Najstnica

Ima lisicka nazarensko prav. Štirinajstletnica, - ki so jo prvih štirinajst let doma upoštevali, - ki je niso odganjali v stilu "pa dej mi mir, pa kua pa ti veš, maš tih za bit, dokler te js ž"vim bo tko, kokr js praum", - ki je tudi drugače videla vzorec medsebojne komunikacije v različnih situacijah in ne samo takrat, kadar je pleme drlo v hipermarket - ki je, če je naredila napako, dobila možnost da to popravi, ne pa zgolj tuša nadiranja in poniževanja (eni mislijo, da je to vzgojno) - ki je imela možnost, da kaj sama naredi, oziroma je navajena prevzemati odgovornost (pa eni otroci tega žal ne morejo, ker jim starši ne dajo možnsoti, da bi sami kaj naredili - "dej sm, bom js, bom hitrej") za svoje početje.... takšna štirnajstletnica bo verjetno imela fanta. Če ne pri štirinajstih letih, pa nekaj mesecev kasneje. Če ji bo težil, ga bo verjetno pustila. Ali pa bo on pustil njo. Verjetno bo malo jokala, ampak življenje gre dalje.....Potem jih bo še nekaj in če bo imela vsaj malo sreče in pameti, bo srečala kralja po tem, ko bo nehala iskati princa na konju. Štirinajstletnica, ki pa ni doživela nič od tega, kar piše v alinejah - ta bo pa na vsak in na vse načine poskušala dokazati staršem in starejšim, da so se motili, da ona ni otrok, ki nič ne zna. In bo poskusila čisto vse. Od alkohola (kar je najbrž videla že doma), do kajenja, džointa in verjetno tudi prezgodnjega seksa, seksa z napačnimi in seksa z zdravstvenimi posledicami. Prepuščam bralstvu, da se samo razvrsti v to, v katero skupino po svoji oceni sodi..... Še nekaj, drage dame: Če mislite, da bo vaš štirinajsletnik, petnajsletnik....(joj, pa tolk cort dojenček je bil,a se spomniš, kako je šel prvič na kahlico....) ob prvem srečanju z vrstniki in vrstnicami zgolj in samo seksal, se postavljal v nesrečne položaje in sploh vlekel nesrečo nase - in to podkrepljujete z maso neprevejrenih vendar nesrečnih zgodb - in da ga je zato treba kar kontrolirati in vleči iz njega (da bo ja vse povedal/a) - potem evidentno ne zaupate svojemu otroku, če mu pa ne zaupate, to z drugimi besedami pomeni, da ste vzgojo totalno narobe zastavili. Zakaj bi morali potem otroci zaupati takim staršem??? P. S. Pri štirinajstih sem živela v Londonu pri eni daljni sorodnici, ki ni imela svojih otrok in se ji pubertetni problemi sploh niso postavljali. En vikend sem ji razložila, da bi šli ekipa iz šole malo na izlet čez Rokavski preliv in smo se peljali z ladjo čez, od Le Havra pa potem še z vlakom in busom v Amsterdam. Kjer smo spali v enem hiperpoceni hostlu brez dek in rjuh in nam ni ostalo drugega, kot da grejemo en drugega, medtem ko spimo. Smo se drgnili eden ob drugega oblečeni v vsa oblačila, ki smo jih imeli.... Staršema sem po telefonu razložila, da gremo z ekipo, v kateri je bilo res nekaj formalno polnoletnih (so bili pa vseeno zelo zeleni) malo na izlet na Nizozemsko in sta rekla, prav, pa dobro se obleci, ker piha. Leta pozneje sem se čudila, kako to, da sta me starša v bistvu pustila na tak izlet in sta mi razložila, da jima itak ni ostalo drugega, kot da verjameta, da imam neko osnovno pamet že v sebi. Upam, da je bilo spročilo nedvoumno razumljeno. Vendelina jr.

Frina, napisala si TOČNO TAKO, kot bi sama, če bi le znala besede zliti na papir Kapo dol. blažkaa

Naj še jaz podam svoje izkušnje. Pred  32 leti smo na neki OŠ v Ljubljani delali anketo med osmošolci: od 28 učencev in učenk jih takrat (pazite leta 1976!) samo šest še ni imelo spolnih odnosov! Smo pa takrat svetovalni delavci hitro ukrepali in imeli nekaj predavanj na temo spolnosti tako z učenci kot tudi starši.

