James bond 007

Meni so bile še najbolj hude uvodne špice in nosilni song za vsak film. Ostalo me ni tako potegnilo... V smislu, to ravno NI moj žanr. Je pa v Jamesu Bondu skomprimiranih toliko fenomenov, da velja navesti vsaj nekaj od njih: 1) Dobri svet VS. sovražniki. James je vedno na strani dobrega sveta, ki rešuje svet pred nuklerarnimi norci, sovjeti, KGB-jem, bivšim KGB-jem, ki se je zdaj sprivatiziral, pa teroristiov je tudi veliko, pa še kak narkošef iz latinske amerike se najde, pa ekološki terorizem....Na lepi svet se packarije nekako ne primerjo, medtem ko vsa svinjarija leti na sovražnike. Bojim se, da je trenutna ameriška oblast filme Jamesa Bonda preveč dobesedno vzela: oni so kao dobri svet in oni lahko vse naredijo in konec bo vedno srečen....nekako se mi zdi, da je Bush, ko je leta 2001 govoril o vojni civilizacij - da je preveč gledal Jamesa Bonda, namesto da bi študiral resne knjige. 2)Slikovna razlaga za Moške fantazije. Obstajajo zbrane študije Klausa Theweleita z naslovom Moške fantazije in to knjigo bi definitivno morale prebrati vse ženske, ki se jim zdi, da se njihovo žviljenje v bistvu dogaja kot prva sezona Seksa v mestu, od tam naprej ne gre pa nikamor. Skratka, punce, poiščite Theweleita in če je tekst mestoma naporen, potem je slikovna razlaga v Jamesu Bondu. James je arhetip moškega junaka v očeh moških. Punce, ne se smejati, res je! Oni si RES želijo, da bi bili podobni Jamesu Bondu. - Oni si res želijo, da bi bili tako telesno spretni in športni - James obvlada vse športe, zna smučati in streljati, pa smučati na vodi v volnenem puloverju (ki se sploh ne zmoči in ne postane vražje težek in James sploh ne utone) - edino šport, kjer je James slab, je ples. Kakšen standarden foxtrot, potem ga pa že zmanjka. Raje dve barabi na gobec pa še kakšno bombo deaktivira, ena salsa bi ga pa zanesljivo fentala za večne čase. James beži pred plesiščem. Skratka, punce, ne čudite se, če vaš moški ne pleše. Zakaj pa bi? Jamesu tudi ni treba???? - Oni si res želijo, da bi bili zraven pri velikih in pomembni stvareh in da bi bili v tem zgdovinskem trenutku glavni carji. Ker je zgodovinskih trenutkov bolj malo ali pa so zgolj na filmu, naši moški potem zadevo sublimirajo tako, da je VSE, česar se lotijo, najbolj zgodovinsko relevantno na tem svetu. Dragi, odnesi, prosim, smeti v smetnjak....Ne morem, a ne vidiš, da MISLIM o tem, kaj imamo v službi! - Igračke: A je treba kaj dodati? Ne, je že vse povedano. - Hude bejbe: A se spomnite tistega prastarega vica, v katerem je oče, da bi sina, ki je imel v šoli zanič ocene, motiviral tako, da je sinetu kupil moško revijo in ko si je sine pasel oči ob fotkah v revije in vprašal očeta, da kdo pa da seksa s takimi hudimi bejbami....in je ata rekel, odličnjaki, sine, odličnjaki.....? No, fantje, James je tozadevno evidentno odličnjak, kako pa vi kaj stojite tozadevno z uspehom....? Gledam po ulici, pa se mi zdi, da je večina bolj na popravcih.... 3) Fantazije prodajo vse. Moški užitek, ko se identificira z junakom, ki ob najavi začetne špice v bistvu strmoglavlja z avionom, pa vmes najde še padalo, si ga oprta in skoči in medtem ko pada, najde v luftu še motor, ki tudi pada, ga v luftu ujame in potem, ko pristane, že zalaufa tisto mrcino in se pelje naprej (matr, Valentino Rossi in Casey Stoner sta res vajenca, njima motroji tudi crknjeo, Jamesu nikoli).....to je realizacija fantazije. Vrhunska realizacija, ki nič ne stane (gledaš film) in pri kateri se nič ne poškoduješ, nič ne narediš, pa vseeno doživiš užitek. Film in televizija temeljita ravno na tem, da bodo gledalci brez kakega posebnega lastnega angažmana nekako doživeli en mentalni užitek. Moški imajo tako identifikacijo na Jamesu Bondu, ženske pa na romantiko vobče. Skratka, on bo gledal Jamesa, kako bandžira na dno jeza, ona bo gledala latino bomobončka, ki bo v rastru ene ure z reklamami vred kar nekajkrat izjavil que quiero compartir todo con tigo....učinek bo pa več-ali-manj enak za oba. Vendelina jr.

