Kitajska

29. avg 2010 10:34

Joj, Vanja, tole tvoje pisanje je fenomenalno - všeč mi je tvoj slog - čisto meni na kožo pisan. Kaj pa v kakšen tempelj sredi bambusovih gozdov sta utegnila iti?

 

lp,

vanjatajnsek

31. avg 2010 12:45

Ja a je kdo kable od satelita pregriznu al kako zdaj??!! Sredi noči sem šla prečekirat, če je kej....? NIČ! NIŠTA! ZERO! japaja

31. avg 2010 19:24

Tudi jaz kar naprej poglejujem če je že kaj novega. Čakam na nadeljevanje. V tem opisovanju uživa vsa naša družina. Ajdi.. ATNES

1. sep 2010 10:29

Vaaaanja .... Vaaaaanja ... hočemo še .deklica

1. sep 2010 13:08

Torej, danes po dolgem dnevu sedenja v avtomobilu in bolj pohajkovanja kot hoje po znamenitih točkah, si končno zasluživa dobro in obilno večerjo. V mislih imava predvsem dobro, ker v enem tednu še nisva naletela na izjemno hrano. Če odštejem mojo čorbico izpred par dni. Za začetek naj povem, da sva izredna jedca. Obludujeva različno začinjeno in pripravljeno hrano. Kjerkoli sva kdaj potovala, se nama je hrana zdela odlična. Pa naj bo v dobri restavraciji ali pa v majhnem lokalčku za domačine za vogalom. Ker imava sicer zelo rada kitajsko hrano, sva pred odhodom pričakovalanekoliko nenavadno, a vseeno odlično hrano. Kakšna zmota! Vsa urejena se odpraviva kar v lobby, tam pogledava, kako je s hotelskimi restavracijami. Imajo bar za pijače. Priročno postavljen, tako, da ga ne moreš zgrešiti. Potem imejo tudi neke vrste “all you can eat” bar. Izgleda zelo lepo. Za mizami ne vidiva nikogar, za posodami s toplo hrano se sprehajajo osamljeni kuharji in njihovi pomočniki. Še malo naprej je Lee Garden. Restavracija izgleda elegantno, celo prestižno, bi rekla. 5 ali 6 natakarjev naju pozdravi, pogledava po veliki sobi in prosiva za mizo za 2. Eden od njih naju pelje do najbližje mize. Velike okrogle, za 8 ljudi. Pogledava ga, pokaževa 2 prsta in rečeva: Dva. Two. On pokima, prestavi stol in mi ponudi da sedem. Tudi dragi sede. Prosiva za menije, prinesejo 2: enega za hrano, enega za vino in ju položijo pred moža. Ker sem navajena, da sama naročam svojo hrano, prosim tudi jaz za enega. Jedilni list je približno 15 cm širok in daljši od moje podlahti z iztegnjeno dlanjo. Platnica je trda, ovita v modro umetno usnje, platnice so plastificirane in mnogo jedi je prikazanih s sliko. Listam, gledam, čitam in precej hitro pridem do zadnje strani. Jedilnik pritisnem k sebi na prsa, se nagnem naprej in v sočnem južnjaškem naglasu rečem možičku: I wanna burger. OK, pravi, pa imej burger. ON je namreč šele na tretji strani in preučuje jedilnik. Gleda, se čudi. Cene, razen nekaj svetlih primerkov, so zelo ugodne za nas, ampak midva hitro določiva, da je tole najimenitnejša restavracija v mestu. Vprašam ga, kaj bo naročil pa pravi, da nič ne najde. Če on nič ne najde, potem je res kriza. Dokler hrana ni mastna, moj dragi nič kaj ne komplicira. Seznam hrane se začne z nekaj različno pripravljenimi plavutmi morskega psa. Ena je celo juhica s polnjenimi testeninami (dumplings ali kitajskii ravioli), ki pride v ožji izbor. Od tod naprej gre samo še na bolj eksotično. Želvja juha ima “krasno” fotografijo: Cela želva, z oklepom, ven štrlečimi nogicami, glavo in repom leži okrašena z zelenjavo v večji porcelanasti posodi polni vode, podobno kot tiste, ki jih imamo mi za družinske solate. Globoko vdihneva. Na naslednji strani je na ovalnem krožniku slikana cela morska kumara, prav tako lepo dekorirana. Na meniju se znajdejo poleg tega še marinirane dimljene gosje tačke, marinirani račji jeziki, piščančki krempeljci na ne vem kak način, juhica iz ptičjega gnezdo in seveda “deer fizzle”. Raki pripravljeni tako in drugače, eni sami samcati cmočki in “fried rice”. O burgerju ne duha ne sluha. Torej, kaj bova. Odločiva se, da bova jedi delila. To pogosto počneva. Ker s cmočki skoraj ne moreš zgrežiti, se