Istospolnim partnerjem bi morali / ne bi smeli dovoliti posvojitve otrok

Naj pristavim še svoj lonček: živeti v skupnosti ali ne živeti v skupnosti, je ena osnovnih odločitev, ki jih lahko posamezniki svobodno sprejemajo. Pri tem je popolnoma vseeno, s kom kdo živi, pomemno je le, da je odločitev soglasna in sprejeta svobodno. In če ljudje živijo v skupnosti, je prav, da jim zakon omogoči vse pravice, ki pač skupnosti pritičejo, pa naj bo to zdravstveno zavarovanje ali dedovanje. Povsem nekaj drugega pa je vprašanje otrok. To je tako rekoč vprašanje zdravja. Vedno bolj pogosto vprašanje socialnega zdravja. In če vzpostavimo primerjavo z drugimi področji, ki jih pokriva medicina (tudi socialna), vidimo, da je v nasprotju z njenimi temeljnimi nauki poseg brez potrebe. Torej, če imam normalno delujoče ledvice, mi medicina ne bo omogočila transplantacije. Te sem lahko deležen le, če mi moje odpovedo. In če nisem niti poskusil otroka spočeti po naravni poti, je vprašljiva etika družbe, ki mi ga tako rekoč podari. To velja tako za umetne oploditve kot posojitve. In konec koncev tudi pravo na večini področij zagovarja takšno ravnanje. Za vsak naslednji pravni korak je potrebno najprej izkoristiti vsa poprejšnja pravna sredstva. Torej, če nekdo želi otroka, je vsekakor upravičen do pomoči družbe - če je tudi sam storil vse, kar je potrebno vsakomur drugemu, da bi otroka dobil. Če postavim še kulinarično primerjavo: neodvisno od dejstva, da se da juho uživati na več različnih načinov, ni primerno, da jo jemo z vilico. In neutemeljeno je obtoževati družbo, da nam krati juho, ker je z vilico pač ne moremo jesti. bbgg

Tistim, ki jih skrbi, kako bodo na otroke istospolnih partnerjev gledali drugi otroci, bi rekla samo to: MI STARŠI smo tukaj, da našim otrokom povemo, da lahko kdo drug živi tudi z dvema mamama ali dvema očetoma. In da je ta otrok lahko srečen tudi v takšni družini. Ste razumeli? Mi smo tisti, ki moramo našim otrokom odpreti obzorja. Mi jim moramo odpraviti pomisleke. Če pa glasno izražamo samo pomisleke, bomo vzgojili tudi otroke, ki jih bodo obremenjevali pretežno pomisleki.

Sama osebno sem jih imela v zvezi s tem, morda imam globoko v sebi še kakšnega. A potem se spomnim številnih "normalnih" družin in kaj vse prestajajo otroci v njih....Četudi s pomisleki, zakaj ne bi ljudem omogočili tistega, kar jih osrečuje? Sploh, ker si pred čem "normalnim" pa zatiskamo oči.

In navsezadnje, kaj pa je to normalno? Ali naravno? Reprodukcija že, toda družba se razvija v svojo smer...

 

Mamamia

mamamia

smrečica, debata je še kako konstruktivna, pa začetni zapis poglej, zakaj se je sploh začela. Odprla jo je 13 letnica, veš. Da bo oborožena s pogledi drugih, ko bo v šoli na debati morala zagovarjati stališče, s katerim se sama morda sploh ne stinja (bistvo debate je pač v tem, da eni zagovarjajo za, drugi pa proti).

Ja, mamamia, predsodkov se človek lahko znebi, točno tako, kot si napisala ti, mislim tudi jaz.  Sva že kar nekaj časa na svetu in stavri se spreminjajo, kajne? In prav je tako.

In pri vseh milijardah ljudi na Zemlji se rs ni bati, da bi nas zmanjkalo, take zveze gor ali dol.

rimljanka

Meni je sošolka rekla, da se pri moških menda počasi izgublja kromosom y. :) Muffsy

Good point, darling. Sama ne bi mogla bolje. Mislim, da je temeljna resnica: otrok mora živeti v ljubečem okolju. Od tu naprej je pa v osnovi vseeno, ali bo to ljubeče okolje sestavljeno iz klasične ata-mama družine, samohranilske družine, stari starši, homoseksualen par....Veliko je oblik različnih družin in če bi jih ločevali na srečne in nesrečne (in se ukvarjali s tem, kako bi bilo manj nesrečnih), namesto da se družine razvrščajo na pravšnje in manj pravšnje.... Meni je bila vedno odiozna ta lahkotnost po kateri se je heteroseksualnost avtomatično preslikala v najbolj ustrezno, idealno, ciljno in ne vem kakšno še obliko družinske skupnosti. Halo? Če bi zgolj heteroseksualnost brez napak generirrala "prave" družine - od kod za božjo voljo pa je toliko nesrečnih ljudi? Zlasti v Sloveniji, kjer sta alkoholizem in samomorilstvo več-ali-manj nastala predvsem v nesrečnih heteroseksualnih družinah. Pa koliko ljudi se ločuje, ker preprosto ne znajo skupaj funkcionirati in komunicirati - prekrasen zgled za otroke, ni kaj... Meni se zdi, da ljudje, ki imajo otroka, pa ga niso dobili, ker se jim je pač zgodil (dasiravno mi je tudi taka varianta čisto okej), oziroma niso z otrokom poskušali krpati veze, ki ni imela pravih temeljev (mnogokrat videna neodgovorna heteroseksualna praksa) - da se skratka taki ljudje mnogo bolj trudijo okoli otroka in z mnogo več odgovornosti grejo v starševstvo ko tako. Spolna orientacija ni pomembna. Aja, bbgg - juho se da jesti z vilicami - gris cmočki se prav lepo nabadajo na vilice... Vendelina jr. Muffsy, naj tista sošolka še enkrat malo v knjigo pogleda. Ti pa tudi. Sporočilo je spremenil(a) Vendelina jr. dne 18. okt 2007 16:35:59