Sem pa sama pri hčeri in sinu "ukrepala", mislim da, precej napredno. Vseskozi sem vedela, s kom in kje sta (sta mi sama zaupala), pa tudi kdaj sta izgubila nedolžnost. Smo se pa doma z obema o tem precej pogovarjali in ničesar skrivali. Pa tudi hčerko sem takoj odpeljala h ginekologu, da je videla, da ne počne nič prepovedanega in grdega. Sta pa svoje simpatije vedno pripeljala domov, da smo jih spoznali. Še danes zagovarjam to, da je bolje, da sta jih pripeljala domov, kot pa da bi se "vlačili" nekje zunaj in na neprimernih lokacijah. Pa sta sedaj že oba odrasla in dolgo časa v zvezi s stalnim partnerjem, pa mi še vedno zaupata določene probleme, če jih slučajno kaj pestijo.

Imam pa nečakinjo, ki je starejša od mojih otrok, ki pa se doma s svojo mamo nikakor ni mogla pogovarjati o svojih problemih in spolnosti, sem pa tudi njej pomagala z nasveti in predvsem s kondomi, da se je lahko zaščitila....

Iz svoje dolgoletne prakse pa ugotavljam, da je v družini še vedno premalo pogovora med starši in otroki, saj se vsem vedno nekam mudi.... Potrebno pa se je zavedati, da nam otroci prehitro odrastejo...

kača

Kristina: Nadzor nad otroki bomo imeli samo, če nam bodo otroci zaupali. Kar pomeni, da je potrebno doseči, da se ti otrok upa povedati vse. Čeprav si ne domišljam, da meni moja najstnica pove PRAV VSE. Ima pač svojo intimo in prav je tako. Veliko se pogovarjam z njo in ji odgovorim prav na vsa vprašanja. Tudi glede odnosa moški - ženska, tako s čustvenega kot fizičnega vidika. In seveda se ji fizični del pri (skoraj 13 letih) zdi totalen gravž. Zaenkrat. Seveda me skrbi, da se ji ne bo kaj neljubega pripetilo. Ne trdim, da se ji, navkljub vsej pozornosti, ki ji jo namenjam, to ne more zgoditi. Seveda se lahko. Prav tako, kot jo lahko povozi avto. Čeprav sem ji neštetokrat zabičala previdnost na cesti. Kar pa se tistele prošnje Bogu tiče...... Bog pomagaj!!!!!!!!!! zvitorepka

PS: Če bi imela h komu moliti, bi molila, da bosta moja - eden pubertetniški in eden še predpubertetniški - otroka nekoč čustveno zreli osebi, da si bosta znala ustvariti ljubeče družine, da bosta imela otročičke, jaz pa bom zadovoljna, v vnučke zaljubljena babica. Tako pa to samo upam in vztrajno delam na tem zvitorepka

Midve s Simono84 se zelo redkodkaj strinjava, ampak to pot sva pa evidentno v istem klubu pristali... Tistega razmišljanja, da je mladostnik tempirana fertilna bomba in da ga je treba nekako preventivno omejevati, pa spolnost raje ne pred polnoletnostjo...dajte no. Pa saj je pubertetniki v resnici še nekaj časa nočejo - ampak, če normalnemu pubertetniku ves čas z omenjanjem spolnosti in nevarnosti mahaš kot se biku maha z rdečo cunjo (do včeraj se je pa na otroka gledalo kot na bitje, ki je mentalno v fazi nekoga, ki je ravnokar nehal nositi plenice) - pa ni vrag, da bo šel nemudoma probat! Ker kolikor toliko normlaen mladostnik bo zanesljivo razvil silno radovednost do tistega, od česar ga rigidna odrasla okolica odvrača. Se ob tem spominjam svojih gimnazijskih in študijskih let. Na maturalcu so bile z naskokom najbolj razposajene tri punce, ki so prihajale iz hiperstrogih, da ne rečem farških familij. So šle lahko v šolo in nazaj, pa v medeljo k maši, do lokalne diskoteke jih pot ni zanesla, ker jim doma niso pustili. Te punce so potem delale drame in komedije na maturalcu, sprobale so za eno vaterposlko reprezentanco domačinov (Dubrovnik, tam so vaterpolisti carji), ena ni hotela domov, je hotela kar tam ostati in sploh je bilo dramatično. In vsa sreča, da so vsaj dalmatinski galebi imeli nekaj pameti in sreče (ker one niso imele nobene zaščite), da ni nobena zanosila. Da ne govorim o prvem letniku faksa. Je prišlo v Lj. čisto vse, kar se je uspelo "strgati s ketne" in kako so razne bogaboječe punce iz raznoraznih demograsko ogroženih področij v Sloveniji razturavale po mestu! Od Rožne do faksa niso našle, medtem ko itinerarji do diskotek - to so pa obvladale v dveh mesecih. In so si našle prve fante, ki so zelo hitro postali tudi prvi moški in so v dveh korakih tudi bile prvič noseče....in ker pri osemnajstih se pa ravno ne aobrtira, bomo že kako,....so zelo hitro postale tudi prvič samohranilke....in so se zaposlile kot blagajničarke na bankah, zdaj se pa bojijo, kdaj bodo z gimnazijsko maturo razglašene za tehnološke viške..... Medtem ko smo ostali, ki smo imeli srečo z bolj sproščenimi familijarnimi odnosi, nekako prebili čez pubertetno s prvimi zaščitenimi seksi tam nekje pri 16-17h in te izkušnje so bile itak večinoma tak dizaster, da smo misel na ponovitev več ali manj opustili - vsaj za nekaj let. Vendelina jr.