odločim za porcijo. Mož vztraja pri prej omenjeni juhci. Nadaljujeva z govedino po sečuansko. Moj dragi še enkrat globoko vzdihne in izjavi: Jaz bom pa korajžen. Morsko kumaro bom. Preljubi bog, samo naj ne bo postrežena tako, kot je na sliki v meniju. Namreč, meni so morske kumare nesimpatčne, pa če jih vidim samo v morju. Kaj šele na krožniku! Naročiva hrano in obenem 2 steklenici lokalnega piva. Natakar odide z naročilom in se vrne z dvema kozarcema in dvema steklenicama piva in pogrinjkoma. Odpre pivo, ki je za spremembo mrzlo in nama nalije malo ter ju odnese na “svojo” mizo, kjer je tudi računalnik za ažurno konverzacijo med natakarji in kuharji. Kasneje nama pivo pridno doliva. Razen naju dveh, so v restavraciji samo še natakarji. S hrbtom sem obrnjena proti vhodu in predragi me opozori, kako dva od natakarjev pozorno opazujeta vsak najin gib. Ostali trije ali štirje so se porazgubili. Najprej prineseta na mizo drobno narezan mariniran tofu in vloženo zelenjavo. Čeprav ne delam ravno gužve okrog tufuja, priznam, da so tile mini grižljaji prav okusni. Prav tako zelenjava. HUrej, začetek je kar v redu! Potem pride novica, da juha s cmočkom, polnjenim s plavutjo morskega psa danes ni na voljo. Naročiva nekaj drugega. Moji cmočki, mislim, da so bili polnjeni s svinjino, so bili odlični. Zdaj na vso zadevo gledava z rožnatimi očmi. Če bo vse tako OK, kot se je začelo, bo super! Moja govedina po sečuansko je bila…žalostna. Edina zelenjava je bila steblasta zelena, ki tudi v mojih enolončnicah redko manjka in pa seved aneke vrste zelena čebula. Kaj pa govedina? S palčkami vešče drživa vsak svoj košček “mesa” in si ga ogledujeva. KAj je to za en kos? Vsega skupaj je skoraj sama mast kot slanina s kožo.…ali pa mogoče vezno tkivo? Na krožniku poskušam odstraniti tisto, kar izgleda meso od ostalega dela. Eden od natakarjev, ki naju še vedno opazujeta, mi prinese nož in vilice. Odstranim maščobo in dam v usta meso. Trdo, žvakasto, smo rekli včasih. Neužitno. Brskam po krožniku, če bi mogoče le bilo še kaj užitnih proteinov. Nak, nič. Medtem razglabljava in prideva do edine logične ugotovitve: Karkoli je to, kar so nama “prodali” kot govedino, je moralo priti od glave. Jeap, glave. Ker do sedaj še nisva videla spodobnega kosa mesa, si beliva glavo s tem, kaj naredijo z njim! Odvržejo? Ker v posteljo res ne moreva lačna, naročive še en “fried rice”. Dobiva ga istočasno kot morske kumara v omaki, ki sicer izgleda tako slastno, da bi jo kar popila, s kar nekaj na lističe narezanimi gobami in kosi zelene čebule. Vsa sreča, da ni v enem kosu!! Mož zbere pogum in zapiči v košček murke. Ta se mu odmika po krožniku kot kos želatine. Končno mu uspe spraviti kos v usta. Torej, kak ima okus? Precej nevtralen, brez okusa in teksturo, ki je mogoče podobna kuhanemu krompirju. Bolj brska po krožniku, kot je, se basa z rižem in na koncu izjavi, da ne more več. Mislim, da bi lahko preštela na prste ene roke, kolikokrat je v najinih skupnih letih pustil tako velike količine hrane na krožniku. Za desert dobiva nekaj na koščke narezanega sadja, oba sva vesela, da je med njimi zmajev sadež (dragon fruit). Prosiva za račun: $50. Pojedina in še posebej meni, ki ga nikoli ne bova pozabila. Sum, da je dobra kitajska hrana na Kitajskem oksimoron, je potrjen. Po vsem odideva na sprehod po soseski Ljudje se sprehajajo, igrajo karte pred hišami in naju opazujejo. V približno eni uri ne vidiva nobenega belca. Ob vogalu hotela je smrad nemogoč. Pospešiva korake in se skoraj zaletiva v kuharskega pomočnika, ki vozi neke vrste samokolnico z odpadno hrano in jo strese na kup. Ni čudno, da smrdi. Po štamperlčku ruma v hotelskem baru imava vsega dovolj. Soba, še enkrat tuš in postelja! Jutri je na sporedu polet do Xi’an-a. Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 01. 2010 13:10

