Pri nas sicer je menza, vendar grem le redko tja jest. Zakaj? Recimo da grem jest ob dvanajstih, pol enih, že do takrat komaj dočakam. Vzamem kompletno kosilo, recimo danes je špargljeva juha, pečene bučke z mozzarelo, pečen krompir, solata. Ker imam velike oči, pojem vse in grem naprej sedet na lastno rit. Po četrti, ko pridem domov sem lačnaaaa - takrat si lahko skuham še eno lahko kosilo in ga pojem. Preveč? Seveda.
Tako si pač nosim kaj s seboj, danes konkretno imam solato iz mešanice žitaric, ki sem jih nedavno kupila v Hoferju (mislim, da je pira, pa leča oz. dve vrsti leče), zraven je pa en korenček narezan na palčke, malo sira, pol rdeče paprike, dva sušena paradižnika v olju, kumarica ali dve in malo pora. Dresing iz limoninega soka, malo olivca in malo gorčice. Bo ravno tako držalo, kot če se na smrt nabašem v menzi. Velikokrat si doma pečem kruh (zelo dober mi je z dodatkom konopljine moke in raznih semenk), zmrznem in nosim v službo po kosih. Gor pa kak namaz (mlečni, sojin z zelenjavo, včasih tunina pašteta) pa na palčke narezana paprika ali korenje, zdaj bo že paradižnik. V omari imam tudi škatlo kosmičev, zjutraj jih prelijem z jogurtom in preden jih pojem za malico, dodam še kako banano ali drug kos sadja. Je fajn skozi malo menjat, drugače se človek res naveliča.
Vsak dan eno kastrolco smeha vam želi Tinca