ja, Muffsy, zelo počasi, ampak ne boj se, da pri današnjih, je mišljeno tako, da skozi desetine generacij,.......saj, kako pa misliš, da je nastal y, ki je toliko manjši od x kromosoma?

bbgg, se mi zdi, da otroka nimamo zato, da bi bil naš, ampak zato, da bi bil svoj.........

rimljanka Sporočilo je spremenil(a) rimljanka dne 18. okt 2007 16:38:45

Ronja, naj ti na začetku povem, da razmišljaš zelo zrelo. Ob tvojem vprašanju na začetku sem se takoj spomnila na film "gora Brokeback", ki smo ga lahko gledali v ponedeljek na pop tv. Zame eden lepših in zelo čustvenih filmov, ki lepo prikazuje, kako globoka je lahko ljubezen tudi med dvema istospolnima partnerjema, ki sta naredila največjo napako s tem, ko sta se poročila z žensko in imela otroke, samo zato, ker sta mislila, da tako mora biti, oziroma, ker je to tako narekovala družba . Vendelina, tako kot vedno, si tudi tokrat odlično napisala! Sem, pred nekaj dnevi na našem lokalnem radiu poslušala oddajo s psiholginjo, ki je poudarjala, kako zelo pomembna je vloga očeta pri vzgoji otrok, kako otrok MORA imeti mamo IN očeta in kako se otroci iz enostarševskih družin razlikujejo od tistih ki živijo z obema.Se strinjam, ampak moje mnenje je bilo vedno: bolje da živi otrok z enim od staršev, pa s tistim "polno", kot pa z dvema, ki se ne razumeta, kjer vlada nasilje, alkohol in še kaj hujšega! Nevem, kakšno mnenje bi imela psihologinja na vprašanje o istospolnem starševstvu. Je pa tudi res, kar ste napisali nekateri, da je pri nas to še prevelik tabu in bi v prvi vrsti to vplivalo na otroke, ker bi jih okolica enostavno "označila". Sama nimam nič proti istospolno usmerjenim ljudem.Poznam enega in moram povedati, da je čudovit fant, inteligenten, dober in vedno pripravljen pomagati.Svojo usmerjenost pa mora skrivati, nažalost celo pred svojimi starši. Kristina Sporočilo je spremenil(a) Kristina dne 18. okt 2007 20:25:48

Ne bom izražala nikakršnega mnenja. Bi pa vprašala Ronjo, kako bi ona oziroma njeni sošolci in prijatelji sprejeli dejstvo, da imajo dve mami ali dva očeta. Sprašujem zato, ker o zadevi otrok ni še nihče ničesar vprašal in se mi zdi dovolj mlada in hkrati dovolj odrasla, da pove svoje mnenje in občutke v zvezi s tem. lp menci

Se podpišem pod mamamio. Imam popolnoma enako mišljenje

kobra 1

Pozdravljeni!

Mogoče se me kdo spomni iz prejšne debate na temo homoseksulanih družin...s partnerko sva pričakovali otročička. No, najin fantek je na naš lepi svet privekal dva meseca nazaj:) Vsi tisti, ki ste ze starši dobro veste, kakšna radost je drzati v naročju malo štruco. V trenutku, ko so mi ga položili v roke, sem se zavedala, da je moje srce za vedno oddano temu malemu bitjecu. No, pa da se ne bom prevec raznežila...

Naj povem nekaj o dosedanjih izkušnjah z okolico. Res ni minilo veliko časa, vendar se nama ni primerila niti ena slaba stvar. Povsod se predstavljamo kot družina (sama se predstavim kot nezakonit skrbnik), pa so ljudje okoli naju to lepo sprejeli. Ja, od kakšne starejše sosede, smo dobili kakšen čuden pogled, to pa je bilo tudi vse. Zdravnica nas je lepo sprejela, nič čudno ni gledala:).

Problemi se začnejo z inštitucijami, kjer naša družina ne obstaja. Npr. na soc. zavodu gledajo na mojo partnerko kot na samohranilko. Pa sva povedali, da v realnosti to ni! Jaz nisem dobila nobenega dneva dopusta ob rojstvu, čeprav je bil porod izredno težaven in je bila mamica dobesedno priklenjena na posteljo prva dva tedna.

Ne pustiva si, da bi to preveč negativno vplivalo na naju. Upava, da se bo to sčasoma tudi zakonsko uredilo. Saj veste, upanje umre zadnje.

Sedaj pa poskušava čimbolj uživati vsak dan ob najinem zakladu!

Vcasih pomislim, da sem morala nekoč narediti nekaj zelo dobrega, da imam sedaj tako srečo:)

m.m.