1. sep 2010 16:45

Naslednji dan je prav nezanimiv. Zajtrk dober, z obilo zahodnjaške hrane, prevladujejo pa seveda kitajske jadi kot so juhice, smočki in podobno. Ker nama je kitajske hrane več kot dovolj še od prejšnjega večera, se drživa , kruha in marmelade.

Vožnja do letališča je za spremembo tako počasna, in seveda draga, da me mika, da prevzamem volan. Za ceno se dogovorimo pred hotelom. Ker nisva v položaju, da bi se pogajala, ker na letališče morava priti, enostavno sprejmeva ponudbo. Taksisti so sicer trije, ampak vsi imajo enako ceno. Tako pač je, se sprijazniva. Fant naju odloži, midva mu plačava 60RMB brez običajno dodane napitnine.
Letališka zgradba je majhna. Ker imava oblutek, da sva pozna, saj veste, dolge vrste in počasni uslužbenci, kot raketa zašibava v zgradbo. Iščeva šalterje, da se postaviva v vrsto. Tukaj je dragi brez običajnih privilegijev.
Izkaže se, da je šalter samo eden. Pred nama samo en potnik. Pogledam na monitor za podatke o poletu. Letalo naj bi odletelo pravočasno.
Moj predragi se na glas sprašuje, kje so našli tako zastarele monitorje. To so še vedno tisti, kjer se ploščice s številkami in črkami obračajo vsake toliko časa. Ogledujeva to čudo, ki sva jo do sedaj videla samo v filmih. Moj dragi pride do spoznanja: objavljeni so vsi poleti, od prvega ob pol desetih zjutraj do zadnjega zgodaj zvečer. Šest jih je, da ne bo pomote. 3 milijonsko mesto ima vsega skupaj 12 poletov. 6 prihodov in seveda 6 odhodov v isto smer. Kaj takega!

Kot strela greva skozi varnostno napravo, nekaj cincljajo z vodo v steklenici, naredim požirek in mi dovolijo, da jo obdržim. Poletimo spet nekaj minut prehitero. Prvi postanek in menjava letala naju čakata v Beijingu. Od tam v Xi’an (šian, s tem, da se “š” izgovori mehko, podobno kot ć).
Letalo iz Beijinga odleti z nekaj zamude, na cilju pa pristaneva samo 15 minut kasneje, kot predvideno.

To pot se nisem nič kaj trudila s predhodnim prevajanjem imena hotela. Kaj vem, kako interpretirajo znake v še bolj oddaljenem mestu. Na letališču po nekaj mukah in težavah le najdeva prijazno uslužbenko, ki nama napiše ime v kitajskih znakih. Zdaj se držim “lokalcev” za take zadeve. Izkušnje, saj veste.

Mož medtem najde lokacijo hotela na svoje iPhone-u. Prideva do vrste s taksisti, situacija je podobna kot v Beijingu. Zbasava se v avto, šofer vključi števec in že smo na poti.
Xi’an je ogromno mesto z vsega skupaj preko 8 milijonov prebivalcev. Prvi zapisi o mestu so stari več kot 3000 let in v vsej svoji zgodovini je bilo kar nekaj časa glavno mesto. Tukaj naj bi bil po podatkih začetek “Svilne cesta”, ki je služila izmenjavi in prevozu tako svile kot tudi drugih luksuznih dobrin med Azijo, Evropo in Afriko.

