Spomin

Mi pa le nemo opazujemo gužvo na pokopališču in se čudimo, kdo se je poročil, kdo je z novim partnerjem prišel, kdo se je pomladil ali postaral....no ja, šalo na stran. Morda pa malce tega le drži.

Na našem grobu vedno gori svečka, ni se še zgodilo, da bi ugasnila. Vedno so rože in tudi sezonsko cvetje, ki je nasajeno na grobu, je vedno vzdrževano. Takšni pač smo. Verjamemo, da le nadaljujemo delo naših prednikov in gradimo na njihovem znanju.

Zato se pa čudimo le zato, ker nekateri že prav v neki ihti letajo po grobovih, celo iščejo spomenike in pridejo celo samo zato, da so videni.

titta

Tudi mi nikoli ne prižgemo svečke na 1. november.Takrat jih je vedno dovolj.Jo raje vsako nedeljo.Tako ali tako ljudje sveče prižigamo zase... Mi se na 1. novembe rzvečer odpravimo na pokopališče se spomnimo najbližjih še posebej tistih,ki so umrli prezgodaj... Roncolino

White Daisy, kar solze so mi privrele v oči. Lepo od tebe, da si nam dala vedeti naj skrbimo za svoje sedaj, ko so še živi. Zame je 1. november poseben dan, namenjen vsem umrlim svojcem, sorodnikom, prijateljem in znancem. Zanje molim, obiščem njhove grobove in se vsakega posebej spominjam. S tem jim pokažem, da jih imam še vedno rada in jih nosim v srcu, kajti verjamem, da nekaj po smrti obstaja. Kdo ve kaj, sam jaz osebno verjamem, da nekaj obstaja. *štorklja*

Zase vem, da bi mi bilo zelo neprijetno da bi za 1. november ostala doma. tudi sama hodim redno na grobove bliznjih, vendar za 1.november je še posebej prijetno saj pridejo svečke prižgat tudi sorodniki, ki so doma na drugem kontinentu, in si lahko privoščijo polet samo 1x letno. vedno prijetno poklepetamo, in se spominjamo umrlih in nasih skupnih trenutkov :) pomarandza

Jaz imam spomin iz otroštva,da smo vedno šli na pokopališče še enkrat zvečer,ko je vse tiho, nobene promenade.Pa so mi starši kaj povedali o svojih starih starših,pa obvezno smo se zapeljali ne en bližni hrib in smo gledali pokopališče v siju sveč. Strinjam se z vami,da se je treba pokojnih spominjat čez celo leto in ne samo ta dan.Žal pa je tempo trenutno takšen,da nisem prepogosto na pokopališču (enkrat mesečno),ampak v mojih mislih so vedno in še vedno vidim njihov nasmeh(solze mi kar same tečejo) in zelo rada o njih obujam spomine.

Mi zadnja leta tudi obiskujemo pokopališče zvečer, ko sorodniki odidejo domov. Vedno smo se gužvali. Ob grobu nisi mogel niti stati, čakali smo župnika za blagoslov , ki pa potem zaradi gužve sploh ni mogel zraven, dokler nas eno leto moja sestričina tako zamoti, da smo šli v temi. V miru prižgemo svečo in se pogovorimo o umrlem. Opažam pa, da vedno več ljudi to prakticira. lili_stef

white daisy je med drugim spomnila na dejstvo, da se prvi november ravno tako kot mnogi drugi prazniki komercializira. da je iz sfere spomina prešel v sfero praznika, so krivi tisti, ki na tak ali drugačen račun služijo s prazniki. pred leti sem doživela, da je gospod pred menoj bančni uslužbenki zaželel vesele praznike. bili smo 29. oktobra... prav bizarno se mi je zdelo. kljub temu, da zame ta dan ni žalosten. mrtvi so končali zgolj zemeljsko življenje, za nas pa še vedno nekje živijo. spomin na njih je spomin na vse lepo, kar smo skupaj doživeli in preživeli. tako je moje gledanje. mi se po obredu na pokopališču zberemo doba, nekaj pojemo, spijemo, se spomnimo očeta in njegovih prigod in to je to. pokopališča so res obiskana, kar je normalno za ta dan. ne morem govoriti o nikakršnem "preseravanju". pri nas ga ni. seveda so ene ikebane velike in razkošne, nekateri grobovi polni sveč. mene to ne moti. vsak dela po svoje, kakor mu ustreza in kakor mu finance dopuščajo. še dobro, da so ljudje, ki kupujejo rože in sveče. koliko ljudi živi od tega in država dobi svoj delež. denar mora krožit. mimika

Ja, danes nam je tudi v oddaji Dobro jutro ob koncu voditeljica zaželela "vesele praznike".... Lahko noč! ovčka

Midva sva zadnjič peljala najino hčerkico s sabo na Žale. Prižgat svečke. Pa dež je padal, mokri smo bili do kolen... Marele, blato. Pa je tamala začela afne guncat nekje vmes, ko se ji ni več dalo hodit, sem počepnila k njej in ji razložila, da ni samo to, da se gre na grob in prižge svečko, ampak da se spomnimo tistih, ki so umrli, da mislimo nanje. In je res mislila in dala mir. (no, vsaj trudila se je...). In smo se na dolgo in čiroko pogovarjali o tem, saj smo imeli čas, otrok je bil zainteresiran. In zdaj lepo vzorno pove, kaj se na pokopališču dela. Pa tudi to, kako je od mame mož umrl, da sta bila poročena, da je bil zaljubljen vanjo, da leži tam dol v grobu in take klobasarije, pač primerne dve leti staremu otroku. Želim pa, da se na grobu lepo obnaša. Pika. lidka

Pri nas je navada,da je tisti dan maša za umrle. Župnik še gre po celem pokopališču in žegna. Potem pa je res konec in gremo domov. Že kar nekaj let nazaj opažam, da me vedno spremlja en tak občutek (ko grem domov), da se narava zapira, da gre vse k počitku in da je zares konec nekega obdobja. Kar nekak te tišči domov, da greš na toplo, ker zunaj ni več nič.

Zvečer še tudi grem na sprehod predvsem zato, ker je takrat tako mirno in spokojno, kot da še potrebuje človek tisti zadnji pozdrav in se lahko pripravi na zimsko mirovanje.

Morda sem nerodno zapisala, ampak to sem se sedaj spomnila.

titta