član od 20044272 sporočil
Vendy, kot si sama napisala, tudi otroci so različni! ko vse tole berem, sem prav hvaležna, da sem mela "malo drugačne" starše... Da so mi dovolili bit svoja... da mi je oče bral Rdečo kapico in mel svoje pomisleke o tem, ali je fer, da so volka tako kruto ubili, ko je bil ap revež samo lačen... Se mi zdi, da mi je dal ta način razmišljanja neko širino, da mi je zdaj lažje pogledat iz druge strani...
Sama sem sovražila klovne skoraj tako zelo kot princeske... Skratka, nisem marala ne enih ne drugih! Klovni so bili dolgočasni in meni ne smešni, ker pač nisem padala na tak humor, princeske pa obpuno dolgočasne, itak da nesmešne in za nameček še popolnoma neaktivne...
Da bi otroku dajala sporočilo, da mora bit samo lepa in bo že prišel kak princ in jo rešil iz česarkoli strašnega že, kamor jo je potisnilo življenje ali še pogosteje - lastni starši... Ne hvala;) Jaz bi bila užaljena z barbi torto... Imela sem dve barbiki, pa se nisem nikoli igrala z njima, na koncu sem ju dala enemu fantku, ki si jih je obupno želel...
Zame princeska nikoli ni bila pozitiven lik - vsi vse naredijo zanjo, še rešijo jo in kakršnekoli zagate, ker sama nima pojma o ničemer;) Pa še dokaj nehvaležne in zamerljive so se mi zdele - snegulčica je tiste svoje palčke, ki so lepo skrbeli zanjo par let, lepo pustila tam v hosti... Pepelka je 100/h zamerila svojima sestrama, da sta si želeli istega tipa in da sta meli "horo legalis" malo kasneje... mah, ne vem, no, jaz tega ne bi glih hotela dajat svoji punčki za vzgled. Vsaj ne bi ji vsiljevala - če ji bojo všeč, ok, ampak da bi pa se za to prav trudila, to pa ne vem, če se mi zdi prav...
Predvsem mi nikoli niso bili všeč neaktivni liki žrtev - joj, revica, kaj vse se ji je zgodilo, pa nima kaj, bošček ubogi! Potem se pa čudite, če punce tudi kasneje (v partnerstvu) igrajo take vloge!
Moje punce so bile Pika nogavička, Ronja razbojniška hči, fantje pa Vinetu in podobni... Skratka liki, ki so vzeli življenje v svoje roke! In še zdaj sama tako delam, pa si upam trdit, da sem srečnejša kot večina ljudi... To so bile punce, ki si niso nikoli dovolile srat po glavi, trmaste, pogumne in niso imele vedno prav in so se znale opravičit, kadar niso imele ali so naredile neumnost. Ker ni bilo mišljeno, da so princeske, ki se znajo obnašat in ne delajo neumnosti - ne, delajo jih in potem znajo zadevo rešit... To se mi zdi precej boljši vzor...
Kar se moje punčke tiče, se mi zdi seveda najlepša na svetu, ampak se mi ne zdi najpomembneje to, da bi ji to ves čas razlagala (čeprav ji sigurno to vsak dan povem;) pomembneje se mi zdi, da zna sprejet svoje napake, pa če je to okroglost, majhnost, tečnoba, zamujanje, karkoli pač, česar ne more tako na hitro spremenit in živet z njimi ne da bi se zato žrla... In to ji lahko pokažem tako, da sprejmem svoje, njene in lubijeve napake. To ne pomeni, da ne povem, če me nekaj moti, ampak da iz tega ne rata družinski prepir s 3 dnevi tihe maše;)
Skratka: želim si, da bi moja punči vedela, da je lahko princeska, razbojnica, žonglerka, stilistka, lady ali tomboy in jo bom v vsakem primeru imela neskončno rada! Ni samo ena pot prava! Pustimo otrokom možnosti - tudi princeskanje je predispozicjoniranje in nimajo vse male punčke rade princesk!
Isto je s klovni, seveda, ampak verjetno si je punči zaželela pustno zabavo, saj so otroci v gl . vključeni v priprave.
Sama bi bila tarat najbolj srečna s kako torto - konjem, psom, 1001 noč, indijancem... Pač me je to zanimalo...
Veri