Mesto ima slikovito zgodovino. V bližini so sredi prejšnjega stoletja odkrili ostanke pračloveka, ki naj bi bili stari okrog 500.000 let pa vasico Banpo, ki naj bi segala 6500 let nazaj.
Ampak, naju je mesto privlačilo zaradi vojakov. Vsega si je tako rekoč nemogoče ogledati. V načrtu imava ogled in plezanje po eni najbolj ohranjenih mestnih obzidjih, stolpih, antični ulici in muslimanski četrti. Tudi iz mesta bi rada šla pohajkovati v hribe za kak dan. Ogled vojakov je seveda na prioritetni listi.

Pa nazaj v taksi. Vožnja kot običajno. Hiitrost, prerivanje in hupanje. Potem smo naenkrat v taki gužvi, da se premikamo kot polži in bi šlo hitreje peš. Po več kot eni uri sedenja v avtu naju taksist odloži pred hotelom, ki je v samem centru mesta. Taksimeter kaže nekaj več kot 90 RMB, plačava 100.

Hotel je lep, a v primerjavi z ostalima dvema, nekoliko starejši. Nič za to. Uslužbenci so zelo prijazni in uslužni. Oborožijo naju z informacijo o možnih solo izletih in že sva v sobi. Soba v devetem nadstropju je s pogledom na vrvež v eni od glavnih ulic, a hrupa se vseeno ne sliši. Malo na levo in čez cesto je bolnica, tale slika pa pogled nan njo z ulice, čisto malo odmaknjene od hotela.





Naj omenim, da je moj dragi enkraten sopotnik. Ne samo, da oba zanimajo enake stvari, tudi čisto enak tempo imava. Tu se pa zadeva ne konča. On je namreč mož privilegijev. Hotelskih in letalskih. Kot redni stranki, mu ponudijo nekoliko več, kot nam, navadnim državljanom. In, ko sem jaz z njim, sem deležna iste pozornosti. Yeah! Dolge vrste pred vhodom v letalo izginejo, v nekaterih hotelih ga prijazno vabijo na obisk “poslovnega centra”, kjer lahko ob vsaki uri dobiš gratis kavo in kak prigrizek. In tako je bilo tudi v tem hotelu. Hura!



Čeprav je ura že 5 popoldan, greva na kapučino. Biznis center je velika sobana, opremljena z udobnimi fotelji in kavči, na voljo je precejšnja izbira časopisov in revij. Pa brezžični internet.

Še preden nama uspe sesti s časopisom v roki, naju ogovori mlad uslužbenec in ponudi pijačo, kavo, prigrizek…Obljubi, da je njegov kapučino odličen in že odnese pete. Njegova angleščina je super. Sama izbereva prigrizek. Fingerfood je tako internacionalen, kot je internacionalen hotel. Za vsakega nekaj. In sadje, sladice, nekaj vrst vina, pivo, ene 10 vrst žganih pijač in gazirane pijače. Moje oči se zavetijo: Lahka CocaCola! Že en teden si je tako želim, a je nikjer ne najdem. Kozarec si napolnim z ledom, dolijem že tako ali tako hladno pijačo in naredim požirek. Moj užitek ob pitju bi lahko uporabili za reklamo.

Izkaže se, da je najin gostitelj precej klepetave sorte. Korejec, iz Južne, da ne bo pomote. Sprašuje naju to in ono in midva po svoje radovedno vrtava vanj. Pove, da je študiral hotelirstvo v Švici. Še enkrat je potrjeno, kako majhen je svet!
Čeprav je večina gostov zahodnjakov, opazim enega od uslužbencev z “ruskim” obrazom. Hm, kaj pa tale dela tukaj?

Ko si nekoliko opomoreva, se odpraviva na sprehod po soseski. Ulica je na obeh straneh posajena s trgovinami. Po večini so majhne, nekaj je precej razkošnih, nekaj malih prčvarnic, ki prodajajo robo z logi, ki so podobni Nike, Adidas, NewBalance, celo Playboy ipd. Že dolgo nama je znano, da Kitajci nimajo enakega smisla za razpoznavanje znakov, kot ga imamo mi. Ko si enkrat navajen na logo, recimo Coca Cole, jo spoznaš kjerkoli in kadarkoli. Če je znak malo spremenjen, mi takoj ugotovimo. Z njimi, mi je bilo povedano, ni tako. Če je Nike swoosh (kot ga imenujejo) obrnjen v drugo smer ali malo drugačen, je to njim nerazpoznavno. Podobno, kot so nam nerazpoznavni njihovi znaki.