Eh ne, zakaj bi se pa ob 007 moral z njim identificirati? Gre zgolj za dobro pravljico, ki jo lahko gledaš medtem, ko goniš orbitrek na najvišji prestavi. Meni je všeč, ni mi nerodno. A ni tisti lov za letalom in padalom dobro posnet? Saj ne gre za to, da bi se v Bonda vživeli, zanimiv je zato, ker se iz nemogočih situacij reši na popolnoma nemogoče načine. Ravno to potegne, v smislu kaj za vraga pa si bodo še izmislili.... V kino pa ga res nebi šel gledat. Se pa spomnim odpiljene parodije na 007, ki sem jo gledal ko sem še hodil v OŠ. Če kdo pozna agenta z imenom Derek Flint 008, upodobil ga je James Coburn, en copy paste: Derek Flint, perfectly portrayed by James Coburn, was Bond taken to the extreme. Whatever Bond did, Flint did it twice, and with more style. While some still take the first Flint film as a serious attempt to make a spy thriller, there is no doubt that it is the most successful parody of James Bond to make it to the big screen... lp

Mene tudi ne potegne, ne žanr, ne moški... (Ne vem, če sem sploh gledala katerega do konca...)

Enostavno, NOT FOR ME.

lidka

Živim v mestu, kjer je bil njega dni pravi podvig obiskati kinopredstavo. Odmislim škripajoče stole v smrdeči dvorani, ki je prvi spomenik udarniškem delu v mestu. Problematični so bili grozdi mladcev, ki so stali v vrsti kot grozdje, ah, kaj grozdje, cela letina jih je bilo vsakič in so dobacivali mladim dekletom. V tistem času je imelo mesto zelo velik presežek mladcev v starosti od 15 do 25 let in take situacije najbrž ni bilo nikjer drugje.

Zato so bili moji obisku v Kinu, ki so ga zdaj predelali v špelunke in skladiščno prodajo sadja in jo je družba prodala po šetintridesetinah, preden je kino po neki muslimanski prireditvi pogorel, zelo redki. Skupnost je zgradila nov kino, krasne, hlajene dvorane, čudovito ozvočenje in - prazni sedeži. V mestu, kjer je  najvšlj delež brezposelnih mladih, ta populacija poseduje avtomobile in se viozijo i na predstave v 24 km oddaljeno mesto, kjer potem zabavo podaljšajo v tamkajšnjih oštarijah. Zato je crknil tudi nov Kino, ki ga skušajo spet oživiti, čeprav sem leta 1998 s svojim slabim strokovnim poznavanjem trga predvidevala točno tako usodo. Ta uvod sem napisala zato, da upravičim svojo odsotnost iz kino dvoran v času, ko so uspevale bodndijade.

Vendar pa obstaja ena izjema: z nekaj let mlajšim bratom sem gledala film Diamanti so večni. Po travmatičnem čakanju, kjer moj spremeljevalec ni kaj dosti zalegel pred "občudovanjem"i čakajočih mladeničev, smo se zgnetli v dvorono. Nikoli nisem razumela, zakaj se ne odpre oboje kril vrat in se mi je zdelo, da odgovonim prav ugaja vznemirjena množica, ki valovi pred premajnih vhodom, pritiska in se stiska, da se mi je zdelo, da me bodo zmečkali.

Še danes slišim krike publike, ki so v navdušenju sprejemali vsako finto 007. In še ena hujša zadeva je bila: moj nabriti brat mi je na uho  vse izredne prizore komentiral s čistim prezirom do režiserskih in scenarističih fint. Še danes imam v spominu krsto, ki ni zgorela, polno diamantov. In množico kamenja, ki je z neskončno lahkotnostjo padalo na pot junakov. Moj brat mi je seveda zagrenil vsak užitek z očitnim poznavanjem okoliščin snemanja. Vsebine filma se spomnim bolj malo, mi je pa ostala v spominu naslovna pesem. Še Roger Moore, ki sem ga bolj poznala kot Simona Templerja, me ni potegnil v zgodbo, ker se mi je takrat že zdel malo ofucan, dogajanje pa skrajno neumno. Ob tem moram priznati, da se ob večini filmov vživim v zgodbo in se včasih skoraj cel film precmerim. Razen pr CSI, no.

To je bilo moje prvo srečanje z Jamesom Bondom in sem takrat razmišljala, kako je možno, da odrasli ljudje zgodbo sploh vzamejo za mogočo. Ko se je pojavil luškani Pierce Brosnan kot Bond, so na TV predvajali vse Bondiade.Nekaj sem jih videla, vendar so bili negledljivi prav zaradi tistih neverjetnih fint. Priznam, da sem pa res vse gledala na kritičen način.

