Drage moje,
vidim, da ste skoraj vse kljub rahlo močnejšim postavam ohranile zdravo pamet. Nikarte diet! Moj mož je visok dva metra in ker sem mu prvih petnajst let kuhala samo tisto, kar sem mislila, da mu tekne, si je (tudi po moji krivdi) nabral reci in piši 145 kil. Potem se mu je obetalo, da bo šl za šest mesecev službeno v USA in rekel je, da tak ne gre. Torej: najstrožja redukcijska dieta, kar sem jih kdaj videla. Pa še trmast je bil in se ni prej nič pogovoril s svojim zdravnikom. Diete se je lotil v sladkem božično-novoletnem času in naš štedilnik in pečica sta bila tisto zimo kar hladna. Hladilnik smo imeli prazen. Ko smo jaz in otroka jedli, je sin sedel pri oknu in vsakokrat panično zaklical: Ati gre, potem smo pa dobesedno požrli, kar smo še imeli na mizi, dokler je parkiral in prišel do tretjega nadstropja, je bilo vse prazno, kar res ni šlo, smo vrgli v smeti. V hladilniku je samavala ena skoraj prazna tuba majoneze in ena plesniva limona, mož je hujšal, mi trije pa smo se redili.
Končno je shujšal 58 kil, si seveda obnovil garderobo (mi pa tudi!) in ves suhljat in skoraj tuj odkrevsal v tisto svojo Ameriko. Čeprav sem imela naporno službo in dva šoloobvezna otroka, sem se zaradi te dietne panike skoraj oddahnila, ko je šel. Vrnil se je še vedno suh, potem pa so se mu začele razne bolezni in začela sem normalno kuhati. Poredil se je na 110 kil, je pa kljub letom dober športnik, ves se predaja delu v prosveti in mislim, da ni predebel. Suhci mi nekako nikoli niso bili všeč. Pretirana debelost ni zdrava, diete pa po moje človeku ubijejo telo in duha.
Z leti sem se nekoiko zanemarila in mimogrede tehtala vsaj 15 kil preveč. Ob spominu na moževo dieto pa tudi nisem imela volje kaj spremeniti. Nenadoma pa so mi sodelavke začele zavistno govoriti, kako sem "fajn", naj jim izdam skrivnost diete in podobno. Začela sem hujšati in recimo, ko sem si kupila novo krilo, sem za pas poleg sebe spravila še prst ali dva, ko sem dobila za pas celo roko in potem še drugo, mi je krilo navadno padlo dol. In to brez diete! Zamislite si srečo debeluha, ki sedi na riti in brez truda hujša! Bilo je čudovito, imela sem kondicije kot konj, sama sebi sem postala všeč, življenje je postalo kar lepše, bilo je super. Streznila sem se, ko sem vagala 45 kil, pri 38 kilah sem pristala v bolnici. Bil je rak. Torej: če ne bi imela "zaloge" bi me že zdavnaj vzel vrag.
Malo zaloge si vedno morate pustiti za "hude dni".
V vseh revijah in časopisih namerno prezrem vse nasvete za hujšanje, ko mi katera pleteniči, kakšno hrano uživa, kako se ob tem počuti, se mi zdi bedasta, običajno si potem doma privoščim obilno porcijo kakšnih maslenih piškotov ali pa navadnega štrudla.
Imejte se lepo in bodite si všeč kljub kakšnemu šlauheku.
LP, ovčka
ovčka