Po 15 minutnem, precej hitre hoje prideva do velikega nakupovalnega centra. Sprehodiva se po pritličju, zapeljeva do drugega, tretjega, četrtega nadstropja. V nasprotju z evropskimi in ameriškimi trgovinami, sta prvi dve nadstropji namenjeni robi za moške. Šele na to pride na vrsto ženski oddelek.

Izdelki “Svetovno” znani modnih hiš se vrstijo ena za drugo. BOSS Moda, Gorgio, Zegna. Dobi se čisto vse in vse, razen nekaj malenkosti, so ponaredki. Originalni BOSS nima nikjer v logu “moda”, Gorgio je izgubil črko “i”, Zegna je brez drugače dolgega imena. Robe je toliko, da dejansko samo preletiva vsa nadstropja. Kupiti nimava namena ničesar. Najini mali potovalki sta že tako preveč polni.
Iščem pa oddelek s in torbicami. Možiček me potegne za roko in povleče v kletne prostore. Hitro pridem do spoznanja, da so odločno predragi za kvaliteto, ki jo ponujajo. Nič ne bo z njimi. Spet sva na ulici.

Zakorakava čez cesto, trgovinice se vrstijo ena za drugo.

Večerjo odmisliva, ker sva še vedno sita od popoldanskega prigrizka, v sobi je pa nekaj kosov sadja. Tuš, pregled pošte in spanje. Za jutri imava v planu pohajkovanje po mestu. Napovedujejo zelo vroč, sončen in soparen dan.



Vanja Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 01. 2010 17:00

1. sep 2010 16:51

Uau, Vanja tvoje pisanje me vedno znova navduši :D Zalshka

1. sep 2010 17:33

Joj, Vanja, ko si zadnjič pisala o kitajskem prometu, so mi šli kar lasje pokonci. Danes pa je prijatelj na FB pokazal tale video:

http://www.youtube.com/watch?v=QESfEd180rQ&featu

... sem kar na debelo požirala

Mojca

1. sep 2010 18:57

ROTFL! Si mi dala dobro idejo, da prilimam video iz kakšnega obiskanega kraja. Brez posebnega truda sem naletela na tole, meni znano situacijo: http://www.youtube.com/watch?v=Rwoo6BvGIIM Vanja

2. sep 2010 5:00

Moja res dobra volja se začne zjutraj pri zajtrku. Ko dobiva vsak svoj kapučino, se napotiva proti mizam, bogato obloženih s hrano. Orientalske hrane je na pretek in "domačini" veselo segajo po njej. Naju spet zanese h kruhkom. Opazim francoske rogljičke, ki so tako lepi, kot kjerkoli v Parizu. Vzamem enega, še vedno je nekoliko topel. Bolj iz radovednosti, kot lakote nadaljujem okoli okrogle mize. Vsi razstavljeni kruhki so več kot vabljivi. Na pol poti okrog mize mi pogled zastane na majhnih, okroglih ocvrtih…krofih! Kar ne morej verjeti. Krofi! Krofi, sredi Kitajske! Ne morem si pomagati in vzamem enega. Čisto zares me mika, da bi takoj vgriznila vanj. Le s čim so jih polnili? Z moje strani je treba kar precej brzdanja, a se vzdržim. V tansu pridem do mize, sedem in s prsti odprem, oziroma razpolovim krofek. Marelična marmelada. S popolnim zadovoljstvom ugriznem vanj in moje burbončice vriskajo od veselja. Krofek, krofek! Sredi Kitajske! Neverjetno. Ob vsem navdušenju skoraj pozabim na rogljiček. Tudi ta je izvrsten!

Po zajtrku se spet opremiva za celodnevno pohajkovanje po mestu. Steklenici vode v torbico in za vsak slučaj eno jabolko. To pot je vsaj vse na dosegu rok.

