Zahvaljujem se vsem, ki so mi čestitali ali vsaj rekli dobro besedo.. Sam pa menim, da na osemdesetletnico ne ne morem biti ponosen, rajši bi imel 50. 60 ali vsaj 70 let! Samo znanci in prijatelji, ki so že preminulii (teh je veliko) so na slabšem (ali pa ne), ker so prikrajšani za nekaj let življenja. Starost ni lepa, je lahko samo bolj ali manj nelepa. Moja še kar gre, predvsem zahvaljujoč moji ženi Marinki, ki mi lajša tegobe.
Upam, da bom v življenju, ki mi še preostaja, napisal še nekaj knjig, tako strokovnih kot leposlovnih. Nedavno je izšla knjiga Psihologija staranja, ki je posvečena vsem starostnikom, njihovom sorodnikom in prijateljem ter osebam, ki se poklicno ukvarjajo z njimi. V rokopisu imam tudi 3 lepooslovne knjige o usodi človeštva zaradi ekološke krize. Upam, da bodo zagledale luč sveta. Tudi na otroke nisem pozabil. Lansko leto je izšla slikanica Aleks in robot Janez, letos pa prihaja slikanica Aleks na letečem krožniku. Aleks je moj vnuk, Jernejev sin. S sinom Andrejem pa izdajava knjigo Človek in ekološka kriza. Načrtov za prihodnost imam še veliko, a ne vem, če ne bo koščena starka s koso hitrejša.
Lansko leto sem imel operacijo kolena in sestra me je vprašala, koliko sem star. Odgovoril sem
"79" nakar je vzkliknila "moj bog!" To je bil spontan vzklik brez hude misli. Zdaj tudi sam vzklikam "moj bog". Nikoli nisem mislil, da bom kdaj star 80 let, zdelo se mi je,da se mi bo čas neskončno podaljševal. Žal se ni.
Vsem, ki sprašujejo, ali bi prišel na njihovo šolo, odgovarjasm: z veseljem. Samo ne zdaj, ko je mraz in sem hudo prehlajen, primernejša bo pomlad.
Vid Pečjak