda ni, ali pa so že čisto zbledele. Na vsakih 10 kilometrov ceste popravljajo, ampak efekta ni nobenega. Eno samo gradbišče.... Kaj sva hotela, priznala sva krivdo, napisali smo evropsko poročilo, rekla sva si C´est la vie in sva šla naprej z vdrtimi zadnjimi vrati in odbijačem. Pa se peljeva, zapeljeva v neko klasično portugalsko cestno luknjo in nama avto nekam čudno zajamra. Ustaviva, vidiva da nama je olupilo profil gume. K sreči sva bila blizu kampa, kjer sva dala gumo dol in ljubi je s težkim srcem s kladivom tolkel po svojem jeklenem konjičku. Bilo je zelo glasno, odmevalo je po celem kampu in zgledalo je zelo zelo "češko". Pa je pristopil k nama veseli Irec Steven, ki je s punco Nizozemko kampiral nedaleč stran in naju povabil na pivo. Pa se je večer raztegnil do jutra, v žerjavico smo vrgli krompir, si pripovedovali popotniške zgodbe, malo preveč popili in pokadili, potem brenkali na kitaro in peli domače pesmi. Irec keltske, midva slovenske, Nizozemka pa svoje domače. Res odbit model tale Irec. Je prišel na Portugalsko z dolgo rdečo brado, pa je poležaval na soncu, dokler se mu ni nekega dne posvetilo, da če se nekoč obrije, bo imel obraz neenakomerno rjav (no v njegovem primeru rdeč :)). Pa si je obril pol obraza in se 2 dni sončil na eni strani. Potem po dveh dneh pa še drugo polovico brade in se posončil še na drugi strani. Ne vem kako je zgledal samo s polovico brade, verjetno precej čudaško, ampak ni se kaj dosti sekiral, niti ni to pretirano skrbelo njegove punce. Že dolgo se nisem čemu tako od srca nasmejala. Smo se pa vsi, kot veliki pivoljubci strinjali, da so portugalci čudaki, ker nimajo niti v velikih supermarketih v hladilniku mrzlega piva. "Freakin` weardows man!!"
tole se je dogajalo v Nazareju, od koder sva obiskala res lepa mesta: Obidos, Alcobaca, Batalha in Tomar. Vsako od njih ima po eno res lepo cerkev, grad ali samostan, kije pod UNESCOvo zaščito. Potem pa še v Fatimo, kjer so se pred kakimi 100 leti dogajali čudeži, ko so trije pastirčki videli devico Marijo. Potem so tu postavili novo cerkev na ogromnem trgu. Po njem se do cerkve romarji iz celega sveta plazijo po kolenih, nekateri tudi po komolcih.
Dan kasneje sva se odpravila v Lizbono, kjer sva se dobila s prijateljico, ki živi tam in njenim fantom Carlosem, Angolancem, na Portugalskem precej znanim filmskim igralcem. Sedeli smo na Praca do Comercio, pili pivo in odganjali pakistanske dilerje, ki na vsakem koraku šepetajo "Hašíš, hašíš..pssssst". In če pokažeš malo zanimanja, iz žepa potegne tudi 10 centimetrsko palčko hašiša ali vrečko marihuane. In že govori "How much, how much??" ter se panično ozira kje je kak varuh zakona. No po pogovoru z enim izmed njih sva ugotovila, da so cene zelo ugodne...
Lizbona je krasno mesto, ampak se tam nisva dosti zadrževala. Oba jo namreč poznava že od prej. Šla sva še na Cabo da Roca, najzahodnejšo točko celinske Evrope, kjer naju je prepihalo in premrazilo, pa v Sintro, prelepo mestece v bližini Lizbone, kjer sta dve zares lepi palači in mavrski grad na hribu nad mestom. Spala sva v kampu v Cascaisu, mondenem turističnem mestecu ob obali, kjer je domoval naš Zlatko Zahovič, ko je igral za Lizbonsko Benfico. ko sva se prijavila v kamp in je receptor videl da sva Slovenca je začel: "Ooooo Zaovik, Benfica, muito bem, Esloveno, sim!!!" Če na Portugalskem omeniš Zahoviča si tako ali tako takoj njihov kolega in že se začne debata o fuzbalu. Igral je praktično po celi Portugalski, začel v Guimaraesu, potem je bil velika zvezda Porta in končal v Benfici. vsi ga poznajo. Ja, nogomet definitivno združuje svet!
saša