Ker mi zmanjka baterij, odideva v bližnjo veleblagovnico. Vrata so pravkar odprli in midva sva ena od prvih kupcev. Trgovke so strateško postavljene ob vstopu v trgovino in ob izstopu s tekočih stopnic. Vse imajo dlani skupaj in v višini prsi ter se v pozdrav skoraj veličastno priklonijo. Midva pozdrav povrneva z nasmeškom rahlim priklonom glave. Česa takega še nisva videla.

Greva v isto smer, kot prejšnji večer. Najina prva točka je Zvonik ali bell tower. Zgradba je mogočna, 40 metrov visoka in je bila originalno postavljena v začetku vladanja Ming dinatije v 14. Stoletju. Zgradba premore nekaj zvonov, ki naj bi bili vliti v 8. Stoletju.






Sprehod po obeh balkonih ponuja izvrsten pogled na vse štiri srtani centra mesta in dlje. Glasbene predstave z zvonovi so tisti dan, zaradi državnega žalovanja ob izgubi življenj v plazovih, odpovedane.

Ko prideva na ulico, naju potegne s sabo reka turistov. Ustavljava se, slikava, opazujeva promet.



Po malo vijuganja naletiva na tržnico. Poulično. Pravzaprav je samo ozka ulica, trgovinice so v zgradbah, vse skupaj je pokrito s šotorskimi plahtami. To pravzaprav opaziva šele nekoliko kasneje.



Police se šibijo pod težo vseh mogočih izdelkov: LaCoste, Ralph Lauren, LV, Gucci, Hermes. Kar želite, to dobite. Trgovci robo sicer ponujajo, niso pa pretirano vsiljivi. Mogoče zato, ker se skrbno izogibava pogledom v njihove oči. Možu, oblečenemu v LaCoste mikico kupljeno v domačem mestu, na veliko ponujajo izdelke iste firme: LaCoste. LaCoste, kličejo.

Moram priznati, da so precej vešči. Če se mi oči slučajno za sekundo ustavijo na kakem izdelku, ga že imajo v rokah in ga tiščijo pred mene. Ne, hvala, odkimavam z glavo.

Ulica zavije in znajdeva se v muslimasnki četrti. Islam naj bi na Kitajsko prinesli diplomati in trgovci že v samem začetku razvoja religije. Populacija muslimanov na Kitajskem je danes približno 1,5%.
Xi’an premore najstarejšo mošejo v državi, a midva je ne najdeva. Prideva pa do prodajalcev poulične hrane. Vroče je skoraj 40 stopinj, meso, po večini kuhano drobovje in nerazpoznavni deli, ležijo po umazanih mizah, tleh, v umazanih plastenih škatlah. Jezijo se, ko jih slikava, kar pa ugotoviva malo pozno. Najprej misliva, da nama samo mahajo v pozdrav. Oops!







Na vogalu ceste je dejansko surovo okostje z ostanki mesa. Predvidevava, da od svinje. Ampak, muslimani svinjskega mesa ne jedo, torej od katere živali so tele kosti. Dragi fokusira s svojo kamero in naredi posnetek ravno tedaj, ko pred kup zapelje kolesar.

Tudi sama kuhana hrana ne vzbuja apetita.
Na glavno cesto prideva ob severni strani stolpa z bobni. Le ta je samo 100 metrov oddaljen od stolpa z zvonovi. Zgradbi sta si zelo podobni. Tudi ta je bil zgrajen v času Ming dinastije v 14. Stoletju. Z bobni, tako pravi moja knjiga, so oznanjali konec dneva. Hm, pomislim, očitno jim ni bilo dovolj, da je sonce zašlo. Varno pod streho, so po terasi na vseh štirih straneh postavljeni res lepi bobni. Večina jih je okrašenih s kitajskimi znaki. V samem stolpu je še muzej bobnov, kjer so razstavljeni primerki iz različnih materialov, od kovine do kamnov in seveda lesa in ki so jih uporabljali v bogati kitajski zgodovini. Na ogled je tudi nekaj razkošnega pohištva iz časa Qing (ćing) dinastije.