Osemletni Janezek je gospo, mati edinčka, vprašal: "Gospa, zakaj pa nimate več otrok?" "Štorklja mi jih ni prinesla!" mu je pojasnila. "Zakaj pa niste poskusili s kakšnim drugim tičem. Glih kar sem ga dobila iz NLB,mislim da spada v to temo. Moramo se pogovarjat z otroki, dugač najdejo nadomestno mamo oziroma prijateljico, in po toči je prepozno zvonit. Moji otroci to doživljajo kot nekaj normalnega,lepo sem im razložila da usaka stvar pride ob svojem času. yoli

 

Sama sicer težko sprejemam spolnost pri 14, ampak ker mi je jasno, da se stavri dogajajo, se mi zdi, da je temu primerno potrebno ukrepati - torej poskrebti za nezaželjene posledice. Se mi zdi, da otrok, ki raste v skladni družini in ima s starši toliko zaupljiv odnos, ki je sprejemljiv za vse, hitro dojame, kaj in kako je z nekaterimi rečmi v teh letih. Eni to prvič počno hitreje, drugi kasneje, na nas, starših pa je, da jih na to prirpavimo. Tu je pomemben tudi naš lasten odnos do spolnosti in odnosov med partnerji. Mi smo se o otrokoma sproščeno pogovarjali o vsem, tako kot so se moji starši z menoj; spolnost ni bila nikdar tabu.

 

Naša otroka, sin in hči, sta najstniška leta prekrmarila brez večjih pretresov, na srečo mi je bila dilema kako ravnati, če si osnovnošolka omisli fanta, prihranjena. Zanimivo pravzaprav - kako bi se pa spraševali,  če bi si naši sinovi pri 14 omilsili dekle???

 

Hči naših prijateljev je stara 14 let in ima že DVE leti fanta, zdaj star je 19 let. Hodi k njim domov. MAai se s  tem strinja, oče je norel, potem se je navadil, pač po sistemu Kar je, je, ne bom še slabšal situacije. Tudi sama bi rekla, če je že tako, naj otroka raje prideta domov, kot da se zaradi nasprotovanja staršev skrivata in potikata naokoli. Ker je otrok potem tudi  prisiljen lagati in skrivati, tega si pa verjetno nihče od nas ne želi.

 

S prepovedjo dosežemo nasproten učinek. Če otrok nekaj hoče, bo to tudi naredil, način in čas se vedno najdeta. Da so okoli res nas res takšni, ampak mojega otroka ni med njimi, je pa najlbolj samozavajojoč način razmišljanja.

 

Tako da se mi zdi, da je zaupen odnos med starši in otroki tisti najbolj zdrav temelj. Avtoriteta in pepričanje staršev, da imajo vse pod kontrolo, je lahko dobra tolažba, včasih morda čisto na mestu, a bolj za starše same kot za otroka.

Je pa res, da si starš zelo težko prizna, da njegov otrok odrašča. In potem ima na izbiro, ali se bo s tem sprijaznil in stal otroku ob strani in mu pomagal najti pravo pot, ali pa bo s tem odlašal in oteževal situacijo sebi in otroku.

 

Jaz nikdar nisem pozabila, kako je bilo, ko sem bila mlada in je bilo včasih kakšno malenkost za starše tudi prirediti, zato sem svoja dva vedno razumela in ona dva sto znala ceniti.

 

Mamamia

 

 

mamamia

Frina, napisala si TOČNO TAKO, kot bi sama, če bi le znala besede zliti na papir Kapo dol. Se tudi jaz podpišem na tvoj papir. Mame, ne delajte si utvar, da nam/vam naše hčere povedo vse, no ja, skoraj vse.... Kot je rekla Vendelina "da jima itak ni ostalo drugega, kot da verjameta, da imam neko osnovno pamet že v sebi." Zvitorepka: Če bi imela h komu moliti, bi molila, da bosta moja - eden pubertetniški in eden še predpubertetniški - otroka nekoč čustveno zreli osebi, da si bosta znala ustvariti ljubeče družine, da bosta imela otročičke, jaz pa bom zadovoljna, v vnučke zaljubljena babica. Tako pa to samo upam in vztrajno delam na tem. Pozdravček!

zdaj se pa bojijo, kdaj bodo z gimnazijsko maturo razglašene za tehnološke viške..... Manjvredna rasa, al kaj? Majdina