Mene preseneča, da ima ta zvrst toliko ljubiteljev, da očitno ne bo izumrla. Meni se zdi, da je bistvo navdušenja v reševanju svetovih problemov, ki bi jih mi vsi radi rešili.

Odkar je Winetu omahnil pod streli bledokožcev in sva z bratom skoraj utonila v solzah, odkar smo v osnovnošolske spise pisali, da bi s čarobno palico obudili od mrtvih oba Kenedya, pa Martina Lutra Kinga, sem prepričana, da človeke hudobije ne more rešiti noben junak, ker junaki vedno umrejo ob nepravem času. 

Niti junaki v plenicah ( Supermen, Spyderman in Batman imajo vsi oblečene gatke čez žabe, kar pomeni, da imajo direktno na riti plenice in hlače služijo samo držanju plenic), sveta ne rešijo zla. Edini problem je v tem, da otroci to informacijo dobijo že precej zgodaj in se kasneje obnašajo, kot da je boj proti nasilji stvar pravljičnih junakov. V realnem življenju pa se je treba odzvati na vsakršno nasilje v družini, na cesti, v političnih odnosih. Ker se proti slabemu lahko borimo le sami. In zaradi takega izmikanja in sanjarjenja so mi filmi tipa 007 ter  fantov v plenicah zoprni.

 

PS Res pa je, da imam podočnjake kot črnobilska miška, ker sem pripravljena pozno ponoči gledati forenzike ( pri tem ne čutim nobenega gnusa, ker jemljem kot rekonstrukcijo dogodkov) in seveda Lost, ki je sicer dovolj neverjeten, a scenaristično zelo zanimiv.

Si pa z užitkom pogledam Brosnana, pa ne zato, ker je agent Njenega veličanstva, ampak zaradi tistega pogleda izpod čela... Nekateri tega itaq ne razumejo.

 

F r i n a

No, 22.5. je pa še premiera Indiane Jonesa.

Loni Makaroni

Frinči, jaz te v celoti razumem. Dober opis kinopredstave. Boljši opis kot film. Brosnan ima v redu okice. Forenziki so zakon, upam, da si na BBC Prime ulovila tudi Silent Witness v sezonah 2005/2006? Vendelina jr.

Ne vem zakaj delati iz filmov, ki itak predstavljajo neko kvazi resničnost celo dramo. Meni je enostavno kul, čeprav so finte za dol past, se jim tudi nasmejem in jemljem to kot zabavo. Imam tudi celotno kolekcijo bondovih filmov in me ni sram tega priznat. Vsako tele ima svoje veselje, pa tudi ne čutim da je moje življenje kaj manj kvalitetno zaradi tega. Če repliciram še na CSI, po čem so pa njihove fore kaj bolj verjetne? Marsikdaj mejijo na znanstveno fantastiko in me prav zanima koliko je v tem resničnih postopkov... Pa me ne narobe razumet, sem gledala že vse sezone vseh CSI, ampak jih žal ne smatram bolj kredibilne kot bonda npr. No, Indiana Jones mi je pa čisto mimo!

Galyka, se pri oceni tipov in bejb se razlikujemo, ko gre vendar za prvinki nagon po ohranitvi vrste, zato ne moremo pričakovati, da bi bili enotni pri izbiri filmskega in knjižnega žanra.

Človekov izbor stvari, beri: filmov ,je stvar užitka, ki mu ga daje. Mene celo ne motijo spremljevalci kaktus nadaljevank, če le to ne pomeni, da cele dneve previsijo pred TV in če ob tem živijo polno življenje.

 

Pravzaprav niti ne dovolim, da bi kdo kaj grdega mislil o meni, ki sem kdovekolikokrat gledala: Casablanco, Kraljevi ribič in Princ plime, ter vsakič zaplavam v solzah. In da  sem pripravljena še nekajkrat gledati Life of Brian pa Moj ata socialistični kulak. In da komaj čakam kako ponovitev Nekateri so za vroče.  Za vsakega vam lahko celo uro lahko razlagam, zakaj se  mi zdi vreden ogleda, pri tem pa bi lahko kak zelo zagret psihoanalitik izdelal moj nenavadni portret.

 

Pri CSI ne čutim nobenega gnusa do prikazov, ker ves čas vem, da je igrano. Navdušujejo me postopki, s katerimi je možno ugotoviti določena dejstva, možnosti, ki jih daje tehnologija. Prebrala sem, da so postopki resnični, zgodbe pa seveda izmišljene.

 

Naj priznam, da me je na smrt strah pogledati film Noč čarovnic, ki se ga že nekaj let ne upam pogledati do konca in da si nikoli več ne želim več pogledati filma Življenje z Johnom.

F r i n a

Zelo dober izbor filmov. V ostalem se pa seveda strinjam.

Quantum of Solace Vtisi, čustva, mnenja pomarančika