Spet sva premočena in dehidrirana. Odločiva se za najino prvo kosilo v mestu. A ne prej, preden ne vstopiva v Informacijski center, kjer ena od deklet govori dobro angleščino. Posluživa se je kot prevajalke in že sva lastnika dveh kart za naslednji dan: Izlet na Huashan goro, samo s kitajskim vodičem.
Čez cesto naletiva na majhno restavracijo. Kar dobro izgleda, zato vstopiva. Peljejo naju v zgornje nadstropje in nama ponudijo jedilnik. Za začetek naročiva pivo in ga dobiva v velikih, skoraj 600 ml. steklenicah. Naročim dvojno porcijo dumpling-ov, moj dragi pa piščanca in polže po sečuansko. Moja jed pride prva, cmočki so res dobri. Potem dobiva na mizo veliko posodo na grelniku. Čorbica brbota, notri je polno mini polžev in nekaj, kar izgleda kot piščančje peruti. Peruti so razkosane na 1,5 cm kose, s kostmi in kožo vred. Spret se ponavlja vpračanje: kaj le naredijo s prvovrstnimi kosi mesa? Prvovrstnimi za nas, zahodnjake. Čorbica je pekoča, a odličnega okusa. Najeva se, ohladiva, plačava in spet se znajdva na ulici.

Kreneva proti mestnemu obzidju. Vrvež in promet na cesti se nadaljuje. Sobota je. Na desni opazim znak za Prada trgovino. Kar zasmeji se mi. Saj vem kaj mislite: čevlji in torbice! Nak, V mislih imam samo eno: WC. Če ste kdaj v dvomih, kam na stranišče, naj povem, da nikjer pod soncem ni bolj čistih toalet, kot v centrih z mondenimi trgovinami. Vstopiva in kot bi bila v drugem svetu. Jao, bože. Najdeva, kar iščeva. Saj veste, 6 dl piva in poprej 2 steklenici vode.



Radovednost me daje dovolj, da stopim v eno od trgovin in zgolj iz radovednosti povprašam za ceno torbice, ki jo sicer prodajajo tudi v našem mestu. Preračunano okrog $300, pri nas je polna cena $159. Ja, le kdo od turistov kupuje tukaj. Izgleda, da je vse več ali manj 2x dražje,kot pri nas.

Potem odideva do mestnega zidu.



Sprehod po njem nudi res lep razgled. Pozno popoldne naju pot zanese skozi antično ulico, kjer trgovci prodajajo kitajsko robo. Kupiva set čopičev za kaligrafijo za $7 ali 50RMB in akvarel velikega petelina. Slika je več kot 1,5 metra visoka in 75 cm široka. Slika stane 200RMB ($30) in trgovec se zadovoljno zahvaljuje, ko mu moj dragi v roke stisne tri bankovce po 100Rmb.

"





Naletiva na Hostel, ki prodaja karte za izlete do glinastih vojakov, in nekaj drugih znamenitosti. Ta izlet je organiziran za angleško govoreče. Kupiva karti in deklico za šalterjem vprašam, če jo lahko poslikam. Nekoliko sramežljivo privoli.



Posebej za mojega študenta-kolega s tega portala naredim tale posnetek:





Med stranskimi ulicami križariva in končno prilezeva do hotela. Da si opomoreva, se spraviva v biznis center na kavo in prigrizek. Najinega korejskega prijatelja danes ni na vidiku, pozdravi pa naju “ruski obraz” od včeraj. Pride in povpraša, kako je bil najin dan in če naju lahko s čim postreže. Prinese kavo in jaz si po svoji stari navadi ne morem kaj, da ga ne bi vprašala, od kod je. Hrvaške. Z dragim se spogledava in nadaljujeva v shrbohrvaščini. Fant kar ne more verjeti svojim ušesom. V treh letih, odkar je v mestu, nama pove, se prvič pogovarja v materinem jeziku. V mesto je prišel po tem, ko je bil v hotelirski šoli v Švici. Velika hotelska firma ga je poslala na nekaj različnih koncev sveta in na zadnje je pristal tukaj. Navdušeno nama pripoveduje raznorazne verjetne in neverjetne zgodbe. Pove, da ima naslednji dan prosto, ampak da bo v službi dan kasneje, na najin zadnji dan v mestu. Čeprav sva ga iskala, se naše poti niso več križale.



Vanja Sporočilo je spremenil(a) Vanja_v_ZDA dne 02. 2010 13:23